Simon Wiesenthal, ki je pred sodišče pripeljal več kot 1100 domnevnih nacističnih zločincev, je mirno umrl v spanju na svojem domu na Dunaju. Žalna slovesnost bo v sredo na osrednjem pokopališču na Dunaju, nato pa bodo njegove posmrtne ostanke prepeljali v Izrael, kjer ga bodo pokopali.
Wiesenthal je skoraj petdeset let svojega življenja posvetil iskanju več kot tisoč nacističnih zločincev, odgovornih za množične poboje judov med drugo svetovno vojno, odigral pa je tudi pomembno vlogo pri prijetju enega glavnih nacistov Adolfa Eichmanna leta 1960 v Argentini. Eichmannu so nato sodili v Izraelu, kjer je bil leta 1961 tudi usmrčen.
Leta 1977 je Wiesenthal v spomin na holokavst ustanovil
judovski center, ki nosi njegovo ime.
Wiesenthal se je rodil leta 1908 v premožni judovski družini v Bučaču v današnji Ukrajini, tedaj delu Avstro-Ogrske. Med leti 1941 in 1945 je preživel 12 koncentracijskih taborišč.
Februarja lani ga je britanska kraljica Elizabeta II. odlikovala z redom častnega viteza. "Wiesenthal je neutruden borec v službi judovske skupnosti tako v Veliki Britaniji kot tudi v drugih državah, saj je pomagal popraviti vsaj nekatere grozote, storjene med holokavstom," je ob tej priložnosti izjavil britanski zunanji minister Jack Straw.
Leta grozot
Simon Wiesenthal, ki je že v prvih letih vojne izgubil skoraj sto svojih in ženinih sorodnikov, je doživel grozote številnih koncentracijskih taborišč. Nazadnje je bil zaprt v avstrijskem Mauthausnu, kjer so ga ameriški vojaki, ki so taborišče osvobodili, našli komaj živega. Takoj ko si je opomogel, je začel iskati dokaze o nacističnih zločinih.
Med svoje uspehe je med drugim štel aretacijo pripadnika gestapa Karla Silberbauerja, prav tistega, ki je po dveh letih skrivanja aretiral Anno Frank in njeno družino. Silberbauer je dejanje priznal, to pa je utišalo tiste, ki so trdili, da dnevnik štirinajstletne deklice, ki je umrla v taborišču, ni pristen.
Wiesenthal je vseskozi poudarjal, da je njegovo delo izredno obsežno. V kartotekah o nemških vojnih zločincih je namreč kar 90 tisoč imen, večini niso nikdar sodili, številni so roki pravice pobegnili tako, da so spremenili svojo identiteto. Tako je Wiesenthal dokazal, da je gospodinja Hermine Ryan, ki je živela mirno življenje v New Yorku, v resnici Hermine Braunsteiner, ki je v taborišču Majdanek na Poljskem nadzirala usmrtitev več sto otrok.
Ne bi verjeli
Svoje spomine - leta 1967 jih je objavil v knjigi 'Morilci med nami' - je zaključil z besedami, ki mu jih je eden od SS-ovskih častnikov namenil leta 1944. »Ljudem v Ameriki bi povedal resnico o koncentracijskih taboriščih. In veš, kaj bi se zgodilo, Wiesenthal? Ne bi ti verjel. Rekli bi, da si nor. Mogoče bi te celo zaprli v umobolnico. Kako bi lahko kdo verjel kaj tako groznega, če tega ne bi sam doživel?«
Wiesenthal je bil vest človeštva
Ob Wiesenthalovi smrti se je odzvala tudi Judovska skupnost Slovenije. Wiesenthal je bil vest človeštva, je povedal njen predsednik Andrej Kožar Beck, ki meni, da je bil Wiesenthal tudi Don Kihot, ki se je boril proti zlu, proti ljudem, ki so vzpostavili sistem za ubijanje določenega naroda. Številni zločinci so bili po drugi svetovni vojni na svobodi, Wiesenhtal pa je bil eden redkih, ki se je boril proti temu, je še poudaril Beck.
