Ameriški New York Times krivdo za krizo v zavezništvu med drugim pripisuje administraciji ameriškega predsednika Georgea Busha. Nato se je znašel v morda največji krizi doslej - nepotrebnem sporu o tem, ali bi bilo treba v pripravah na vojno v Iraku okrepiti obrambo Turčije. Jasno je, da bi morala Turčija dobiti, kar potrebuje. Vendar pa je ta razprava postala obremenjena, ker gre pravzaprav za drugačen načelen spor, in sicer o tem, ali gre od zaveznic pričakovati, da se bodo preprosto pridružile ameriški politiki. Francozi, ki vodijo upor, kažejo malo razsodnosti. Vendar pa je krivda tudi na strani Busheve administracije in njene usmeritve pod geslom Z nami ali proti nam, ki so ga aplicirali na nekatere najpomembnejše zaveznice.
španski El Pais pa krivdo za razkol pripisuje generalnemu sekretarju zveze Nato Georgeu Robertsonu. Medtem ko ZDA na poti proti vojni pritiskajo na plin, so Francija, Nemčija in Belgija pohodile zavoro. Preprečile so, da bi Nato uresničil načrte za obrambo Turčije v primeru vojne proti Iraku. Gre za največjo krizo zavezništva v njegovi zgodovini, glede katere njegov generalni sekretar ni popolnoma nedolžen. Tri države je skušal prisiliti v nekaj, proti čemur so že minuli teden napovedale upor. Pri tem ne gre za gesto nesolidarnosti teh držav do Ankare. Ne gre za načelno zavrnitev, ampak za časovno: ni pravi trenutek.
Rimska La Repubblica ugotavlja, da je Atlantik vedno večji. Zvezo Nato je razklal nemško-francoski veto, ki je prvič v 50 letih blokiral konkretno zahtevo ZDA in zavezništvo s tem pahnil v najverjetneje nepreklicno "krizo verodostojnosti". Še preden bo prišlo do kakršnekoli odločitve o nadaljnjem ravnanju, bo iraška kriza že radikalno spremenila dosedanjo ureditev v mednarodni politiki. Atlantik se je povečal. Evropa je razcepljena. Nato preživlja najtežje čase, odkar obstaja: obračun, ki bi bil lahko znamenje njegovega dokončnega zatona.
Moskovski Kommersant piše, da se svet deli na dva tabora. Zavezniki so prešli v napad. Nato je pred najhujšo krizo v svoji zgodovini. Resnični cilj povzročiteljev razkola seveda niso Turki, temveč Američani. Svet se je razdelil v dva tabora. Na eni strani se okoli ZDA zbirajo države, ki podpirajo ameriški boj proti mednarodnemu terorizmu. Na drugi strani so "zločinski režimi" in njihovi prostovoljni ali neprostovoljni pomagači. Noben od taborov še ni dokončno oblikovan, vendar pa smernic ne moremo prezreti.
Liberalni avstrijski Der Standard opozarja na dve plati spora v zvezi Nato. Vprašanje, ki je vodilo v spor v zvezi, neposredno zadeva logičnost ali nelogičnost vojne proti Iraku: ali obstaja neposredna nevarnost, da bo Irak napadel Turčijo? Da, obstaja: klasičen primer zavezništva. Vendar pa lahko na vprašanje odgovorimo tudi drugače: da, obstaja, ampak zgolj, če bi ZDA - ne kot članica zavezništva, temveč kot ZDA - napadle Irak s privoljenjem Turčije - ne kot članice zveze Nato, temveč kot Turčije - s turškega ozemlja.
Konservativni francoski Le Figaro pa poudarja, da Evropejci niso vazali ZDA. Zahtevana vojaška pomoč zveze Turčiji je očiten ukaz zaveznicam, da bi jim vsilili odločitve, ki so v skladu z vojaškimi načrti Pentagona. Washington in London se očitno zavedata bornosti svojih argumentov, da ravnata tako nerodno.
