Predsednik Milošević vas je domnevno poklical sam. Kako to, da se je odločil prav za vas?
Že dve leti in pol se trudim, da bi intervjuvala predsednika Miloševića. V Beograd sem prvič odšla aprila 1999, ravno ko so tamkajšnje oblasti izpustile tri zajete ameriške vojake. Pridružila sem se verski delegaciji Jesseja Jacksona in že takrat v Jugoslaviji navezala kar nekaj dobrih stikov. Odtlej sem se zelo trudila, da bi dobila intervju. Ko sem se že skoraj dogovorila, da bi ga posnela, so predsednika Miloševića odpeljali v Haag. Od takrat sem poskušala priti v stik z njim. Nenadoma so se začeli pojavljati namigi, da bi me utegnil kmalu poklicati in ko sem enkrat dvignila slušalko, mi je glas z druge strani povedal: Dober dan, tukaj je nekdanji jugoslovanski predsednik Slobodan Milošević, zdaj bi želel govoriti z vami.
Ali ste prva oseba s katero je predsednik prišel v kontakt?
Tako je. In če prav razumem sem tudi prva ameriška novinarka, ki se je z nekdanjim predsednikom pogovarjala po aprilu 1999.
Ali ste takoj verjeli, da se pogovarjate s pravo osebo? Nimate nikakršnega varnostnega postopka, skozi katerega mora klic, da pride do vas?
Seveda jih imamo. Toda ker so mi nekateri ljudje v predsednikovi bližini namigovali, da bi me utegnil poklicati, ni bilo dvoma, čeprav sem takoj po pogovoru naredila nekaj testov, poklicala nekaj ljudi, ki so mi zagotovili, da gre dejansko za predsednika Miloševića.
Ali ste pogovor posneli ali ste oddajali v živo?
Ne nismo oddajali v živo, ker klic seveda ni bil pričakovan in bi bilo kaj takega tehnično neizvedljivo. Če bi vedeli, da bo poklical bi seveda šli v živo, čeprav smo imeli težave s hrupom v ozadju, saj je gospod Milošević klical iz govorilnice pred zaporniško celico. Bali smo se, da bi klic izgubili, zato smo se odločili, da ga takoj posnamemo.
Ali ste imeli ob sebi snemalnik, da ste ga tako hitro posneli?
Vprašala sem ga, če lahko pogovor posnameva in odvrnil je, da lahko. Prevezala sem ga v kontrolno sobo, tako smo ga za par trenutkov izgubili. Če bi šli v živo, pa bi izgubili zelo veliko časa.
Ali ste imeli kakšnega posrednika med vami in Miloševićem, saj je zadeva potekala pregladko, da bi šlo za golo naključje?
Nič ne vem o tem. Ker pa poznem veliko ljudi, ki so blizu nekdanjemu predsedniku, ne izkljućujem možnosti, da so mu svetovali, da bi bil zdaj pravi čas za pogovor z menoj, tudi zato, ker se že tako dolgo ukvarjam s to temo.
Kako dolgo je trajal pogovor in kolikšen del ste objavili?
Pogovor je trajal kakšnih 20, 25 minut, objavili pa smo 10 do 15 minut v različni intervalih.
Ali so pazniki vedeli s kom se pogovarja?
Ne vem. Vem le, da mi je proti koncu pogovora dejal, da ga pazniki preganjajo, zahtevajo da spusti slušalko.
Kaj je bilo po vaše najbolj pomemben del intervjuja?
To, da mi je predsednik po dolgem prigovarjanju dejal, da mu je žal za izgubljena življenja. Mislim, da je prvič, da je izjavil kaj takega.
Ali se nameravate še pogovoriti z njim?
Vsekakor bom poskušala.