Beslanski ugrabitelj je kriv

Nurpaši Kuljajev, edini preživel član skupine, ki je septembra 2004 na šoli v severnoosetijskem mestu Beslan ugrabila 1100 otrok in njihovih staršev, je kriv terorizma. Tako je odločilo sodišče v Vladikavkazu in zanj zahtevalo smrtno kazen.

“Sodišče je ugotovilo, da je obtoženi sodeloval pri umoru, poskusu umora, v terorističnih napadih, v kriminalni skupini in zadrževanju talcev ter da je nedovoljeno posedoval orožje,” je dejal sodnik.

Obsodbe za 26-letnega Kuljajeva še niso razglasili. Sicer pa najstrožje kazni, tudi če jo bodo določili, ne bodo izvedli, bo pa edini preživeli beslanski ugrabitelj skoraj zagotovo ostal do konca življenja za rešetkami. V Rusiji namreč velja moratorij na smrtne kazni.

“Formalno v Rusiji smrtna kazen obstaja in sodnik jo ima pravico določiti. Za to možnost bi se lahko odločil, da bi pokazal, kako strogi so naši zakoni, vendar pa kazni zaradi moratorija ne bodo izvedli,” je dejal Sergej Nikitin, vodja moskovske pisarne človekoljubne organizacije Amnesty International. “Vendar pa vsi poznamo zgodbe o čečenskih upornikih, ki so v ruskih zaporih nenadoma “zboleli” in umrli,” je dodal.

Žrtveno jagnje?

Kuljajev sicer trdi, da so ga k sodelovanju v ugrabitvi, ki se je po posegu ruskih posebnih enot končala s tragično smrtjo 331 ljudi, prisilili, in dodaja, da ni nikogar ubil. Tudi številni preživeli so prepričani, da je le žrtveno jagnje in da želi ruska vlada z njegovo obtožbo prikriti nesposobnost policije in obveščevalcev.

“Upamo, da bo nazadnje le povedal resnico, zato hočemo, da ostane živ,” je na vprašanje, ali podpira smrtno kazen za Kuljajeva odgovorila Ella Kesajeva, voditeljica skupine Glas Beslana, ki združuje sorodnike žrtev. “Tožilstvo se ni dokopalo do resnice, ker jih je vodi en sam motiv, prikriti kriminal varnostnih sil. Za tragedijo v Beslanu niso krivi le teroristi, ampak tudi obveščevalne službe,” je še dejala.

Skrajneži, ki so v zameno za izpustitev talcev zahtevali umik ruskih sil iz Čečenije, so do Beslana prišli preko močno varovanega območja, zato so svojci žrtev prepričani, da so jim pri tem pomagali skorumpirani visoki predstavniki. Kritični so tudi do reševalne operacije, saj so po njihovem mnenju mnogi umrli po nepotrebnem, ker so varnostne sile v napadih uporabljale metalce ognja, minomete in tanke, poskrbeli pa niso niti za hiter prevoz ranjencev v bolnišnice.