Od leta 1994, ko je bila sprejeta kompromisna politika "ne sprašuj, ne govori", so iz ameriške vojske odpustili 10.000 ljudi, od tega 71 odstotkov moških. Vojaški vrh se skupaj s konservativno naravnano ameriško družbo upira spremembam in zatrjuje, da bi odkrito služenje homoseksualcev v oboroženih silah ogrozilo splošno vojaško pripravljenost in moralo. Podobne argumente so uporabljali že pred odpravo rasne diskriminacije v vojski in preden so v vojsko sprejeli ženske.
Leta 2003 so iz vojske odpustili 770 ljudi, ki so priznali, da so homoseksualci, ali pa so storili kaj takšnega, da so razkrili svojo spolno usmeritev. Med njimi je bilo veliko strokovnjakov za tuje jezike, jedrskih inženirjev, strokovnjakov za kemično in biološko orožje, raketnih in drugih strokovnjakov. ZDA imajo sicer okrog 1,5 milijona vojakov v aktivni sestavi in milijon rezervistov.
Prihaja do strahu, da bo morda po novem vse več ljudi, ki se bodo opredelili za homoseksualce, da bi se tako izognili služenju v vojnah, s katerimi se ne strinjajo.
Leta 2001 je svoje pravo spolno usmerjenost priznalo 1227 uniformirancev, kar je skoraj dvakrat več kot leta 2003. Odpor vrha ameriške vojske do homoseksualnosti sega daleč v preteklost.
Ameriški predsednik Bill Clinton je leta 1992 obljubil, da bo v Beli hiši uredil to vprašanje, vendar je naletel na tako močno nasprotovanje, da je privolil v salomonsko rešitev, po kateri nihče ne sme nikogar vprašati o homoseksualnih spolnih usmeritvah, obenem pa jih nihče ne sme javno izkazovati.
