Umrl Robert Mugabe: Zimbabveju vladal 37 let, odnesel ga je vojaški udar

Umrl je dolgoletni nekdanji zimbabvejski predsednik Robert Gabriel Mugabe, junak osvoboditve države izpod britanskega kolonialnega jarma, ki se je nato spremenil v ekscentričnega despota. Zimbabveju je s trdo roko vladal 37 let, dokler ga pred dvema letoma niso odstavili njegovi do tedaj najbližji sodelavci. Star je bil 95 let.

Mugabejevo smrt je potrdil njegov naslednik Emmerson Mnangagwa, s tem pa se končuje tudi obdobje v zgodovini Zimbabveja. "Z veliko žalostjo sporočam, da je umrl ustanovni oče Zimbabveja in nekdanji predsednik Robert Mugabe. Bil je ikona osvoboditve, Panafričan, ki je svoje življenje posvetil emancipaciji in opolnomočenju svojega ljudstva. Njegov prispevek k zgodovini našega naroda in celine ne bo nikoli pozabljen," je na Twitterju zapisal aktualni zimbabvejski predsednik Mnangawa.

Razlog za njegovo smrt naj bi bilo dalj časa trajajoče slabo zdravstveno stanje, poroča BBC. V zadnjih mesecih naj bi redno potoval na zdravljenje v Singapur, kjer je tudi umrl.

Od ikone neodvisnosti do diktatorja: z idejami marksizma se je 'okužil' med študijem

Robert Mugabe se je kot sin tesarja rodil 21. februarja 1924 v katoliškem misijonu Kutama, zahodno od Harareja, v tedanji britanski koloniji Rodeziji v osrednji Afriki, ki ji je vladala bela manjšina. Veljal je za pridnega otroka, ki se je rad učil. Knjigo je s seboj nosil tudi na pašo, navajajo njegovi biografi. Izučil se je za učitelja, potem pa je odšel študirat na univerzo v Južnoafriški republiki. Tam je srečal veliko kasnejših južnoafriških temnopoltih nacionalističnih voditeljev, v času študija ša je padel tudi pod vpliv marksističnih idej. Po študiju je odšel v Gano, kjer je poučeval. Tam ga je navdahnil ustanovitelj države, predsednik Kwame Nkrumah.

V domovino Rodezijo se je vrnil leta 1960 in se pridružil nacionalističnim gibanjem – Zimbabvejski uniji afriških ljudstev (Zimbabwe African Peoples Union - ZAPU). Zaradi kritiziranja tedanje vlade so ga leta 1964 brez sojenja obsodili na deset let zapora.

Po izpustitvi se je umaknil v sosednji Mozambik, kjer je prevzel vodenje Zimbabvejske afriške ljudske osvobodilne vojske (ZANU) ter gverilske sile, ki jih je financirala komunistična Kitajska, borile pa so se za neodvisnost od britanskih kolonialističnih sil. Kolonialne oblasti v Rodeziji so leta 1978 (tudi pod pritiskom mednarodnih sankcij) nato le začele pogovore s predstavniki črnske večine. Spopadi za oblast so se sicer nadaljevali še dve leti, dokler se Mugabe s svojimi soborci ni vrnil v državo.

Po odpravi britanske kolonialne nadvlade in volitvah leta 1980 je prevzel položaj predsednika vlade v novi državi Zimbabve, v kateri sta vladali Mugabejeva stranka ZANU in rivalska ZAPU pod vodstvom Joshue Nkoma. A že tri leta kasneje se je začela krvava državljanska vojna med obema skupinama, iz katere je štiri leta kasneje kot zmagovalec izšel Mugabe. Nkomo pa je tedaj postal eden prvih žrtev Mugabejevega zatiranja drugače mislečih.

Po veliki zmagi se je razglasil za predsednika Zimbabveja in na položaju ostal praktično do konca. Skoraj mu je uspelo uresničiti napovedi, da bo državi vladal do 100. leta. Mnogi so verjeli, da bo umrl na položaju.

Junak boja za neodvisnost je sprva bil zelo priljubljen in tudi mednarodno priznan voditelj mlade države sredi Afrike, saj je napovedoval politiko rasne sprave in celovito gospodarsko in socialno prenovo države.

Skozi leta na oblasti pa se je njegova vladavina začela vse bolj spreminjati v diktarorski režim oziroma tiranijo, gospodarske reforme pa v družbene eksperimente, ki so se končali klavrno in dejansko še zaostrili nasilje predvsem nad belsko manjšino v državi. Ena takih spornih politik je bila zemljiška reforma, ko so v Zimbabveju konec 90. let tudi začeli s posestev nasilno preganjati bele kmete, njihovo zemljo pa so razdelili naprej. S tem si je Mugabe zapravil še zadnje simpatije v mednarodni skupnosti.

Po eni strani naj bi s to redistribucijo posesti pomiril notranje napetosti, zlasti med vojnimi veterani, a je po drugi strani praktično uničil kmetijski sektor, saj novi posestniki običajno niso vedeli veliko o kmetovanju. Poleg tega so tuji vlagatelji začeli panično zapuščati državo, ki je nato začela pospešeno drseti v gospodarsko bedo. Hiperinflacija v Zimbabveju z večmilijonsko stopnjo je postala pregovorna, Zimbabve pa je postajal bolnik sredi Afrike.

Mugabe je sicer odgovornost za stanje v državi pripisoval predvsem zaroti Zahoda, ki da hoče uničiti državo, pa čeprav so zahodne države uvedle sankcije predvsem proti njemu osebno in proti njegovim sodelavcem, ne pa proti gospodarstvu.

Mugabe pa je medtem v državi predvsem utrjeval svojo oblast. Ni dopuščal nobene kritike. Kdor mu je nasprotoval, je zelo hitro izginil, pogosto za vedno. Formalno je v državi vzdrževal demokracijo in na volitvah redno zmagoval s plebiscitarno podporo. A seveda s pomočjo prevar.

A oblasti so ga na koncu stali notranjepolitični boji - predvsem med 41 let mlajšo ženo Grace, in njegovim podpredsednikom države, Mnangagwo. Ta si je zagotovil vojaško podporo, ko je kazalo, da bo Grace postala uradna naslednica Mugabeja, ki se je že takrat soočal s slabim zdravjem.

Po množičnih protestih in preobratu vojske, sicer dolgoletne zaveznice Mugabeja, je ta na koncu odstopil leta 2017. Dobil je status očeta naroda in radodarno pokojnino, ter je tako tudi svoja zadnja leta preživel v razkošju.

Iz sveta se vrstijo odzivi na njegovo smrt

Iz sveta se medtem vrstijo odzivi na njegovo smrt.

Številni so danes spomnili na njegovo vlogo osvoboditelja države izpod britanske oblasti, med drugim ruski predsednik Vladimir Putin. "Veliko pomembnih datumov v moderni zgodovini Zimbabveja je povezanih z imenom Robert Mugabe. Osebno je ogromno prispeval k boju za neodvisnost vaše države, za izgradnjo zimbabvejskih državnih institucij," je dejal Putin.

Južnoafriški predsednik Cyril Ramaphosa pa je ocenil, da se je Zimbabve pod vodstvom Mugabeja uspešno boril proti kolonializmu, kar je služilo kot navdih za boj Južne Afrike proti apartheidu "in je v nas zgradilo upanje, da bo tudi Južna Afrika nekoč svobodna".

Tudi v Pekingu so opozorili na Mugabejev boj za Zimbabve in ocenili, da je trdno branil suverenost svoje države in se upiral tujemu vplivu.

Mugabeju sta se med drugim poklonila tudi predsednika Kenije in Tanzanije Uhuru Kenyatta in John Magufuli.