Vrsta enako (ne)mogočih scenarijev, rešitve pa ni

Italija je mesec dni po volitvah še vedno brez vlade in nič ne kaže, da jo bo v kratkem dobila. Vodja levosredinske Demokratske stranke (PD) Pier Luigi Bersani je moral priznati, da je sestavljanje koalicije zanj pretrd oreh, politični žarometi pa so zato spet usmerjeni v nekdanjega premierja Silvia Berlusconija.

Ta se je danes sestal s predsednikom Giorgiem Napolitanom. Tema pogovorov je znana – oblikovanje nove ministrske ekipe – 76-letni milijarder pa je ponovil svoje že znano stališče, da tehnična vlada, kakršna je bila zadnja z Mariom Montijem na čelu, ne pride v poštev.

Po njegovem mnenju je edina rešitev široka koalicija, ki bo zajela tako Bersanijev kot Berlusconijev politični pol. "Naše stališče je takšno, kot ga narekuje izid volitev: široka koalicija vseh političnih sil. To pomeni, da smo za politično vlado, glede na negativne in tragične izkušnje, ki smo jih imeli s tehnično," je po srečanju s predsednikom novinarjem hitel razlagati Berlusconi, ki Montija krivi za recesijo v Italiji.

A levica se na njegovo ponudbo nikakor ni odzvala navdušeno. Vodja poslanske skupine PD v senatu Luigi Zanda je tako dejal, da si "zelo težko" predstavljajo koalicijo z Berlusconijevim Ljudstvom svobode (PDL). "Preveč pomembnih stvari obstaja, pri katerih so stališča PDL svetlobna leta od stališč PD," je navedel razlog, zakaj jim tovrstno politično povezovanje ne diši.

Za Berlusconijem je Napolitano sprejel vodjo Gibanja 5 zvezd Beppeja Grilla, ki je na neki način kriv za politični zastoj v Italiji. Na volitvah prejšnji mesec je namreč dobil presenetljivo veliko glasov in številni analitiki so prepričani, da so to prav glasovi, ki so Bersanijevim zmanjkali do večine. Grillovo stališče je jasno. Z nobeno od velikih strank, ki so po njegovem Italijo pahnile v krizo, noče v koalicijo.

Kaj torej ostane? Jasno je, da ni dovolj podpore za tehnično vlado. Široka koalicija, za katero se, kot rečeno, zavzema Berlusconi, bi bila pogodu tudi Napolitanu, medtem ko se Bersani ne ogreva zanjo. Manjšinska levosredinska vlada pa bi bila izjemno nestabilna in odvisna od dobre volje Berlusconija in Grilla.

Predčasne volitve se ponujajo kot rešitev, a glede na volilni zakon in razporeditev moči je precej verjetno, da bodo le podaljšale status quo. Napolitano jim zato ni naklonjen. Drugačnega mnenja pa je Berlusconi, ki predvolilne kampanje pravzaprav sploh še ni zaključil. Zadnje raziskave javnega mnenja namreč kažejo, da bi PDL tokrat prehitel PD.

Volitve veljajo za najmanj verjetno možnost tudi zato, ker bi bilo treba nanje čakati vsaj do julija. Napolitanu se namreč maja izteče mandat, v zadnjih mesecih na položaju pa ne more razpustiti parlamenta in razpisati volitev.

Medtem ko italijanski politiki preigravajo bolj ali manj (ne)uresničljive scenarije, se pritiski mednarodnih finančnih trgov krepijo. Vse glasnejše so napovedi, da se državi obeta novo poslabšanje bonitetne ocene javnega dolga, ki je že zdaj komaj dve stopnji nad ravnijo "smeti".

Politična negotovost utegne tako imeti uničujoče posledice za Italijo na finančnih trgih.