8. julija letos so v Južnem Sudanu znova izbruhnili spopadi med vojaki predsednika Salve Kiira proti upornikom pod vodstvom opozicijskega vodje in nekdanjega podpredsednika države Rieka Macharja. Takoj, in sicer že s prvim dnevom, so se začela vrstiti množična posilstva žensk, najstnic in otrok.
11. julija je sledil napad na naselje Terrain, kjer so bili nastanjeni tuji humanitarni delavci. Napadli so vojaki lojalni predsedniku Kiiri. Še pol ure pred napadom so najeti varnostniki tamkajšnjim humanitarcem zagotavljali, da so varni, saj vojaki ne napadajo tujcev. "Stavek "Mi nismo tarča" sem slišala pol ure, preden so nas napadli," je dejala humanitarka.
Nato so sledile ure groze: številne tuje humanitarne delavke so bile posiljene, vojaki so se izživljali, streljali v ljudi ... Tujce so silili, da gledajo usmrtitve. Tako so ubili lokalnega novinarja. Zakaj? Zaradi njegovega porekla. Bil je istega plemena, kot je njihov nasprotnik Machar. To so vedeli, saj je imel novinar plemenska znamenja.
Ves čas so tuji humanitarci pošiljali obvestila, kaj se dogaja ter da prosijo za takojšnjo posredovanje in pomoč. Komu so prošnje pošiljali? Pripadnikom mirovnih sil Združenih narodov, ki so bili v neposredni bližini, ameriškemu veleposlaništvu in še nekaterim drugim tujim ambasadam. Toda pomoči ni bilo od nikoder. Kljub temu, da so mirovniki stacionirani le slab kilometer in pol od prizorišča napada. Z vozili bi bili tam le v nekaj minutah in bi lahko preprečili najhujše. Nato so po slabi uri izživljanja, napadalci izpustili Američana, ki se je ranjen prebil do kompleksa pripadnikov mirovnih sil ZN. Obvestil jih je, kaj se dogaja. Znova ni bilo posredovanja.
Tuje humanitarne delavce so postavili v krog. Ženskam so v glave usmerili puške, nato so se vrstili napadi. Vse to se je dogajalo v "varni hiši". Vojaki so dejali, da proslavljajo zmago nad uporniki.
Vsi so bili deležni brutalnega pretepanja. Vojaki so grozili, da bodo ustrelili tudi tujce, saj so tako želeli poslati svetu sporočilo, se spominja ena od preživelih. To se sicer ni zgodilo, a posledice trpinčenja so grozljive.
Ena od posiljenih žrtev je dejala, da ji je vojak govoril, da morata zbežati in se poročiti. "Sploh ni uvidel, da je to, kar počne, slaba stvar," je dejala pretreseno.
Vojak je v humanitarko usmeril AK-47 in ji ponudil dve možnosti. Prva je bila, da mu mora pustiti, da jo posili. Če to možnost zavrne, jo bodo posilili vsi vojaki, nato pa jo bo ustrelil v glavo. Ženska v bistvu ni mogla izbirati. Najprej jo je posilil on, nato še drugi. Napad je preživela.
Priča pravi, da je v naselje vdrlo med 80 in 100 oboroženih moških, ki so bili "nori".
Napad na naselje je trajal okoli štiri ure, so za novinarje agencije The Associated Press povedale žrtve. Vse so zahtevale anonimnost, saj niso želele izpostavljati sebe, pa tudi svojih organizacij ne, saj še naprej delujejo v Južnem Sudanu.
In zakaj so pripadniki mirovnih sil Združenih narodov sploh tam? Oni naj bi varovali civiliste pred napadi. Prav tako tuje državljane, ki so večinoma tam kot humanitarni delavci. Toda prav ti mirovniki niso posredovali niti pretekli mesec, ko so vojaki posiljevali in morili pred in v begunskem taborišču v Jubi.
Predstavnik južnosudanske vojske napada na humanitarne delavce sicer ni zanikal, a je dodal, da je še prezgodaj delati zaključke. Meni namreč, da so vsi oboroženi, do uniform njihove vojske pa lahko dostopa vsakdo.
Kaj pravi ZN?
Tujci so ves čas pošiljali elektronsko pošto, sporočila SMS in tudi prek Facebooka prosili za pomoč. Kot že rečeno, ranjeni Američan se je celo uspel prebiti do mirovnikov ZN. "Vsi smo klicali in kontaktirali vse, ki smo jih lahko. ZN, ameriško veleposlaništvo, kontaktirali smo posamične enote ZN, kontaktirali smo določene oddelke," je dejala ženska, ki jo je posililo 15 vojakov.
Zakaj ni bilo pomoči?
Uradni odgovor ZN je, da zadevo preučujejo. Poudarjajo, da dogodek, ki ga obravnavajo zelo resno, obžalujejo.
Pripadnik skupne misije ZN v Jubi je prvo obvestilo o napadu prejel ob 15.35 po lokalnem času, nekaj minut po tem, ko so vojaki vdrli v naselje. Nato so sledili drugi pozivi na pomoč. Novinarji AP so tudi na svoje lastne oči videli razpredelnico vseh klicev in drugih obvestil, ki so jih pošiljale žrtve.
Ranjeni Američan je pomoč prosil kar od treh različnih enot mirovnih sil ZN. "Vsi so zavrnili posredovanje. Etiopija, Kitajska in Nepal. Vsi za zavrnili, da bi šli," je dejal novinarjem.
Ameriško veleposlaništvo v Južnem Sudanu na novinarsko vprašanje, zakaj niso posredovali, ni odgovorilo. Novinarji so jih sicer večkrat kontaktirali in prosili za odziv. Danes so sicer poslali v javnost uradni dopis, da dogodek ostro obsojajo in od južnosudanskih oblasti zahtevajo ukrepanje. Dodajajo, da so po prejemu pozivov na pomoč, o tem obvestili lokalne varnostne organe. Slednji so se, tako ameriške oblasti, odzvale na pomoč. "Smo pa globoko zaskrbljeni, da se mirovniki ZN niso želeli ali niso mogli odzvati na klice na pomoč," so zapisali v javnem odzivu in dodali, da od ZN zahtevajo pojasnila.
Kdo jih je rešil?
Po več kot štirih urah izživljanja so le posredovali pripadniki varnostnih sil Južnega Sudana. Rešili so 16 zaposlenih v naselju in vse, ki so tam bivali, razen treh žensk, ki so vse državljanke zahodnih držav. Šele naslednje jutro so jih iz ujetništva vojakov uspeli rešiti pripadniki neke zasebne agencije za varovanje.
