'Vsak dan gledam ljudi, ki iz smetnjaka pobirajo kruh, poln črvov'

"Žalostno je, da morava z možem v letih, ko sicer še zmoreva delati, vendar pa bi že tudi morala uživati sadove dela, ki sva ga opravljala vse življenje, razmišljati, kako začeti znova," pravi 57-letna Maria Rifel.

Slaba 2 evra pokojnine in hrana iz smeti

Pravzaprav nimajo niti česa jesti. "Tukaj dobite hrano samo, če imate res veliko denarja." Veliko denarja pa imajo le redki. "Prihodke dobivamo v bolivarjih. Imam 40.000 bolivarjev pokojnine. Kar je dva ameriška dolarja." Oziroma slaba dva evra. "Dejansko je vse v razsulu. Soprog je dolga leta delal v uspešnem podjetju in takšnih je bilo več, ampak potem je vse propadlo. Danes nihče noče imeti ničesar z Venezuelo. Situacija je kritična do te mere, da lahko preživi peščica, ki si je nakopala denar, medtem ko večina nima denarja in so lačni. Pravzaprav nimajo ničesar."

Ne ravno "samoumevni dobrini" sta tudi elektrika in telefonska povezava. Medtem ko govoriva, se zveza večkrat prekine, za ponovno vzpostavitev pa je potrebnih kar nekaj poskusov. Še slabše je z internetom. Ta deluje le občasno in še takrat slabo.

Tudi tuširanje ni nekaj, kar bi si človek lahko privoščil vsak dan. "Po dveh dneh, ko smo bili brez vode, sem odprla tuš in zakričala. Namesto vode je priteklo blato. Črno blato. Bila sem cela črna," pripoveduje sogovornica.

Kako huda je revščina, vidi tudi vsakič, ko pogleda skozi okno. "Pred hišo vidim ljudi, ki pobirajo hrano iz smeti." Grozljiv prizor, ki ga je težko gledati, pravi. "Tudi jaz nimam veliko, ampak vseeno skušam pripraviti nekaj več hrane, ki jo nato  namenoma dam ob smetnjak, da se ljudje lahko najejo. Včasih lahko dam samo malo kruha." Tudi to pomaga. "Sicer ti ljudje jedo tudi kruh in drugo hrano, polno črvov. To se dogaja vsak dan. Res je zelo hudo."

Hrane na trgovinskih policah ni, če je, je nedosegljivo draga, ponovi sogovornica. "Jemo najbolj osnovna živila, zdravila nam morajo poslati iz Mehike ali Paname. Ampak tudi za svojce v teh državah je težko, saj se tudi tam ne cedita med in mleko."

Zdravilo za poškodbo? Počitek

Zdravstvena oskrba je še eno katastrofalno področje v nekoč uspešni državi. "Pred kakšnim mesecem sem padla in si zlomila roko. Povedali so mi, da bi operacija stala 10.000 dolarjev. Poleg tega sploh nimajo materiala za operacijo in bi ga morali nabaviti. Zato mi je zdravnik rekel, naj samo počivam. In tako sem dva meseca mirovala in zdaj sem bolje."

"Včasih smo tudi tukaj imeli zdravstveno zavarovanje, lahko si šel k zdravniku, kjer so te obravnavali … Zdaj pa počnemo vse, da niti ne vstopimo v bolnišnice, klinike, saj nič od tega ne deluje, povsod je polno bakterij, še v vodi," opisuje situacijo.

"Resnično živimo iz dneva v dan in čakamo, da se kaj spremeni, čeprav je vsem jasno, da tudi, če se bo kaj zgodilo, to ne bo prineslo spremembe na bolje, ampak na slabše."

"Chavez je uzakonil kriminal, Maduro pa dokončno pokopal državo"

Venezuela, ki pred njenimi očmi propada danes, ni Venezuela, ki se je spomni. "Nekoč je bila to uspešna država." In kako je mogoče, da se je z nafto bogata država znašla v takšni situaciji? "Mislim, da se je začelo, ko je na oblast prišel Hugo Chavez. Pričakovanja ljudi so bila takrat zares velika, želeli so hitre rešitve problemov. Verjeli so, da je Chavez tisti, ki bo dal ljudem, ki nimajo. Revežem. On pa je, da bi ta pričakovanja upravičil, in tudi revnejšim omogočil zaslužek, pustil, da so se lotili tihotapljenja droge. Ljudem je režim začel gledati skozi prste. Nekako v smislu – lahko delaš, kar želiš. In tako se je začelo."

Spremenila se je družba, v kateri je tisto, kar ne bi smelo biti dovoljeno, postalo sprejemljivo. "Potem pa je Chavez umrl in na oblast je prišel kriminalec Nicolas  Maduro in vse je šlo samo še navzdol. Tukaj je vse samo še kriminal, prekupčevanje z drogo. Vse se plačuje v dolarjih, čeprav so naši prihodki v bolivarjih, kar jih naredi še bolj ničvredne, moč pa imajo pa samo tisti, ki so ali del vlade ali pa imajo denar, da kupijo tiste, ki so tukaj glavni in varnostne sile. Jaz rešitve ne vidim. Ne verjamem, da je možna mirna rešitev. Obupno si želimo stran."

Da bi pomoč prišla od zunaj, tudi ne računajo: "Prišlo je na dan, da je gospa Michelle Bachelet, visoka predstavnica ZN, spet sklenila dogovor z vlado, da se bodo v dveh letih razmere izboljšale. Ampak s to vlado se ne bomo premaknili nikamor."

Vprašanje je tudi, kako se razpadlo družbo sploh "popravi": "Tukaj vlada popolna anarhija. Ljudje so se povsem spremenili. Včasih so bili solidarni, zdaj pa gre samo še za denar. Za kakršno koli uslugo je treba plačati. Prej Venezuelci nismo bili takšni. Pomagali smo si, zdaj pa je treba vse plačati – v dolarjih. Ljudje so se resnično spremenili, tudi v tem smislu je vse popolnoma uničeno."

Sistem deluje za tistega, ki ima denar za podkupnino: "Še učiteljem v šoli je treba nekaj nesti, če želite, da učijo. Treba je recimo nesti testenine ali kruh, da so zadovoljni. Ves čas je to nek sistem prekupčevanja, kjer je treba nekomu nekaj dati, da sploh kaj urediš. Mislim, da so ljudje postali takšni, ker je to edini način, da preživijo v tako skorumpiranem okolju."

Veliko mladih je odšlo, tisti, ki so ostali, drugačnega življenja niti ne poznajo. "Mlade, stare 20–25 let, imenujemo Chavezovi otroci. Živijo na ulici, vzgojila jih je ulica, nikoli niso imeli ničesar, torej iz tega tudi ne more biti nič dobrega. Da bi to spremenili, bo potrebnega res veliko dela, samo sprememba oblasti tega ne bo rešila."

Krog pa se nadaljuje: "Veliko je nosečnic. Veliko mladih je odšlo, ampak mlade ženske, ki so ostale, so pa večinoma noseče. Dekleta, ki nimajo niti kje živeti, so noseča."

V takšnem okolju, kjer tudi življenje ni vredno prav veliko. "Ljudje dobesedno umirajo. Ne poznam sicer natančnih številk, saj vse skrivajo, ničesar ne povedo, ampak je jasno, da umirajo. Ampak to ne skrbi nikogar. Državi je popolnoma vseeno. Tudi mame, očetje, ki živijo v ekstremni revščini, se s tem niti nimajo časa ukvarjati, morajo se prebiti naprej s sredstvi, ki jih imajo na razpolago."

Propaganda, ki še vedno odlično deluje

Marsikdo se bo ob tem vprašal, kako je mogoče, da se ljudje v takšnih razmerah oblasti ne uprejo, zakaj so propadli tudi vsi dosedanji poskusi menjave Madura. Odgovor se skriva v tem, da ga veliko ljudi ne vidi kot odgovornega za nastalo situacijo.

"Veliko ljudi verjame, da se vse to dogaja zaradi ameriških sankcij, zaradi sankcij tujih vlad. Vse skupaj spominja na prizore s Kube, kjer ljudje sedijo na verandi in čakajo, da jim nekdo prinese malo hrane. Ne vedo, kaj se dogaja po svetu, da obstaja dobra hrana, potovanja ... pravzaprav jim je tudi vseeno. Glavno, da so testenine in riž. Dejansko se laž tukaj širi na isti način, kot se je na Kubi. Ceste so polne starih avtomobilov, ki jih ljudje ne morejo niti popraviti, vsakič še nekoliko bolj zategnejo pas, ampak ker ljudje ne poznajo ničesar drugega, jim je vseeno, saj ne vedo, da obstaja drugačen svet." V zaprtem medijskem prostoru verjamejo vladni propagandi.

Druga plat: peščica živi odlično

Seveda pa Venezuela ni le revščina, ima tudi drug obraz. "Ostali so precej bogatih. Saj jim tukajšnje življenje ustreza. Tukaj imajo svoj svet, klube, gradijo si svoje soseske, polne vil, golf igrišč, ograjene soseske. Ti seveda nočejo iti nikamor. Ker tam bi morali delati."

Pravila zanje ne veljajo. "Sploh ni treba, da si povezan z vlado, če imaš denar, lahko počneš, kar želiš. Če zagrešiš kakšen zločin, tudi umor, je dovolj, da plačaš policiji 50 dolarjev – pa je vse rešeno. Imajo nek svoj svet. Tako kot imajo reveži svojega."

Gre za svet, ki ga je težko razumeti, pravi: "Šli bi kupiti jabolko, ampak ga ne moremo kupiti. Vsak dan jemo kruh, riž in testenine. Kdor ne živi tukaj, si tega ne more predstavljati. Vseskozi molimo, da ne bo naliva, ker potem ni elektrike. Obupani smo. Tukaj ni življenja, to ni več država. To se je spremenilo v nič. Lahko samo čakaš, da mine čas, da mine življenje. In zraven upaš, da ne boš zbolel, da se ne bo pokvaril avto, da se ne bo pokvaril pralni stroj. Če se zgodi kaj od tega – potrebuješ denar, ki pa ga nimaš. Resnično se vsak dan se zbudim in čakam novice, da bi lahko zapustila Venezuelo. Želim začeti znova. Rada bi zaživela kakovostno, drugačno življenje."

"Čutiva, da je Slovenija najina domovina"

Pogovarjava se v španščini. Slovensko sicer razume, a v jeziku, kot pravi, ni dovolj suverena za pogovor. Sta pa slovenščina in Slovenija precej zaznamovali njeno življenje. "Moji starši so bili s Prevalj. Po vojni so najprej iz Jugoslavije odšli v Avstrijo, potem pa z ladjo v venezuelski Puerto Cabello," pripoveduje. 

Bila je najmlajši od petih otrok v družini. Živita še njena starejša brata, ki pa sta se preselila v Mehiko, kamor so zaradi razmer v Venezueli odšli tudi njuni otroci. Sama pa želi v Slovenijo. "Ko sem bila mlajša, smo hodili na počitnice – sprva v Jugoslavijo, nato v Slovenijo." Domovino svojih staršev je predstavila tudi svoji družini. "Zaljubili smo se v Slovenijo. V mesecu in pol sva obiskala vse znance in zdelo se nama je, da sva doma. Moj mož, ki je Venezuelec, sanja o Sloveniji, ves čas govori o tem. Čutiva, da je to najina domovina zaradi mojih staršev. Poleg tega se je v naši hiši vedno kuhalo slovenske dobrote, spoštujemo in živimo slovenske navade. Ko je pred štirimi leti umrla mama, ki mi je celo zapustila nekaj denarja, saj je želela, da grem spet tja."

"Od Slovenije ne zahtevamo ničesar," poudarja sogovornica. "Samo neko minimalno pomoč, da začneva. Začeti je namreč težko v katerem koli delu sveta, saj za to potrebujete denar. Predvsem želiva, da naju v Sloveniji vidite kot še dva Slovenca več. Kar koli nama boste namenili, bo bolje od situacije, ki jo imava zdaj."