Veliki pok v Arhangelsku oznanil začetek nove oboroževalne tekme

Ko je 4. avgusta v vojaškem oporišču v ruskem mestu Arhangelsk prišlo do silovite detonacije, so merilniki sevanja pokazali kratek porast radioaktivnosti. Ob tej informaciji so bili seveda najbolj v skrbeh lokalni prebivalci, pa tudi svetovna javnost. Post festum incidenta je namreč spremljal sumljiv molk ruskih oblasti, prikrivanje posledic nesreče ter zaskrbljujoče stanje na terenu, kjer so oblasti najprej odredile evakuacijo, zdravniki, ki so oskrbovali poškodovane v eksploziji, pa naj bi, po poročanju zahodnih medijev, morali podpisati dogovor o molčečnosti glede stanja pacientov. Oblasti naj jim tudi ne bi sporočile, da so bili poškodovani izpostavljeni sevanju.

Zaskrbljujoče dejstvo, predvsem z vidika svetovne varnosti, pa je, da to ni bil prvi tak primer v zadnjem času. Le mesec dni pred tem je Rusija izgubila 14 mornarjev, potem ko je na jedrski podmornici Lošarik zagorelo, ogenj pa so člani posadke uspeli pogasiti. "Za ceno svojih življenj so preprečili globalno katastrofo," je ob seznanitvi javnosti s tragedijo povedal kapitan Sergej Pavlov.

Vzroki in povod

Že res, da je nesreča v Arhangelsku ob domnevnem preizkušanju Skyfalla, rakete na "neskončni" jedrski pogon, začela odpirati globalno razpravo o nevarnem zaostrovanju varnostnih razmer, toda posledic ne gre ne kar tako enačiti z vzroki, ki so pripeljali do točke, kjer smo danes. Pri tem pa kazalca ni mogoče upreti le v Rusijo. Leta 2002 so namreč ZDA, pod takratnim ameriškim predsednikom Georgeem Bushem ml., odstopile od pogodbe o protibalističnih izstrelkih. Donald Trump je šel še korak dlje in lani oznanil odstop od dogovora proti raketam srednjega dosega INF. Razlog naj bi bilo – temu je pritrdila tudi zveza Nato – rusko kršenje določil sporazuma, kar so v Kremlju zanikali. Leta 2021 poteče še en zelo pomemben dogovor o omejevanju jedrskega oboroževanja - Novi start. "Ni uradnega pogajalskega procesa. In leta 2021 bo vsega konec," je nepripravljenost ZDA na podaljšanje dogovora pred časom komentiral Vladimir Putin.

Ruski predsednik je nato lansko leto javnosti predstavil šest čudežnih orožij, ki jemljejo sapo. Med njimi že omenjeni Skyfall, ki mu Rusi pravijo Burevestnik. Kot je takrat ponosno oznanil Putin, gre za orožje, ki ima za razliko od balističnih raket zaradi jedrskega pogona praktično neomejen doseg in je sposobno zaobiti vse obrambne sisteme na zahodu. Številni strokovnjaki za jedrsko oborožitev so Putinove ideje označili za absurdne.

Kljub temu, da so večinoma na tnalu Bush ml., Trump in Putin, ne gre pozabiti niti vloge bivšega ameriškega predsednika in Nobelovega nagrajenca za mir Baracka Obame, ki je v času svojega drugega mandata napovedal obnovitev ameriških vojaških jedrskih zmogljivosti in za to namenil velika proračunska sredstva. Kdo je torej največji krivec za drugo geopolitično ohlajevanje? "Verjetno bi bilo najlažje odgovoriti, da je za ponovno oborožitveno tekmo kriv zdajšnji ameriški predsednik Donald Trump, vendar so nekatera dejanja in odločitve, sprejete v obdobju prejšnjega ameriškega predsednika Obame, dokaz, da temu ni tako. In še pred tem predsednika Georgea Busha mlajšega, ki se je v času predsedovanja predvsem ukvarjal s posledicami napada 11. septembra in (neuspešnim) kaznovanjem krivcev," meni Jelena Juvan, predavateljica in strokovnjakinja za evropsko varnostno politiko in obrambno politiko s Fakultete za družbene vede.

Juvanova poudarja, da je zelo velik vpliv imela tudi gospodarska kriza leta 2008, ki je zamajala temelje svetovnega gospodarstva. Takrat je namreč Rusija, pod vplivom krize v ZDA, dobila krila in občutek, da mora zgrabiti priložnost in okrepiti svoj položaj na svetovni lestvici. A strokovnjakinja s Katedre za obramboslovje omenja še en mejnik v geopolitičnih odnosih, in sicer rusko aneksijo Krima in vojno v Ukrajini. "Rusija je bila v očeh zahodne javnosti znova postavljena na svetovni zemljevid kot država, ki bi znala imeti teritorialne težnje do drugih držav, in ki je za dosego tega cilja pripravljena tudi uporabiti (skoraj) vsa sredstva," o krepitvi ruske moči meni Jelena Juvan.

Kitajska, temni konj oboroževalne tekme

Vseeno pa, kot opozarjajo številni strokovnjaki, ne gre za vsako silo vleči vzporednic s prvo hladno vojno, ki je zaznamovala drugo polovico 20. stoletja. Ne gre namreč samo za to, da je takrat šlo za ideološki spopad med kapitalizmom in komunizmom in je sedaj tudi Rusija na strani ideologije, ki je slavila ob padcu berlinskega zidu. Kot poudarja Juvanova, je poglavitna razlika predvsem v tehnologiji, ki je "v zadnjih letih doživela izjemen napredek, ki omogoča večji doseg, večjo uničevalno moč, nove oblike prenosa, širše družbene posledice, celo vojskovanje v vesolju".

Poleg tega je v igri še tretji igralec, ideološko hibridna Kitajska, ki je v zadnjem desetletju postala svetovna supersila. "Medtem ko so ZDA in Evropa stagnirale, je Kitajska še vedno na letni ravni dosegala, in še vedno dosega, izjemno gospodarsko rast," poudarja Juvanova in dodaja, da tekmovanje niti ne poteka več na relaciji ZDA–Rusija, ampak bolj ZDA–Kitajska. V tem odnosu, ki je prepreden predvsem z gospodarskimi konflikti, namreč ne gre pozabiti ozemeljskih sporov v Južnokitajskem in Vzhodnokitajskem morju, v katere je vključena Kitajska. Mnogi opozarjajo, da bi prav širjenje kitajskih apetitov v tem delu Pacifika lahko nevarno trčilo ob nekdanji ameriški "protikomunistični zid", ki se razteza od Južne Koreje, preko Japonske, Tajvana, Filipinov, Indonezije do Vietnama. Gre namreč za staro ameriško geopolitično strategijo zadrževanje (contaiment), ki je nadživela hladno vojno in se ponovno obuja ter tako uravnava razmerje moči v Aziji in po svetu.

Po njenem mnenju je oborožitveno tekmo mogoče razumeti veliko širše kot zgolj tekmovanje v številu jedrskih konic ali oborožitvenih sistemov. "Dogodki glede kitajskega informacijskega velikana Huwaei dokazujejo, da se je tekma na varnostnem področju preselila drugam, in sicer na informacijsko-kibernetsko področje, kjer se je z razmahom informacijske in komunikacijske tehnologije pojavilo novo bojišče."

Odnosi ZDA s Kitajsko so se sicer poslabšali po izvolitvi Donalda Trumpa, medtem ko so odnosi z Rusijo že nekaj časa na najnižji točki po hladni vojni. Nedavno je ameriški predsednik dejal, da imajo ZDA več denarja kot njene tekmice in da bodo nadaljevale z oboroževanjem, "dokler se Rusija in Kitajska ne bosta spametovali". Trumpovo spogledovanje s hladnovojno retoriko Ronalda Regana bi lahko namigovalo na ponovno uvedbo taktike izčrpavanja tekmeca, ki jo je ob koncu hladne vojne vodil takratni ameriški predsednik, vendar mnogi ob tem poudarjajo, da gre pri Trumpu često le za napihovanje. S tem se strinja tudi Juvanova. "Konec koncev so ameriške finance omejene, ameriška javnost pa verjetno izčrpavanja lastnih financ zaradi Rusije in Kitajske verjetno ne bo dovolila," poudarja.

Velesile bodo moč merile na "nevtralnem terenu"

V obdobjih napenjanja mišic med svetovnimi velesilami se seveda pojavlja skrb, da bi situacija tako eskalirala, da apokaliptičnega spopada ne bi bilo moče preprečiti. Prav zaradi tega so sile v prvi hladni vojni poskušale zmanjševati napetost in sprejele številne sporazume o omejevanju oboroževanja, predvsem jedrskega. Pa vendar, na prvi pogled paradoksalno, ravno zavedanje o rušilnem potencialu, ki ga imajo jedrske sile, igra pomembno vlogo pri tem, da ni spopada. Strokovnjakinja s FDV upa, da so vse tri svetovne velesile in njihovi voditelji vseeno le dovolj pri sebi, da nobeden ni pripravljen začeti oboroženega spopada svetovnih razsežnosti z uporabo jedrskega orožja za dosego lastnih ciljev.

"Verjetnejši so manjši lokalni oz. regionalni oboroženi spopadi, ki jih lahko jemljemo kot šopirjenje in merjenje moči. Tako kot je v času "prve" hladne vojne potekalo nešteto t. i. proxy vojn, v katerih ZDA in Sovjetska zveza niso bile direktno vključene," na vprašanje o posledicah nove oborožitvene tekme odgovori Juvanova. Prvi obrisi merjenja moči na tujem terenu so se pokazali leta 2008 v Gruziji, v zadnjih letih pa se je odprlo več bojišč, predvsem na bližnjem vzhodu (Sirija in Jemen) ter tudi v Ukrajini, kjer je po revoluciji leta 2014 na oblast prišla prozahodna struja, Rusija pa se je odzvala tako, da je anektirala Krim in podprla upornike na vzhodu.

Zmagovalec bo vojaška industrija

V času Obamove administracije je bil sprejet 1,2-bilijonski (1,1 bilijona evrov) načrt o vzdrževanju in obnovi ameriške zračne, morske in kopenske jedrske oborožitve. Trumpova administracija je k temu dodala še 452 milijard evrov, od tega 15 milijard za taktično jedrsko orožje, ki bi ga bilo mogoče uporabiti na konvencionalnih bojiščih. Prva od teh bojnih glav bo ameriški vojski na razpolago že ta mesec. Ameriški obrambni proračun naj bi se po nekaterih napovedih prihodnje leto zredil še za dodatnih 34 milijard ameriških dolarjev (30,7 milijarde evrov).

Ameriškemu obrambnemu proračunu se najbolj približajo Kitajci, ki za vojsko zapravijo 226 milijard evrov, Rusi pa se po podatkih stockholmskega mirovnega inštituta nahajajo šele na 6. mestu s 55,5 milijarde evrov obrambnega proračuna.

Kdo ima od oboroževalne tekme največje koristi? Kljub temu, da lahko na tem področju hitro zaidemo na minsko polje, posuto s teorijami zarot, Juvanova poudarja dejstvo, da se z vojaškimi spopadi ustvarjajo potrebe po oborožitvi in opremljanju. "Ogromne količine denarja se pri tem prelivajo iz vladnih žepov v zasebne," izpostavlja doc. dr. Jelena Juvan.

Na to je pred kratkim opozoril tudi ameriški dopisnik za nacionalno varnost pri The New York Times David E. Sanger. Izpostavil je, da v vrhu ameriške politike obstajajo tri skupine ljudi, ko gre za odnos do krepitve ruske jedrske moči. Nekateri so namreč prestrašeni, drugi ne verjamejo Putinu in menijo, da gre le za dobro propagando, tretji pa so navdušeni. "V Pentagonu obstaja skupina ljudi, predvsem konservativcev, ki verjame, da ZDA v zadnjih 10 do 15 letih ne vlagajo dovolj v jedrsko oborožitev. Sedaj pa imajo dober argument za uresničitev svojih prizadevanj." Sanger pravi, da bo ta interesna skupina, sedaj ko Putin paradira z novim orožjem, lahko prepričala kongres, da potrdi reformo ameriškega jedrskega arzenala. Če bi jim to uspelo, bi bil krog med politiko in vojaškoindustrijskim kompleksom še trdneje sklenjen.