Domnevno presenetljivo, namreč. Izraz domnevno, ker nekoliko globlja analiza razkrije, da je Trump – predsednik – realnost, ki je bila lep čas v nastajanju. Nastala pa je kot "delo od ljudi oddaljene (politične) elite, speče v mehkem kosu vate, ki je že zdavnaj izgubila stik z realnostjo, pridobila pa na aroganci, po zaslugi katere je kar naenkrat prepričana, da so volivci na svetu zaradi peščice vplivnih politikov in ne obratno". Ta stavek je pod enem od mnogih bolj ali manj analitičnih člankov o ameriških volitvah, zapisal komentator, ki zase pravi, da je leta in leta volil demokrate. Tokrat je volil Trumpa. Pa ne, ker je v svoji tokratni izdaji republikanec (bil je že namreč demokrat, pa politično neodvisen, zato ga je nekoliko težko ukalupiti), ampak, ker je Trump. Če bi bil tipičen republikanski kandidat, kot je bila Hillary Clinton tipična demokratska kandidatka, sploh ne bi šel na volišče.
Komentator je eden tistih, ki hlepijo po spremembah. Pa ne tistih, ki jih napoveduje in redko ali nikoli izvede politična elita, ampak po korenitejših spremembah smeri.
Ali bo Trump pričakovanja uresničil ali ne, bo pokazala prihodnost, a "Trumpovega vala" še ne bo konec, ocenjujejo analitiki. In pravzaprav se niti ni začel s Trumpom v ZDA, ampak že prej v Evropi.
Grčija je na vrhuncu krize na vrh države izvolila "divjo karto" Aleksisa Ciprasa, da bi jih "obvaroval pred Evropo", ki je zahtevala poplačilo dolgov. Evropski voditelji so kljub temu ostali pri svojem. In vztrajali pri svojem, ko se je začela begunsko-migrantska kriza. Sledil je "brexit". Tudi tam je bilo veliko govora o presenetljivem rezultatu. Tako kot v primeru Trumpove zmage so namreč tudi tukaj ankete napovedovale drugačen rezultat. Včeraj se je "zgodil" Donald Trump.
O tem, kaj prihaja zdaj, pa so se razpisali pri Bloombergu. Ocenjujejo, da bo v prihodnjem letu na udaru predvsem Evropa. Kar ni presenetljivo, saj bodo v tem času takšne ali drugačne volitve v Avstriji, Italiji, na Nizozemskem, v Franciji, nato pa še v Nemčiji.
Italijani bodo 4. novembra glasovali na referendumu o ustavnih spremembah. Zaenkrat vse kaže na rahel poraz premierja Mattea Renzija in naraščanje podpore gibanju Pet zvezd, ki predstavlja nekakšno protiutež okosteneli italijanski politiki, ki jo že leta pretresajo predvsem korupcijski škandali. Šef gibanja, komik, ki je postal politik Beppe Grillo, je Trumpovo zmago seveda glasno pozdravil. Če bo Renzi volitve res izgubil, bo to v državi, ki se še vedno bori z globoko bančno krizo, za zagon gospodarstva pa potrebuje strukturne reforme, najbrž povzročilo velike politične pretrese in sprožilo predčasne volitve, od katerih bi lahko imel veliko prav Grillo.
Istega dne kot Italijani, se bodo na volitve odpravili Avstrijci, ki bodo po razveljavljenih rezultatih spet volili predsednika. V državi, ki je bila ob migrantski krizi soočena z velikim številom migrantov zaradi nemške politike odprtih vrat, čeprav se s tako široko odprtimi vrati sami niso strinjali, napovedujejo, da bo kandidat Svobodnjakov Norbert Hofer prejel velik del glasov. Ali bo to dovolj za zmago velikega nasprotnika migracij, ostaja vprašanje, je pa odraz naraščanja nacionalizma v državi, kjer se mnogi bojijo, da so zaradi nenadzorovanih migracij in ohlapne integracijske politike v Evropi, ogrožene temeljne vrednote njihove države.
15. marca bodo na volišča šli Nizozemci in volili novo vlado. Precej dobro kaže zagovornikom "Nexita". Šef stranke, ki je proti muslimanskim priseljencem - Geert Wilders – trdi, da je čas, da tudi njegova država zapusti EU in si povrne oblast na svojem ozemlju. Le redki sicer verjamejo, da se bo (tokrat) zavihtel čisto na oblast. A pomembno je tisto, na kar za Bloomberg opozarja profesor Kees Aarts:"Populistična politika postaja vse bolj sprejemljiva, kar je ob nekaterih zelo skrajnih prepričanjih, lahko zelo nevarno, tradicionalna politika pa še kar spi."
Predsednika bodo prihodnje leto volili Francozi. Medtem ko je Francoisu Hollandu od kandidata, v katerega so volivci polagali vse svoje upe, uspela "tranzicija" v najbolj nepopularnega francoskega predsednika, je veliko govora o njegovem nasledniku. Na to mesto bi med drugim želela Marine Le Pen, predstavnica najskrajnejše francoske desne politike. Medtem ko pravzaprav nihče ne verjame, da bi ji lahko (tokrat) res uspelo, je dejstvo, da njena politika pridobiva privržence. In več francoskih analitikov je včeraj "ugotovilo", da so "vsi" menili, da Trump ne more zmagati. Pa je. In zdaj vsi govorijo, da Le Penova ne more zmagati. Pa res ne more?
Potem pa bodo sledile še volitve v Nemčiji. Tam politiko skrajno desne AfD osrednji mediji in politični analitiki opisujejo s podobnimi izrazi, kot so jih v ZDA uporabljali za Trumpa. A se volivcem očitno ni zdela tako nora. Da bodo (tokrat) prevzeli oblast, sicer ne verjame skoraj nihče. Bodo pa volivci, jezni zaradi samovolje Angele Merkel, ki trdi, da jim bo uspelo nekaj, kaj v praksi precej razpada – integrirati milijone prišlekov iz povsem drugačnega okolja – iskali alternative. In če glavne stranke ne bodo ponudile odgovorov, ampak jih bodo zgolj želele prepričati v svoj prav, bo to AfD še kako koristilo.
Desni in levi skrajneži, politična korektnost in obrambni mehanizmi
Medtem ko je za mnogo zgoraj naštetih politikov, ki v vrsti čakajo za najvišja politična mesta, mogoče reči, da zagovarjajo stališča skrajne desnice, je res tudi, da pridobivajo na podpori tudi med "sredinskimi volivci". Ker je na sredini ostalo le malo vsebine.
V taboru ameriških demokratov se bodo gotovo še dolgo ukvarjali s tem, kaj se je zgodilo v Michiganu. A več volivcev je v svojih komentarjih zapisalo nekaj, kaj bi moralo levico skrbeti tudi v Evropi. Da se je vsebina zreducirala le še na tri ali štiri teme: poroke in posvojitve istospolnih, brezpogojno sprejemanje migrantov, feminizem in splav. Medtem ko mnogi v tem kontekstu pogrešajo konkretne gospodarske, socialne in družbene politike, drugi opozarjajo, da je osnovni problem, da se je politika tega pola premaknila na nivo, ki ga očita skrajnim desničarjem – aktivizem, ki ne dopušča debate, le v nekoliko drugačni preobleki.
Številni so včeraj komentirali, kako so ankete zgrešile pri napovedovanju novega predsednika. Proti koncu dneva je nekaj ameriških medijev zapisalo nekaj, kar drži tudi za evropske ankete. Analitik Bob Janjuah je včeraj dejal, da je Trump dosegel boljši rezultat, ker ankete "slabo zaznavajo podporo ekstremističnih in nacionalističnih kandidatov".
Kmalu je bilo iz komentarjev bralcev mogoče hitro razbrati, zakaj. Ker si je anketarjem le malo ljudi upalo priznati, da podpirajo Trumpa. Ker bi bili hitro označeni za skrajne, za podpornike klovna, lažnivca, bebca, (mentalnega) kmeta, rasista, nesposobneža, nadlegovalca žensk, če naštejemo le nekaj opisov, ki so jih mediji uporabljali za Trumpa. In le malokdo si želi biti v takšni skupini. Zato so raje molčali in čakali na volilni dan, da povedo, kaj si zares mislijo. In podobno je v Evropi, kjer se v skrajni koš meče vsakogar, ki zgolj zastavi kakšno vprašanje o temah, ki imajo le eno sprejemljivo politično korektno obravnavo – recimo o vprašanjih integracije muslimanov, splavu ali migracijah.
In potem je prišel Donald Trump in prepričal. Ameriški kolumnist Robby Soave je prepričan, da zato, je Američanom dal upanje, da bo opravil s politično korektnostjo. Kaj to sploh je? Načeloma spoštljiva komunikacija, ki odpravlja žaljenje. Težava je samo, da vse več ljudi čuti, da je od komunikacije postalo bolj malo, politična korektnost pa je postala sredstvo za dovoljeno cenzuro mnenj, ki ne ustrezajo prevladujočim prepričanjem. Zadnja leta se jo uporablja predvsem, ko gre za debato o kulturnih in družbenih temah, o katerih je zadnja leta javno sprejemljivo govoriti le na en način.
In Soave za to navede tudi nekaj zanimivih primerov. Veliko ali pa kar večina ljudi še vedno verjame, da obstajata dva spola – moški in ženski. Zato ideje, da bi morali vzgajati otroke brez definiranega spola, ne marajo. Pa čeprav mnogi izmed njih s tem ne želijo izraziti žaljivega odnosa do istospolno usmerjenih ali transeksualnih oseb. Le želijo imeti svoje mnenje, kar pa – v imenu politične korektnost – da se gej, bi, trans skupine ne bi počutile zapostavljene – že skoraj "odklonsko vedenje". Ni dolgo tega, ko je britanski Daily Mail trdil, da nek par ne more posvojiti otroka, ker sta na prošnji zapisala, da "verjameta, da je za otroka bolje, da ima starše istega spola".
Politično korektnost so zato mnogi dojeli kot svojevrsten poskus represije in se ji upirajo. Američani trdijo, da si želijo odprte razprave o tem, kaj se dogaja v nekaj naseljih, kjer vladata nasilje in kriminal. Pa to ni mogoče, ker bi bila debata označena za rasistično, ker gre za naselja, kjer večinoma živijo temnopolti. V Evropi in ZDA je bilo mogoče le redko zaslediti debato o integraciji muslimanskih beguncev in migrantov, ker spet za pomemben del debate velja, da je razpravljanje o kulturnih razlikah in iskanje rešitev, ki bi terjale kakršne koli prilagoditve, lahko prepoznano kot rasistično, pa menijo nekateri poznavalci evropske politike in tiska.
"Politična korektnost je v času Baracka Obame dosegla nove vrhunce. Ko sem na to opozoril nekaj znancem iz demokratske stranke so zavili z očmi. A dejstvo je, da smo v zadnjih letih ljudi razdelili na dobre in slabe. Skupino belih moških z nižjo izobrazbo smo označili za izrodke," še meni avtor.
Opozorila, da lahko politična korektnost, ki se namesto v boj za spoštovanje, spremeni v "moralno policijo", sproži ravno nasproten učinek so sicer stara že več let. In na zadnjih ameriških volitvah se je – po oceni avtorja in nekaj drugih analitikov, potrdilo prav to.
Mark Hannah, ki je deloval tako v kampanji Johna Kerryja kot Baracka Obame, je julija, ko je še potekala predsedniška kampanja, za Time Magazine spisal članek o tem, kako ZDA ne smejo dopustiti, da politična korektnost propade. Kot je opozoril, ta vrsta politične govorice izhaja že iz Aten, in čeprav morda ljudje menijo, da Hillary Clinton govori v "posladkanem kodnem jeziku", Trump pa pove kot je, to pravzaprav ni prav. In večina se je kar strinjala, da je bilo skrajno žaljivo in neprimerno vse muslimane označiti za samomorilske napadalce, Mehičane pa za posiljevalce.
A po svoje ni storil skoraj nič drugače, od "politično korektne osebe", ki vsakogar, ki meni, da je življenje osnovna človekova pravica, ožigosa za srednjeveškega nazadnjaka.
Če izrabljena, ima politična korektnost slabe družbene posledice, v članku za Psychology Today opozarja dr. Noam Shpancer. Politična korektnost v svojem bistvu od ljudi zahteva civilizirano vedenje, kar gre kdaj tudi proti njihovi naravi. Freud je nekoč pisal o tem, da je civiliziranost za človeka celo nekakšno stanje neugodja, ker zahteva resno kontrolo impulzov. Sodna obravnava in kaznovanje po kazenskem zakoniku je nekakšna politično korektna verzija principa "oko za oko". Kar nekaj političnih korektnosti človeštvu preprečuje, da bi se "pobilo med seboj". A avtor ločuje med dobro in slabo politično korektnostjo. Medtem ko dobra politična korektnost omogoča spoštljivo debato, svetu dodaja širino, ljudem in civilizaciji omogoča rast, slaba počne nasprotno. Pod svojo zastavo vsiljuje mnenje, s tem pa sproža odpor in pri ljudeh aktivira obrambne mehanizme, s tem ko ponižuje, ne le usmerja njihova osebna prepričanja.
"Ko politična korektnost na ljudi lepi nalepke, jih za drugačno mnenje kaznuje in jih utiša, razkraja družbo," opozarja. Mnogi analitiki menijo, da gre za koncept, ki ga je v zadnjih letih posvojila tudi ena in druga politika – tako leva kot desna – s tem pa ustvarila tako globok družben prepad kot smo mu priča v ZDA pa tudi v Evropi. To pa so okoliščine, kjer ljudje in njihovi obrambni mehanizmi v stanju nezadovoljstva iščejo izhod. Če ni boljše zmerne alternative, pač v ekstremnih političnih kandidatih, ki jim dajejo upanje, da bodo spet slišani, ali pa vsaj ne bodo veljali za "izrodke družbe". Donald Trump je v tem smislu zgolj svarilo pred naslednjimi, morda veliko bolj skrajnimi "rešilnimi bilkami".
Avstrijski predsedniški kandidat Van der Bellen grozi s Trumpom pred Hoferjem
Kandidat s podporo Zelenih za predsednika Avstrije Aleksander Van der Bellen je po zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah opozoril na porast populizma, ki se ga rad poslužuje tudi njegov protikandidat, svobodnjak (FPÖ) Norbert Hofer. Ponovljeni drugi krog volitev bodo v Avstriji izvedli 4. decembra.
"Ne želim si, da bi Avstrija postala prva evropska država, v kateri bi na oblast prišli desničarski demagogi," je dejal Van der Bellen, ki je maja za las premagal Hoferja, a bodo morali po odločitvi sodišča zaradi nepravilnosti pri izvedbi drugi krog volitev ponoviti.
Ponovitev volitev je bila predvidena za začetek oktobra, a je tik pred zdajci prišlo do težav v zvezi z glasovnicami za glasovanje po pošti, zaradi česar so odločanje o prihodnjem predsedniku sosednje države preložili na 4. december. Ankete nakazujejo tesno bitko.
Van der Bellen je opozoril, da bi morala biti zmaga Trumpa na volitvah "budnica" avstrijskim volivcem in dodatna vzpodbuda, da gredo na volišča. Poudaril je, da je treba razlikovati med zaskrbljenostjo, ki se pojavlja pri ljudeh, na eni strani in strahovi, ki jih podžigajo populisti, na drugi.
Podobno kot Trump in druga desna populistična gibanja v Evropi so tudi Hoferjevi svobodnjaki pridobili veliko javnomnenjske podpore na račun podžiganja strahov pred migranti in poudarjanjem, da vladajoča elita nima stika z realnostjo. FPÖ tudi vodi v anketah in bi lahko prevzela oblast na parlamentarnih volitvah, ki so napovedane za leto 2018.
Zmaga Hoferja na predsedniških volitvah bi bila prvi korak k temu in kot je dejal Van der Bellen, je prevzem oblasti glavni cilj FPÖ. "Če bo moj tekmec iz FPÖ dobil večino, potem ne bomo dobili le 'modre republike', ampak bo FPÖ prevzela oblast," je dejal Van der Bellen. Dodal je, da Hofer, predsednik FPÖ Heinz-Christian Strache in generalni sekretar stranke Herbert Kickl ne puščajo nobenih dvomov v to. Spomnil je tudi na besede Hoferja, da "se bodo ljudje še čudili".
Hofer je medtem v intervjuju za Kurier, ki je bil objavljen v sredo, zavrnil vsakršne primerjave med volitvami v ZDA in v Avstriji čez dobre tri tedne. "Razen, da so pokazale, da elite, ki ne upoštevajo ljudi, prej ko slej izgubijo na volitvah," je dejal.
KOMENTARJI (330)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.