Tujina

Več revnih, kot so sprva mislili

Washington, 14. 04. 2011 17.35 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 2 min

Svetovna banka svari, da višje cene hrane in energentov prizadevajo več držav v razvoju kot v začetku leta, kar v revščino potiska še več ljudi, kot so sprva domnevali.

''Rast cene hrane je povezana z rastjo cene goriv,'' ugotavlja poročilo Svetovne banke.
''Rast cene hrane je povezana z rastjo cene goriv,'' ugotavlja poročilo Svetovne banke. FOTO: Reuters

Posodobljeno poročilo, ki spremlja cene hrane, razkriva, da so nemiri na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki ceno nafte v prvem tromesečju dvignili za 21 odstotkov.

V arabskem svetu, od koder prihajajo največje svetovne izvoznice nafte, se nadaljujejo nemiri zaradi brezposelnosti, zatiranja in korupcije. Med državami, ki jih je dvig cene hrane najhuje prizadel, so Sirija, Egipt in Iran, medtem ko je bila rast cen hrane v Bahrajnu, Tuniziji in Jordaniji v prvem tromesečju letošnjega leta zmernejša, ugotavlja poročilo.

Njegovi avtorji pravijo, da je 10-odstotni dvig cen goriva potisnil svetovni indeks cen hrane navzgor za 2,7 odstotka. Indeks, ki je v bližini rekorda iz leta 2008, je trenutno 36 odstotkov višji kot v istem obdobju preteklega leta.

V zadnjem poročilu, ki ga je Svetovna banka izdala 15. februarja, so njegovi avtorji ugotovili, da je dvig cen hrane v zadnjih osmih mesecih v skrajno revščino potisnil nadaljnjih 44 milijonov ljudi. Simulacije, ki so jih izdelali pri banki, kažejo, da 10-odstotni dvig svetovnega indeksa cen hrane v revščino pahne10 milijonov ljudi, medtem ko 30-odstotni dvig indeksa v revščino pahne 34 milijonov ljudi.

Najbolj prizadete afriške države

Sladkor
Sladkor FOTO: POP TV

Banka pravi, da so politični nemiri v Slonokoščeni obali ceno predelane hrane, na primer mleka v prahu, sladkorja in rastlinskega olja navzgor potisnili v Maliju, Nigeriji in Burkini Faso.

17-odstotna rast cene koruze na svetovnem trgu v prvem četrtletju letošnjega leta je v primerjavi z zadnjim četrtletjem lanskega vodila v več kot 10-odstotno rast cen hrane v Afriki. Najbolj so rast cene koruze čutili v Keniji, Somaliji, Ugandi, Kongu in Beninu, po drugi strani pa tudi v nekaterih državah Latinske Amerike, kot so Mehika, Brazilija in Argentina.

Institucije, ki se bojujejo proti revščini, zaradi alarmantne rasti hrane pozivajo k političnim ukrepom, ki bi sprostili pritisk na trg hrane. Ta pritisk je po eni strani povezan z biogorivi, ki se pridelujejo na kmetijskih površinah, ki so bile nekdaj namenjene pridelavi hrane, po drugi strani pa z omejitvami izvoza žit držav izvoznic.

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10

KOMENTARJI (6)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

lolipoly
15. 04. 2011 01.15
Cena kuruze je narasla, samo zaradi tega, ker ljudje uporabljajo BIO gorivo in to je olje iz kuruze, sedaj pa ce je to bolj pametno, namesto nafte?
darjan2008
15. 04. 2011 01.01
372 ljudi je zaradi tega postalo še 27 krat bolj bogatih
darjan2008
15. 04. 2011 01.00
zlobni plan se je iztekel bolje od pričakovanj
realnews
14. 04. 2011 23.48
svetovna banka -lopovi da jim ni para, med drugim so eden izmed krivcev za vstaje v vsej severni afriki
eagle_18
14. 04. 2011 19.48
prav ironično kdo piše o povečanju revščine... institucija ki je neposredno odgovorna za tako revščino oz vedno večjo revščino iz dneva v dan! ah joj... kdaj bo ljudi srečala pamet da bodo spoznali da je denar neki povsem nepotrebnega in da se ga mora odpravit!! ljudem prinaša samo gorje!
1984-
14. 04. 2011 18.05
Prvi korak je privatizacija, ali z drugimi besedami, tako Stiglitz, podkupovanje politikov, da omogočijo razprodajo lastnine tujim korporacijam. Dober primer je Jelcin ter ruska privatizacija. Stiglitz je bil takrat predsedujoči v Clintonovem komiteju ekonomskih svetovalcev in tako pozna igro od znotraj. Drugi korak je liberalizacija kapitalnega trga. V teoriji takšna deregulacija naj bi omogočila prosti pretok kapitala v ter izven države, na žalost pa se dogaja, da gre kapital največkrat zgolj v eno smer – izven. Špekulativni kapital lahko v kratkem roku izprazni državne rezerve. Ko se to zgodi, IMF zahteva, da države dvignejo obrestne mere na 30, 50 celo 80%, da bi privabile ukradeni kapital nazaj. Tretji korak je določevanje cen glede na trg (market based pricing), v vato zavit termin za dvigovanje cen hrane, vode, plina,… Na tej točki se ponavadi začno protesti nezadovoljnih množic. Socialno nezadovoljstvo naj bi bilo že vračunano v plan pomoči. Le-to je odkril novinar Greg Palast, ki je bral zaupne dokumente Svetovne Banke (npr. Interim Country Assistance Strategy for Ecuador). Protesti, ki se jih ponavadi razganja s kroglami in solzivcem, imajo za posledico dodaten beg investicijski kapitala iz države. Vse to eventuelno omogoči tujim korporacijam, da za drobiž pokupijo domača podjetja. Kljub temu pa je IMF radodaren, ko gre za reševanje bank. Tako je npr. prelil milijarde dolarjev indonezijskim bankam ter tako posredno rešil evropske in ameriške banke, ki so indonezijskim posodile denar. Vse kaže, da ima sistem veliko poražencev in enega zmagovalca: evropske in ameriške banke ter ameriško zakladnico. Četri korak je strategija zmanjševanja revščine oz. prosta trgovina. Stiglitz primerja takšen stil proste trgovine z opijskimi vojnami. Zahod zahteva odpravljenje tarif za svoje blago, obenem pa dviguje svoje za kmetijske pridelke iz revnih afriških, južnoameriških in azijskih držav. V 19. stol se je uporabljala vojaška blokada, danes Svetovna Banka lahko uporabi finančno blokado.