VIDEO: 50-letnica Gagarinovega podviga

12. april 1961. Sovjetska zveza v vesolje izstreli kapsulo Vostok 1 (Vzhod 1). Posadka šteje enega samega moža: 27-letnega Jurija Aleksejeviča Gagarina. 108 minut v vesolju – v tem času obkroži Zemljo – za vedno spremeni njegovo življenje. Po vse prej kot mirni vrnitvi postane mednarodna zvezda in odide na svetovno turnejo. V soju žarometov pa se ne sonči le on, ampak celotna Sovjetska zveza, ki jo je uspešen polet v vesoljski tekmi katapultiral daleč pred največje rivale, ZDA.

V videu z naslovom Gagarin, prvi človek v vesolju, si poglejte, kako so ga še zadnjič pred poletom pregledali, kako je potekala izstrelitev in kako so ga kot junaka pričakali v Moskvi.

Izbranec

Zgodba se je začela že leta 1959. Gagarin, ki je takrat z družino živel v letalskem oporišču v Murmansku, je postal eden od 20 izbrancev za dolgotrajen in izjemno zahteven kozmonavtski trening, prvi v zgodovini. 11 mesecev so skozi nepredstavljive napore dokazovali svojo fizično in psihično pripravljenost. "Kozmonavte so zaprli v majhno zapečateno sobo brez oken. Ure niso smeli nositi in niso vedeli, koliko časa so prebili v njej. Včasih so ostali 21 dni, temperature pa so se dvignile preko 50 ali spustile do –50 stopinj Celzija,“ je eno od nalog v svojem prvem intervjuju za zahodne medije – dala ga je za britanski BBC – opisala njegova hči Jelena Gagarina.

Razlog za tako ekstremne razmere na urjenju je bil preprost – nihče ni vedel, kaj človeka čaka v vesolju in kako bo stanje breztežnosti vplivalo na telo.

Izmed dvajsetih potencialnih kozmonavtov so jih izbrali šest, šele nekaj dni pred poletom pa so Gagarinu povedali, da bodo v vesolje poslali prav njega.

Ko so Vostok 1 izstrelili, je bil anonimnež, ko je pristal, ga je poznal ves svet. Postal je nacionalni junak, kar pa je imelo tudi negativne posledice. Ne le pritiski slave, pestilo ga je tudi to, da ga niso poslali na nobeno misijo več. Njegovo življenje je bilo preprosto preveč dragoceno, da bi ga izpostavljali takšni nevarnosti. "Obupno si je želel spet poleteti v vesolje. Užival je na prvem poletu, ki pa se je tako hitro končal. Hotel je biti kozmonavt in bil je nezadovoljen, ker mi niso več pustili leteti,“ danes pripoveduje njegova hči.

A kljub temu je bilo prav letenje za Gagarina usodno. Umrl je v letalski nesreči le sedem let po vesoljskem podvigu. Spletle so se številne teorije zarote. Jih bodo pred dnevi objavljeni dokumenti utišali?

V neznano

Varnost je bila na prvem mestu, a bilo je preveč neznank, da bi lahko bili povsem mirni. Glavno vprašanje je bilo, kaj se zgodi s človekom v breztežnostnem prostoru. "Bali smo se, da bi izgubil razsodnost, da ne bi bil več sposoben racionalnih odločitev,“ se ob 50-letnici prvega človeškega poleta v vesolje spominja Oleg Ivanovski, ena od ključnih oseb pri tem izjemnem podvigu. Nadziral je izgradnjo in izstrelitev Vostoka 1. Kapsula je delovala povsem avtomatsko, toda bojazen je ostala. Kaj če bi Gagarin v stanju nerazsodnosti sam prevzel upravljanje? Dodali so trimestno kodo, ki bi jo moral kozmonavt vpisati, če bi želel to doseči.

V tem primeru je bil strah odveč, vse pa vendarle ni šlo gladko. Ob vstopu v atmosfero je kapsulo s kozmonavtom, s katerim so v kontrolnem centru izgubili stik, nekaj časa divje vrtinčilo v zraku in veliko prehitro je drvela proti tlom. Gagarin se je uspel težavam navkljub na višini sedmih kilometrov s padalom izstreliti iz nje. Pristal je ob reki Volgi, okoli 720 kilometrov jugovzhodno od Moskve.

Tam naj bi ga prvi opazili gozdarjeva žena in njuna vnukinja, ki sta se v rjavooranžen kombinezon oblečenega neznanca najprej ustrašili. A že kmalu sta v njem prepoznali človeka, o katerem sta še malo prej poslušali po radiu, podobno kot vse večja množica, ki se je začela zbirati okoli njega.

Čeprav so njegov pristanek spremljali številni očividci, je Moskva dolgo časa vztrajala pri uradni verziji, da je Gagarin pristal v Vostoku 1. "Zdaj pa naj nas druge države lovijo,“ naj bi dejal ob vrnitvi na trdna tla. Njegov polet je res spodbodel vesoljsko tekmo, Američani, ki so doživeli že drugi hud poraz v njej – leta 1957 so Sovjeti kot prvi izstrelili umetni satelit – pa so se z vsemi sredstvi lotili novega projekta, spraviti človeka na Luno.