Umrl nobelovec Solženicin

Po hudi bolezni je v Moskvi v 89. letu starosti umrl najpomembnejši ruski pisatelj 20. stoletja Aleksander Solženicin. Svetovno znan pisatelj in zgodovinar se zaradi hude bolezni že nekaj mesecev ni pojavljal v javnosti. Po nepotrjenih navedbah naj bi umrl za posledicami možganske kapi.

Najpomembnejše Solženicinovo delo je Arhipelag Gulag, ki je izšel leta 1973, v katerem je avtor opisal usodo na tisoče ljudi, ki so postali žrtve stalinističnega terorja v Sovjetski zvezi.

Leta 1974 je bil zaradi svoje kritične drže proti sovjetskemu političnemu sistemu izgnan iz takratne Sovjetske zveze, kamor se je smel ponovno vrniti šele leta 1994. Proti režimu je pisal že med drugo svetovno vojno, zaradi česar je bil tudi zaprt. Leta 1956 je bil rehabilitiran in se je zaposlil kot učitelj matematike. Leta 1970 je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado za literaturo.

V svojem dokumentarnem romanu Arhipelag Gulag je Solženicin "postavil monumentalen pomnik žrtvam stalinističnega terorja", poroča dpa. Delo, ki je izšlo v treh knjigah (1973 -1976), velja za najpomembnejšo delo sovjetskega disidenta in Nobelovega nagrajenca. Zaradi "literarnega napada" na sovjetski sistem so ga leta 1974 ponovno aretirali, nato pa izgnali. Nobelovo nagrado za literaturo je lahko prevzel šele po svojem izgonu iz Sovjetske zveze.

"Posvečeno vsem, ki niso mogli preživeti, da bi to izpovedali," je zapisal Solženicin o "poskusu umetniškega premagovanja" sistema, značilnega za sovjetska taborišča, poroča dpa. Na tisočih primerih je v potankostih opisal sovjetski teror: aretacije, zasliševanja, mučilne metode, prisilno delo in milijone mrtvih v Stalinovih kazenskih taboriščih.

Pisanja Arhipelaga Gulag se je lotil 1958 v konspirativnih okoliščinah. Leta 1973 je sovjetska tajna služba KGB odkrila dele rokopisa, ki ga je Solženicin uspel v naglici pretihotapiti na Zahod in tam tudi objaviti. Režim v Moskvi je ostro protestiral in avtorja leta 1974 izgnal iz države. Šele leta 1989, v obdobju t.i. perestrojke, je bil Arhipelag Gulag prvič objavljen v Sovjetski zvezi.

V njem z grenko ironijo pripoveduje o rabljih, ob tem pa izraža globoko sočutje do žrtev komunističnega terorja. Poleg izkušenj groze in ponižanja je avtor opisal tudi primere moralne veličine jetnikov. "Sčasoma mi je postalo jasno, da linija, ki ločuje dobro od slabega, ne poteka med državami, družbenimi razredi in ne med političnimi strankami, temveč poteka skozi vsako človeško srce," je zapisal Solženicin.

Nobelov nagrajenec iz leta 1970 velja za najpomembnejšega prozaista ruske literature 20. stoletja. Iz njegovega obsežnega literarnega opusa izstopajo še En dan v življenju Ivana Denisoviča (1962), Prvi krog pekla (1968), Rakov oddelek (1986), Avgust 1914 (1971).