Če bi šlo vse po načrtih, bi aprila 1912 časopisi pisali o veličastni plovbi ladje Titanik, a sto let po tem bi se o njej verjetno le redki pogovarjali. Ker so se načrti izjalovili in je v noči s 14. aprila 1912 nepotopljivi Titanik trčil v ledeno goro in se nato 15. aprila 1912 potopil, se o njem pogovarjamo še danes. Tragična nesreča je v teh dneh še posebej aktualna, saj od nje mineva 100 let. Ko je Titanik plul po svoji prvi in hkrati zadnji poti je bilo med potniki tudi nekaj Slovencev.
Največ podatkov je znanih o 39-letnem Francu Karunu in njegovi štiriletni hčerki Manci. Karun je pred nesrečo Titanika živel v ZDA, v mestu Galesburg, kjer je imel v lasti penzion. V ZDA se je iz Slovenije preselil skupaj z ženo in štirimi otroki, medtem ko so eno hčerko pustili doma. Manca je bila namreč za prvo pot čez ocean premajhna. Leta 1912 je bil Karun spet v Sloveniji. Nekateri viri pravijo, da se je v domovino vrnil, da bi prodal domačo kmetijo, a večinoma velja, da je v Slovenijo prišel po Manco.
Na pot v ZDA se je skupaj s Karunom in Manco odpravil še Karunov svak Janez Markun. Na ladjo se je trojica vkrcala v francoskem Cherbourgu, potovali pa so v tretjem razredu. Na seznamu potnikov je Karun vpisan kot Franz Karun, Manca kot Anna Karun, Janez Markun pa kot Johann Markun. Karunovo izkušnjo na Titaniku so v preteklih letih objavljali tako tuji kot slovenski mediji, različni viri pa jo pripovedujejo drugače.
Zgodba, kot jo je leta 1912 opisal Karun
Kaj se je dogajalo na ladji in kako je uspel preživeti, je Karun po nesreči opisal za časnik Galesburg Evenin Mail. Po navedbah časnika je Karun takrat dejal, da je v času, ko je Titanik zadel ob ledeno goro, spal. Sam trk ga ni zbudil, ni pa mogel preslišati hitenja in kričanja potnikov. Slišal je nekoga, ki je dal ukaz, da potnikom posadka da reševalne jopiče. Čeprav je vladala panika, je Karunu uspelo dobiti reševalni jopič. V naročje je vzel Manco in se odpravil proti palubi. Ker je bil precej velik moški, se mu je uspelo preriniti skozi gnečo.
Posadka je potnikom vztrajno govorila, da se pomaknejo nazaj, pri tem pa so nekateri grozili tudi s pištolami. Ko so ga pri časniku Galesburg Evening Mail vprašali, ali so člani posadke streljali na moške, ki so se poskušali prebiti v reševalne čolne, je Karun odgovoril, da je videl le, kako so grozili s pištolami, dejanskega streljanja pa ne.
Spet in spet so potnike porivali nazaj, Karun pa je vedno znova uspel obdržati svoj položaj na začetku množice. Nenadoma pa je opazil, da z ladje spuščajo rešilni čoln. Pohitel je naprej in skupaj s hčerko mu je uspelo dobiti mesto v čolnu, čeprav so se ostali potniki pritoževali, saj jih je bilo v čolnu že petdeset.
Ko se je Titanik potopil, je slišal kričanje ljudi in videl, kako se v vodi borijo za preživetje. Po štirih urah in pol v reševalnem čolnu je zagledal ladjo Carpathia, ki je prišla na pomoč. Še pet ur je trajalo, da se je skupaj s hčerko na ladjo tudi vkrcal.
Kerun je dejal, da je imel v kovčku, ki se je potopil skupaj z ladjo, 750 dolarjev. "Ni mi mar za denar. Lahko ga spet zaslužim," je takrat dejal Karun, ki je poudaril, da je hvaležen, ker ima svoje življenje in svojo hčerko. Srečen je bil, ker je preživel, a je dodal, da je bila izkušnja grozljiva.
Karun o grozljivih prizorih
V dneh po nesreči so Karunovo zgodbo objavili tudi v časniku Galesburg Republican Register. Po poročanju časnika je bilo snidenje Karuna in Mance (v časniku pišejo, da je otroku ime Amie, op.a.) z ostalimi člani družine ganljivo. Karunovo psihično zdravje je bilo po nesreči precej načeto. "Čutim to v svoji glavi," je takrat dejal.
Karun je povedal, da je, potem ko je Titanik trčil v ledeno goro, odšel na palubo in videl, da spuščajo v vodo rešilni čoln, ki je bil najverjetneje zadnji. Njegovo hčerko so v čoln spustili s pomočjo vrvi, nato pa so z vrvjo spustili še njega. "Ne vem, zakaj so to storili. Mogoče, ker je bil to zadnji čoln in je bilo še nekaj prostora v njem," je besede Karuna povzel omenjeni časnik. Karun je menil, da je bil zadnji moški, ki se mu je uspelo rešiti z ladje.
"Sledil je grozljiv prizor. Ljudje so se utapljali in kričali na pomoč. Nikoli ne bom pozabil tega prizora," je povedal. Dodal je, da je bila njegova hčerka med čakanjem na ladjo, ki bi jih rešila, zelo pogumna. Ko je Carpathia prišla in so se nanjo končno vkrcali, so ljudje kričali, tudi sam je bil v šoku. "Nikoli nisem doživel kaj takšnega. Zaradi te izkušnje sem zbolel, vplivala je na mojo glavo," je dejal Karun in dodal, da posledice čuti tudi njegova hčerka.
Zgodba, kot jo je svojcem pripovedovala Manca
Ana Juvan, žena Mančinega sina Marjana Juvana, je za Delo zgodbo povedala nekoliko drugače, kot sta jo leta 1912 objavila ameriška časnika. Pri tem je Juvanova poudarila, da lahko pove le to, kar je sama slišala od Mance. Po Mančinem pripovedovanju je oče po njo prišel, ko je bila stara pet let (po nekaterih podatkih je bila Manca v času nesreče stara štiri leta, op. a.). Karun je s sabo na pot vzel tudi domače žganje, ki ga je potem kot napitnino dajal tistemu, ki je čistil kabine. In ravno ta čistilec naj bi Karuna na usodno noč opozoril, da se ladja potaplja ter Karunu in Markunu prinesel reševalna jopiča.
Juvanova je dejala, da so Manco vzeli iz očetovega naročja in jo dali v rešilni čoln. Ker moška nista imela možnosti za vkrcanje na čoln, sta predvidevala, da bosta umrla. Začela sta piti, saj sta menila, da bosta tako lažje dočakala smrt. Ni jasno, koliko sta moška popila, a Karun se je odločil, da se ne bo zlahka predal, in je skočil v morje. Markun mu ni upal slediti in takrat je Karun tudi zadnjič videl svojega svaka. Karun je plaval vstran od ladje in se oprijel enega izmed rešilnih čolnov. Menda je bil v njem ravno čistilec, ki mu je Karun dajal žganje za napitnino, in čistilec ga je potegnil iz vode. Na Karunovo srečo pa je bila v čolnu tudi Manca.
Čez leto dni spet bližnje srečanje s smrtjo
Da je bil Karun rojen pod srečno zvezdo, se je izkazalo na prvo obletnico Titanikove nesreče. 14. aprila 1913 se je namreč zrušila stena v njegovem penzionu v mestu Galesburg. Pri tem nihče ni umrl, se je pa Karun komaj izvlekel izpod ruševin. Nedolgo zatem se je družina Karun vrnila v Slovenijo. Po smrti prve žene se je Franc Karun vnovič poročil in dobil še enega otroka. Štirje otroci iz Karunovega prvega zakona so se v naslednjih letih odločili za vrnitev v ZDA, medtem ko je Manca ostala v Sloveniji. Franc Karun je umrl v Miljah 7. julija 1934, Manca pa 18. septembra 1971.
O ostalih Slovencih znanega bolj malo
Že omenjeni Janez Markun, Karunov svak, je bil v času nesreče star 33 let. Prihajal je iz Srednje Bele pri Preddvoru, po Karunovih besedah pa je doma pustil ženo in pet otrok.
Encyclopedia Titanica piše, da je iz Slovenije prihajal tudi 22-letni Janko Vovk, in sicer z Jesenic. Ni bil poročen, namenjen pa je bil v ameriško mesto St. Joseph v Minnesoti.
Na Titaniku je bil še 21-letni Jakob Pašič, ki je bil neporočen kmet iz Štrekljevca pri Semiču. Na Titanik se je vkrcal kot potnik tretjega razreda, potoval pa je v mesto Aurora v Minnesoti. Marun, Vovk in Pašič nesreče niso preživeli.
Nesrečo Titanika sta sodeč po številnih virih od Slovencev torej preživela le Franc in Manca Karun. A Marcel Štefančič jr. je sinoči za nacionalno televizijo dejal, da so nesrečo preživeli trije Slovenci. Poleg Karunovih naj bi nesrečo preživel tudi njegov daljni sorodnik, prav tako Slovenec. Štefančič njegovega imena ni navedel.
KOMENTARJI (155)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.