"Štiri leta sem pred svojim blokom hranila mešanca z lovskim psom. Moj Lepi … Dober pes je bil, otroci so se igrali z njim, celo Koševsko Brdo ga je imelo rado. Avgusta lani se je za njim izgubila vsaka sled, odpeljali so ga šinterji. Moj pes še danes laja, ko prideva iz bloka, kliče ga. Vse sem preiskala, nikjer ga ni bilo. Takoj so ga ubili. Še danes ne vem, kako …," v solzah pripoveduje Anda Šandal, aktivistka za pravice živali in magistra prava iz Sarajeva.

Iskala ga je s pomočjo plakatov, zanj je ponujala celo denarno nagrado. Nič. Ena od lokacij, kjer bi Lepi lahko bil, je bil azil Žunovnica pri Hadžićih, kamor vstop javnosti ni bil dovoljen. A to Ande ni ustavilo, vstopila je naskrivaj. "Kar sem videla, me je močno pretreslo. Bilo je polno psov, ležali so eden na drugem, vsi shirani, kot okostnjaki, sama kost in koža. Povsod kupi in kupi iztrebkov, na tleh trupla, ki so smrdela ... Nekastrirani, nesterilizirani, parili so se med seboj, se klali… Katastrofa!" Uspelo ji je posneti nekaj fotografij, ki jih je posredovala v javnost in svet je bil zgrožen. O katastrofalnih razmerah v Žunovnici so poročali celo nemški mediji. Po Andini prijavi je azil obiskala inšpekcija, ki pa – začuda – ni ugotovila nobenih nepravilnosti. Še več, njene fotografije so na uradni strani občine Hadžići označili za lažne. Saj poznate tisto: ne verjemite svojim očem, verjemite nam.

Poglejte si Andine fotografije iz Žunovnice:

Prača, zloglasni azil smrti

In če je bil lani največji problem v Žunovnici, je zdaj situacija enaka, če ne celo hujša, v azilu Prača. Zloglasni azil smrti, kot mu pravijo, leži ob gozdu, na oddaljenem in težko dostopnem terenu v občini Pale. Daleč od civilizacije, daleč od oči. Tam se dogajajo grozote, ki si jih ne morete zamisliti, trdi Anda, sicer prostovoljka v azilu. "Azil je bil vedno poln. Okoli 500,600 psov je bilo v njem. Zdaj jih je le še okoli 200. Kje so, kam so izginili?" se sprašuje. "Vsak dan tja vozijo nove pse. Nemogoče je, da bi toliko psom poiskali domove. Ubijajo jih. Ne evtanazirajo! Ubijajo! Ali pa jim odprejo vrata, da stečejo v gozd, kjer postanejo plen lovcev."

Nato nam v dokaz pošlje še številne videoposnetke (pozor, ti so zelo nazorni!). Iz njih je razvidno, kako psi v azilu Prača žrejo drug drugega. Iz njih je razvidno, da v vrečah za pasjo hrano skrivajo mrtve mladiče. Kupi mrtvih psov pa ne samo, da so sporni zaradi njih samih, pač pa predstavljajo tudi resno grožnjo zdravju okoliških prebivalcev, saj vsa njihova trupla zakopavajo v masovna grobišča okoli azila, ob reki Prači. "Obstajajo vsaj štiri grobnice, v vsaki od njih je med 30 in 170 psov, do pet psov pa je zakopanih tudi v manjših jamah v gozdovih od Prače proti Goraždu. Ne moremo si niti zamisliti, za kakšno količino mrtvih psov gre, na kakšen način so umirali in kakšne posledice bo to imelo za vodo, ki jo pijemo, zemljo, v kateri sadimo, ter okolje, v katerem živimo," so lokalni prebivalci zapisali v peticiji Rešimo ljudi in pse v Prači, s katero so župana občine Pale pozvali, naj azil nemudoma zapre.

Anda pojasni, da evidenc o psih, ki v Pračo prihajajo vsak dan, ne vodi nihče. Bolni ne dobijo veterinarske oskrbe, saj azil nima veterinarja, kužni pa ne morejo v karanteno, saj ta ne obstaja. Včasih nimajo niti vode in hrane. "Direktor gradbene firme Murai je zemljišče zakupil za deset let in navedel, da je vanj vložil 900.000 evrov. A ta azil niti na dan odprtja ni imel in še danes nima higienskega servisa, niti dovoljenj za gradnjo, delo in vodo, nima urejene kanalizacije in greznic ... Bili ste tam, videli ste, kako je. Ni treba, da ste strokovnjak, da vidite, da v te barake ni bilo vloženega toliko denarja."

Poglejte si naše fotografije, ki smo jih posneli v azilu Prača:

Na katastrofalne razmere v Prači in kršenje zakona je pred kratkim v Bruslju opozoril tudi evropski poslanec Davor Škrlec.

'Denar gre za mrtve pse, ki so predstavljeni kot živi'

Prača je edini azil v kantonu Sarajevo, ki je v zasebnem lastništvu. Govori se, da ga bo v kratkem v upravljanje prevzel kanton, zato naj bi bilo lastniku naročeno, da ga mora izprazniti. Ostala tri zavetišča – Žunovnica, Gladno Polje in Hreša – so v občinski lasti in prav tako niso registrirana, niso zakonita in še zdaleč ne izpolnjujejo zakonskih zahtev, pa čeprav prejemajo davkoplačevalski denar. Občine javnosti prodajajo informacije, da za vsakega psa v azilu mesečno porabijo 78 evrov, kar je daleč od resnice.

"Shema kriminalnih aktivnosti je jasna: osebe blizu oblasti dobijo zemljišče, kamor začnejo trpati pse. Tam živali zanemarjajo, tako, da ne dobivajo vode, hrane, veterinarske nege in se pobijajo med seboj ali pa jih pobijejo oni. Nato izdajo račune za neobstoječe postopke, kot so veterinarski pregled, zdravljenje, sterilizacija, kastracija, prevoz, namestitev, hrana, gorivo … Denar, ki ga prejmejo, gre za mrtve pse, ki so predstavljeni kot živi. Na ta način se denar krade iz proračuna," pojasni pravna strokovnjakinja Dalida Kozlić, ki se edina v BiH bori za pravice živali. "Razlika med dejanskimi stroški, ki nastanejo, in stroški, ki jih prikažejo, je ogromna!" Več psov polovijo, več denarja lahko operejo. Tu nastopijo higienski servisi.

Šinterji pse lovijo na brutalne in nehumane načine

V kantonu Sarajevo obstajata dva higienska servisa – eden deluje v okviru javnega komunalnega podjetja KJKP Rad, občina Novi Grad pa je edina ustanovila svojega po imenu Lokom, ki pse vozi v Pračo. Noben od njiju ni registriran. Psi, ki jih ujame Lokom, so po Andinih besedah avtomatsko obsojeni na smrt. "Od desetih psov morda samo dva ali trije pridejo do Prače, za ostalimi se izgubi vsaka sled," pripoveduje in doda: "Samo srečni psi končajo v Prači in samo srečni psi so evtanazirani. Sicer pa pse iztrebljajo na najokrutnejše načine, ki ne sodijo v 21. stoletje in v pravno državo, imenovano BiH." Zdaj že veste, kako je v Prači. Če je to sreča ...

Čeprav bi t. i. šinterji morali – po prijavi občanov – loviti agresivne pse, v resnici lovijo vse pse, in to mimo vseh predpisov, na najbrutalnejše in nehumane načine, o čemer pričajo številni videoposnetki. "Na enem od njih šinter mladičke nese za zadnje noge, medtem ko ti cvilijo. Na drugem več šinterjev lovi psa, trgajo ga z vseh strani, kot da je medved in ne pes. Vleče se ven in cvili. Ljudje to opazujejo, rotijo jih, naj nehajo, saj pes ni agresiven, a zaman. Hočejo jih loviti. Dobijo 30 mark po psu," je razočarana Anda.

Na tem mestu je treba povedati, da je Lokom med leti 2012 in 2015 od občine prejel 860.000 evrov, KJKP Rad pa samo letos 450.000 evrov. "S tem denarjem bi lahko rešili problem psov v celem kantonu Sarajevo brez enega mrtvega psa!" je odločna Kozlićeva.

Zakon, ki je zgolj črka na papirju

Pa je bilo ogromno mrtvih psov. Številke, ki jih poda pravnica, so srhljive: ocenjuje se, da je bilo od konca vojne leta 1995 do danes samo v Sarajevu ubitih več kot 100.000 potepuških psov.

BiH je leta 2009 pod velikim mednarodnim pritiskom sprejela Zakon o zaščiti in dobrobiti živali, ki jasno prepoveduje evtanazijo zdravih živali, zahteva vzpostavitev centralnega registra lastnikov psov in mačk, formiranje občinskih zavetišč za živali in t. i. higienskih servisov, ki lovijo pse na ulicah. Podzakonska akta o delovanju teh dveh služb sta zelo stroga, kazni za neizpolnjevanje obvez pa denarne in celo zaporne. Ukrep, ki po zakonu ni obvezen, je pa priporočljiv, je sterilizacija in kastracija živali. "Ocenjuje se, da je bilo takrat v Sarajevu 500 psov. Koliko jih je danes, ne ve nihče, saj uradne številke ne obstajajo," pojasni Kozlićeva. "Lahko pa vam povem, da jih je 70 odstotkov manj, kot jih je bilo pred štirimi leti."

Ugrizi so voda na mlin pristojnim

Ne samo tisti, ki služijo na njihov račun, pse z ulic hočejo spraviti tudi ljudje, ki se jih bojijo. "Občasno se res zgodi, da kakšen pes koga ugrizne, a ne moremo na podlagi nekaj primerov posploševati, da so vsi psi taki," pojasni Anda, Kozlićeva pa doda: "Ti psi so na ulicah lačni, zlorabljeni, preganjani, izpostavljeni vsem mogočim in nemogočim vremenskim razmeram. In potem se vprašate, zakaj napadejo!" 

Ugrizi so seveda voda na mlin pristojnim. Z njimi strašijo narod, širijo paniko in sovraštvo ljudi do psov. "Psi so postali demoni našega društva, državni sovražnik številka ena. Največji problem v državi, v kateri je 45 odstotkov ljudi brezposelnih in kjer vsak tretji nima kaj jesti. Morate se zavedati, da psa zapusti človek, maltretira ga človek, na ulicah je zaradi človeka in ne zato, ker bi hotel biti tam," je razočarana Kozlićeva.

Najmanj deset primerov mučenja živali na mesec

Naš zakon je med najboljšimi v Evropi, a problem je v tem, da ga nihče ne upošteva, pojasnjujeta sogovornici. Ljudje masovno zapuščajo pse, ti pa se nekontrolirano razmnožujejo na ulicah (od enega jih v enem letu nastane sto). Obstaja čipiranje psov, a brez podatkov o lastniku je le-to popolnoma nesmiselno, saj register lastnikov, s pomočjo katerega bi lahko izsledili in sankcionirali kršitelje, za katere je po zakonu predpisana denarna kazen 5.000 evrov, ne obstaja.

BiH ne vodi nikakršne statistike o številu prijav mučenja živali, a teh je mesečno najmanj deset, iz izkušenj pove Kozlićeva. "Ljudje pse na ulicah zastrupljajo, v Bugojni je deklica metala žive pasje mladiče v reko, njen brat pa je vse skupaj posnel. Na Alipašinem polju je duševno zaostala oseba štirikrat z dežnikom posilila psa, nič se ji ni zgodilo. Taki osebi ne sme biti dovoljeno gibanje brez nadzora, naslednjič je njegova žrtev lahko otrok. Na Koševskem Brdu je zapuščena hiša, v kateri ima nekdo pet ali šest pitbulov za pasje borbe. Policija vse to ve, pa ne ukrepa. Čemu potem zakon, ta papir?"  se sprašuje Anda.

Namesto evtanazije pobijanje s čistilnimi sredstvi in kislino

Med obiskom v Sarajevu smo dobili informacijo, da je v Vogošči nek moški s pištolo ustrelil psa. Zakaj, ne ve nihče. Pes je bil po besedah lastnice, ki je bila v času streljanja zraven, a pravi, da moškega ni poznala, povsem miroljuben. Ker ni imela denarja za stroške operacije in zdravljenja, je veterinarju naročila, naj ga kar usmrti. "Tega nismo mogli storiti, zasmilil se nam je, zato smo ga operirali," pojasni veterinar Halil Gasal iz veterinarske ambulante Provet. Metek je za las zgrešil srce, pes je kot po čudežu preživel in zdaj dobro okreva. Primer preiskuje policija, da bo kdaj dočakal epilog, pa ne gre pričakovati.

In medtem ko Gasal psa ni hotel evtanazirati, na žalost obstaja vse preveč veterinarjev, ki pri tem nimajo prav nobenih zadržkov, pa čeprav je evtanazija zakonsko prepovedana in bi njihovo poslanstvo moralo biti reševanje življenj. Evtanazija je sicer dovoljena le v izjemnih primerih, večinoma takrat, ko se psu na ta način skrajša trpljenje, postopek ocenjevanja agresivnosti psa pa je zelo strog. "A pri nas lahko vsak 'navaden' veterinar izda nalog za evtanazijo in reče, da je pes agresiven. Kako je to ocenil? Ker so psa na ulici ujeli šinterji, ga zavezali na zajlo, vlekli po ulici, ga dali v majhno kletko ... Vsak pes bi bil v takih razmerah agresiven! Da o boleznih, ki jih pišejo v naloge za evtanazijo, ne govorim – demodeks, paraziti, paraviroza, ... to so povsem ozdravljive bolezni," še doda Kozlićeva.

Lokalnim medijem dobro poznan veterinar Mustafa Mrkulić naj bi bil po njenih besedah odgovoren za smrt več kot 3.000 psov. Dokler je bil zaposlen na veterinarski postaji Reljevo v občini Novi Grad, naj bi jih namesto s sredstvom T61, ki se uporablja za evtanazijo, pobijal kar s kislino in čistilnimi sredstvi.

Rešitve: kaznovanje, sterilizacija in spoštovanje zakona

Na vprašanje, kje vidita rešitev problema, Anda odgovori: "Kaznovanje in samo kaznovanje. V zakonu so za mučenje živali predpisane denarne kazni in do šest mesecev zaporne kazni. Če bi se to upoštevalo ...normalno, da bi se ljudje drugače obnašali!"

"Najprej je treba kaznovati vse, ki kršijo zakon, vsa nelegalna zavetišča in njihove lastnike. Ugotoviti, koliko denarja je kdo opral in takoj začeti s spoštovanjem in izvajanjem zakona, ki ga imamo. Če bi to naredili, bi lahko problem rešili v enem letu," pa je prepričana Kozlićeva. Izgovore pristojnih, da za to ni denarja, odločno zavrača. "V proračunu vsakega mesta, občine, kantona ali entitete vedno obstaja denar za zakonske obveze. Denar imamo za tisto, za kar politiki hočejo, da ga imamo."

Nato pa brez dlake na jeziku našteje ljudi, ki stojijo za vsem tem kriminalom: premier kantona Sarajevo, minister za gospodarstvo, župan občine Novi Grad, dekan veterinarske fakultete, direktor KJKP Rad, direktor Lokoma, lastnik Prače … "Struktura teh ljudi v glavnem prihaja iz Stranke demokratske akcije in Saveza za bolju bodučnost. Za vsem tem seveda stoji veterinarska inšpekcija KS, ki vse ve, a se obrača stran," pravi Kozlićeva, ki je zoper več kot 30 fizičnih oseb in okoli deset pravnih oseb podala prijave, a obtožnice kljub številnim obremenilnim dokazom še niso vložene.

Posamezniki, ki se tem ljudem javno zoperstavijo, so pogosto tarče napadov, tudi fizičnih. Kozlićeva je njihov bes večkrat občutila na lastni koži. "Kaj vse sem doživela? Raje me vprašajte, česa nisem," pove v smehu in začne naštevati: požig, streljanje, verbalne napade, fizične napade, splošna podtikanja ... "A ne glede na vse ... tem ljudem mora biti jasno, da se nikoli ne bom ustavila. Nasproti jim stojim javno, z na tisoče dokumentacije in materialnih dokazov, in to jih boli. Lahko se obnašajo šerifovsko, a boli jih, ker bo nekega dne nekdo moral reči: To se mora končati!" je odločena.

Na vprašanje, ali pričakuje, da bo v prihodnosti kaj bolje, odgovori, da bodo premik morali narediti ljudje. "Imamo to nesrečo, da smo ena najrevnejših držav. Naš narod je povsem izgubljen, apatičen, nima poguma in psihične moči, da bi svoje nezadovoljstvo in bes, ki sta se nakopičila zaradi vojne in revščine, usmeril v oblast, zato vse to usmerja v pse. A denar, ki nam ga kradejo, ni padel z neba, to je naš denar, ki ga plačamo z davki! Ampak njih to ne zanima, hočejo samo, da nekdo te pse umakne z ulic. Ko ubijemo pse, mislijo, bomo rešili vse probleme BiH! Ljudje morajo reči: Dovolj je trošenja našega denarja! Dokler ne bodo storili tega, ne bo nikoli bolje. Vrtimo se v začaranem krogu in narod je edini, ki ga lahko prekine," je prepričana.

Tudi Anda še ni povsem izgubila upanja. "Obstajajo ljudje, ki imajo vest. Prostovoljci, ki rešujejo ulične živali. Šinterji, ki so dali odpoved, ker svojega dela niso mogli več opravljati. To je naše edino upanje – dokazi, da v ljudeh še vedno obstaja nekaj dobrega," zaključi.

In ko smo že pri dobrih ljudeh ... v prihodnjih člankih bomo pisali o aktivistki Simoni Vodopivec, članici društva Animal Angels, ki je posvojila dva psa iz BiH in enega iz Srbije ter o Mileni Malešević, ki pse z ulic Sarajeva rešuje že 25 let. Pogledali bomo tudi, kakšne so razmere v Srbiji, Črni gori, na Hrvaškem in seveda tudi pri nas. Zakaj? Ker nam je mar.