Švicarski dnevnik Basler Zeitung meni, da gre za dejanje izraelskega državnega terorizma, avstrijski Kurier pa domneva, da je bil namen izraelske akcije Palestincem pokazati, da tudi na drugi strani poznajo staro logiko nasilja. Francoski Le Figaro poudarja, da se bo ta hudičev ples v krogu nasilja končal le z odločnejšim posredovanjem tretje strani, italijanska La Repubblica pa meni, da je treba poleg palestinskega voditelja Jaserja Arafata zamenjati tudi izraelskega premiera Ariela Šarona. Nobeden od njiju namreč ni pripravljen pristati na mir, ugotavlja La Repubblica.
Basler Zeitung: Da si Izrael v boju proti palestinskim teroristom prizadeva prijeti organizatorje napadov, je razumljivo njegova pravica. Vendar pa torkovega nočnega napada na Gazo, v katerem je bil ubit vodja skrajne palestinske organizacije Hamas, ni nikakor mogoče opravičiti z legitimno samoobrambo. Povsem nesorazmerna uporaba vojaške sile v gosto poseljenem območju in dejstvo, da je Izrael vzel v zakup tudi pokol med nedolžnimi civilisti, izenačuje ta napad s terorističnim dejanjem. In ker je ta napad zaukazal Šaron kot predsednik izraelske vlade, gre v tem primeru za dejanje državnega terorizma.
Kurier: Načrtne usmrtitve skrajnih Palestincev so že dolgo časa del grobe izraelske protiteroristične strategije. Vendar pa o "načrtnem" po raketnem napadu na stanovanjsko naselje v Gazi ne more biti več govora. Ko izraelski minister zagotavlja, da v tem "dejanju samoobrambe" niso nameravali ubiti nedolžnih civilistov, zveni cinično. Kdorokoli opolnoči brez opozorila v stanovanjsko hišo usmeri rakete, računa tudi na smrt civilistov. Akcija Izraelcev je pokazala, da tudi na drugi strani uporabljajo staro logiko nasilja. Morda pa je bil ravno to namen te akcije.
Le Figaro: Kako daleč se gre lahko v boju proti terorizmu? Za izraelskega premiera Šarona je jasno, da po 11. septembru ni nobenih meja več. Tako je likvidacijo voditelja skrajne palestinske organizacije Hamas označil za "enega največjih uspehov" izraelske vojske. Gre pri tem za Šaronov cinizem ali za provokacijo? Nihče si ne bi postavljal tega vprašanja, če v napadu ne bi bilo ubitih tudi 14 civilistov, med njimi več majhnih otrok. Medtem ko Izraelci in Palestinci znova sledijo logiki smrti, se posamezni napori za mir zdijo naravnost smešni. Brez odločnega posredovanja tretje strani se ta hudičev ples v krogu ne bo nikoli končal.
La Repubblica: Odkar vlada v Jeruzalemu, izraelsko-palestinska tragedija ni prenehala, ampak se je le še zaostrila. Mednarodno ogorčenje se včasih usmeri proti Palestincem, spet drugič proti Izraelcem, odvisno pač od števila mrtvih otrok na kaki strani. Te instinktivne reakcije nas lahko pripeljejo do povsem razumnega vprašanja: ali lahko terorizem očitamo samo tistim, ki za seboj nimajo suverene in priznane države? Z drugimi besedami, če je upati, da bo palestinski voditelj Arafat, ki nima več nadzora nad svojimi ljudmi, prepustil oblast mlajšim, je ravno tako upravičeno upati, da bo tudi Šaron kmalu dobil svojega naslednika. Oba, Šaron in Arafat, sta pokazala, da nista pripravljena na mir.
