Prvi otrok 'iz epruvete' praznuje 40 let

Verjetno ni veliko ljudi na svetu, ki vedo toliko podrobnosti o svojem rojstvu – vse od spočetja do poroda – kot Britanka Louise Brown, ki prav danes praznuje 40 let. Njena zgodba je pravzaprav zgodba o medicinskem preboju. Po dolgih letih dela in raziskovanja dveh vodilnih mož na področju zunajtelesne oploditve – ginekologa Patricka Steptoea in fiziologa Roberta Edwardsa – so 10. novembra 1977 Louisini mami Lesley Brown v maternico prenesli zunajtelesno oplojen zarodek. 

Po 37 tednih je Louise pokukala na svet med načrtovanim porodom s carskim rezom v bolnišnici v Manchestru. Bila je povsem zdrav otrok, tehtala pa je dobrih 2,8 kilograma. 

Prve raziskave so se začele že v 60. letih

Zelo posplošeno, postopek zunajtelesne oploditve (IVF) poteka tako, da najprej iz jajčnikov ženske vzamejo jajčece. Tega v laboratoriju oplodijo s semenčicami, nato pa tako oplojeno jajčece oziroma zarodek vrnejo v maternico, kjer se razvija po naravni poti. 

Ker sta razumela, kakšne čustvene stiske parom povzroča neplodnost, sta si Edwards in Steptoe dolga leta prizadevala, da bi v laboratoriju uspešno oplodila človeško jajčece in sprožila delitev celic. To je Edwardsu prvič uspelo leta 1968, ko embriologija ni bila še niti posebna veda (leta 2010 so mu za ta preboj podelili Nobelovo nagrado za fiziologijo). Še devet let je nato minilo, preden je Lesley Brown postala prva ženska, ki je uspešno zanosila z metodo, ki sta jo razvila pionirja. 

Leta 1980 sta nato Edwards in Steptoe ustanovila svojo kliniko v Bournu, Cambridgeshire. To je bila prva IVF klinika na svetu. 

Dandanes je IVF zelo uveljavljena metoda, s katero medicina pomaga parom do tako želenega naraščaja. Po zadnjih ocenah se je doslej "iz epruvete" rodilo že več kot osem milijonov otrok po svetu. Toda pred 40 leti novica o umetni oploditvi ni bila povsod sprejeta z odprtimi rokami. Nasprotno, sprožala je številne polemike in javne razprave o etičnosti takšnega početja. 

Kako na vse to gleda 40-letna Louise, pa lahko na naši spletni strani preberete v soboto.

Slovenci hitro sledili razvoju

Prvi poskusi umetne oploditve so se pri nas začeli po letu 1982. Takrat je bila namreč ustanovljena posebna skupina na ginekološki kliniki v Ljubljani, v kateri so bili Helena Meden Vrtovec, Martina Ribič Pucelj, Marija Pompe Tanjšek, Tomaž Tomaževič in Helena Hren Vencelj. Prva nosečnost "iz epruvete" jim je uspela že leta 1983, a se je žal končala s splavom. Leta 1984 pa sta se s pomočjo umetne oploditve pri nas rodili prvi dvojčici. 

"V bistvu je to izjemen uspeh, če pomislite, da je bila pri nas že štiri leta po tem, ko se je na tak način rodil prvi otrok na svetu, ustanovljena ta skupina. Se bojim, da v današnjem formalističnem času to nikakor ne bi speljali v tako hitrem času, kot je bilo to izpeljano takrat. To je v bistvu res velik uspeh, da je ena taka mala država tako hitro prišla potem do prve nosečnosti po IVF," poudarja Eda Vertačnik Bokal, predstojnica Kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. 

Kot pravi, se je sam postopek v 40 letih precej spremenil. "Takrat, ta prva nosečnost je bila po postopku zunajtelesne oploditve v spontanem ciklusu, kjer niso nič stimulirali jajčnikov s hormoni. V bistvu je bil potem napredek, ko se je vzpostavila ta stimulacija s hormoni, saj je na ta način bila možna pridobitev več jajčnih celic in več zarodkov. S tem se je potem tudi uspešnost izboljšala. Na začetku pa so v bistvu po naravnem, spontanem ciklusu poiskali tisto celico, ki pa je lahko predčasno izginila, ali pa je bila nezrela, pa se ni oplodila," je pojasnila specialistka ginekologije.

Pred skoraj 40 leti je bila uspešnost postopka – da bo prenosu zarodka v maternico sledila nosečnost – manj kot 5-odstotna, zdaj pa je pri tistih, ki imajo najboljše pogoje (torej zdrave ženske do 35. leta), že več kot 50 odstotkov, je razložila Vertačnik Bokalova. "Ogromna razlika je tudi, da so bili na začetku mediji, na katerih so oplodili in potem gojili zarodke, zelo preprosti, zdaj pa so se ti mediji v laboratoriju izjemno razvili in povečujejo uspešnost teh postopkov," pravi predstojnica. 

Izjemno velik napredek je bil tudi razvoj metode neposrednega vnosa semenčice v citoplazmo jajčne celice, je poudarila. S tem se je namreč izjemno izboljšala možnost zanositve pri tistih parih, ki so bili vključeni v postopek zunajtelesne oploditve, ker je bil neploden moški. "Naslednji velik korak naprej je bil, da smo znali nadštevilne zarodke shranjevat. Še korak naprej pa je bil, da zdaj znamo shranjevati tudi jajčne celice, ki jih lahko kasneje uporabljamo."

Slovenija po odstotku otrok 'iz epruvete' glede na vsa rojstva v državi v samem evropskem vrhu

"V Sloveniji se po postopkih zunajtelesne oploditve rodi pet odstotkov vseh otrok. To je zelo velik odstotek in nas uvršča takoj za Dansko. Smo torej drugi v Evropi po odstotku otrok, rojenih s pomočjo zunajtelesne oploditve, glede na število vseh rojenih otrok. To pomeni, da je pri nas izjemno velika dostopnost. In tudi po uspešnosti postopkov se uvrščamo v prvo tretjino držav v Evropi," je pojasnila Vertačnik Bokalova.

Ginekologinja poudarja, da razvoj zunajtelesne oploditve ni pomagal le nešteto parom in prispeval k rojstvu več milijonov otrok po svetu. "Zelo pomembno je tudi, da nam znanje, ki smo ga dobili s postopki zunajtelesne oploditve, zdaj pomaga tudi na drugih področjih. Denimo, pri predimplantacijski genetski diagnostiki, kjer lahko preverimo zarodke, da izberemo samo tiste, ki so zdravi in jih prenesemo v maternico. S tem preprečujemo prenos hudih dednih bolezni na otroke," je povedala predstojnica ljubljanske ginekološke klinike. Poleg tega pa zdaj to znanje lahko uporabljajo pri tistih pacientkah, ki jim zaradi zdravljenja s kemoterapijo ali radioterapijo, grozi prezgodnja menopavza. "To so onkološke pacientke, ki jim lahko shranimo material za kasnejši čas, saj je zdravljenje teh pacientk vedno boljše in tudi lahko pričakujejo, da bodo v prihodnosti biološke mame," je dodala. 

Podatki razkrivajo, da se z neplodnostjo sooča že vsak šesti par v Sloveniji. Gre za zelo resen problem, o katerem je nujno potrebna javna razprava. Žal je tako, da šele soočenje z neplodnostjo pomeni začetek zdravljenja, ki je pri nas sicer zelo učinkovito, slovenske strokovnjake in centre pa uvršča v sam evropski vrh.