Tožba Slovenije proti Hrvaški zaradi Ljubljanske banke pred veliki senat ESČP

Senat sodišča je ta primer odstopil velikemu senatu, ki ga sestavlja 17 sodnikov, kar se po pojasnilih sodišča zgodi samo izjemoma. 30. člen evropske konvencije o človekovih pravicah določa, da če zadeva, ki jo senat obravnava, načenja pomembno vprašanje v zvezi z razlago konvencije ali njenih protokolov ali pa bi rešitev vprašanja lahko privedla do protislovja s predhodno izrečeno sodbo sodišča, lahko senat, če še ni izrekel sodbe, kadarkoli prepusti pristojnost velikemu senatu, če temu nobena od strani ne nasprotuje.

Slovenija v tožbi dokazuje, da so hrvaške sodne in izvršilne oblasti s svojim sistematičnim in arbitrarnim ravnanjem LB nezakonito prikrajšale za njeno premoženje in s tem v več pogledih kršile evropski pravni red, ki izvira iz evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zavezuje tudi Hrvaško.

Slovenija se je zato znašla v nepravičnem in nezavidljivem položaju, saj mora na eni strani izplačati varčevalce LB na Hrvaškem in BiH v skladu s sodbo ESČP v primeru Ališić iz leta 2014, na drugi strani pa je Hrvaška v zadnjih 25 letih storila vse, da prepreči poplačilo terjatev LB do hrvaških podjetij, je ob vložitvi sodbe dejal takratni pravosodni minister Goran Klemenčič.

Pojasnil je, da je bila LB največja banka v nekdanji Jugoslaviji in da je njena podružnica v Zagrebu leta financirala hrvaška podjetja ter jim omogočila delovanje in razvoj. "Krediti LB so ustvarjali pozitivne učinke na hrvaško gospodarstvo," je izpostavil.

Ker dolžniki, hrvaška podjetja, po razpadu skupne države niso poravnali svojih zapadlih obveznosti do LB, ki so izhajale pretežno iz naslova posojil in garancij, odobrenih po letu 1980, sta LB in njena podružnica v Zagrebu med letoma 1991 in 1996 pričeli postopke izterjave pred hrvaškimi sodišči.

Teh postopkov je bilo več kot 80, nanašali pa so se na milijonske zneske, je pred dvema letoma opozoril Klemenčič in poudaril, da je v 25 letih LB iz tega naslova uspela na hrvaških sodiščih iztožiti in izterjati zgolj 700.000 evrov.

Poudaril je, da so v tožbi dokazi, da so se "hrvaške izvršilne oblasti neposredno vmešavale v delovanje sodne oblasti, preprečevale izvršbe, sodna oblast na Hrvaškem pa je spreminjala sodno prakso in onemogočala LB uspešno izterjavo svojih legitimnih dolgov do hrvaških podjetij".

Zato se je slovenska vlada po sodbi v primeru Ališić odločila za iskanje pravnih poti za zavarovanje interesov Slovenije in pravne osebe, LB. Pregledali so omenjenih 81 tožb LB na Hrvaškem, od katerih so pri 26 zaznali neposredne kršitve evropske konvencije o človekovih pravicah.

Slovenija Hrvaško toži zaradi kršitve 6. člena evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin do pravice do pravičnega sojenja, vključno načela enakosti pred zakonom, pravice do izvršitve sodb ter sojenja v razumnem roku. Toži jo tudi zaradi kršitve prvega protokola konvencije, ki zadeva varstvo lastnine, saj je bila LB preprečena izterjava terjatev, bivši podpredsedniki hrvaških vlad pa so javno dejali, da izplačil ne bo, kljub pravnomočnim sodbam.

Slovenija v tožbi zahteva ugotovitev kršitve konvencije in njeno prenehanje ter "pravično odškodnino in zadoščenje, izračunano na podlagi natančnega pregleda obstoječih terjatev na približno 360 milijonov evrov". Tožbo so namreč vložili na podlagi omenjenih 26 tožb, v katerih so sodni postopki povprečno trajali 18,2 leta.

Zahtevani znesek vključuje tudi zamudne obresti, ki so jih določili na podlagi revizijskih poročil in zakonsko določenih obrestnih mer v že izrečenih sodbah v tožbah LB na Hrvaškem.