Timesova osebnost leta tokrat umorjena Neda

Neda Soltan so ubili 20. junija letos med protesti številnih privržencev iranske opozicije na ulicah Teherana, ki so nasprotovali uradnim izidom predsedniških volitev. Ti so namreč kazali na vnovično zmago Mahmuda Ahmadinedžada, protestiniki pa so prepričani, da je zmagal s prevaro.

Neda Soltan se ni ukvarjala s politiko. Tudi volitev 12. junija se ni udeležila. Mlada študentka je bila prestrašena, ker je iranska vlada brez sramu priredila rezultate volitev in tako ponovno ustoličila Ahmadinedžada. Ni se ozirala na opozorila njene družine, osem dni po volitvah je s svojim učitelem glasbe odšla na ulice Teherana in se pridružila velikim protestom. "Tudi, če moje srce presreli krogla, to ni pomembno," je rekla svojemu zaročencu. "Borimo se za bolj pomemben cilj. Ko so pod vprašajem naše ukradene pravice, ne smemo oklevati. Vsi smo odgovorni. Vsak človek na tem svetu pusti svoje stopinje," je povedala takrat še živeča 26-letna študentka.

Zdravnik Araš Hedžazi, ki je bil v času, ko je Neda umrla poleg njega, je povedal, da je potem, ko jo je zadela krogla, skušala še nekaj vprašati. "Zakaj?" je dejal Hedžazi, ki je skušal rešiti njeno življenje. Zakaj so volitve, ki so povzročile toliko vzburjenja, prinesle vlado, ki se ima za najbolj moralno in se drži najbolj plemenitih islamskih načel, a hkrati mori svojo mladino?

Omenjali so jo tudi voditelji

40-sekundni videoposnetek njenih zadnjih vzdihljajev, narejen z mobilnim telefonom, je kmalu po njeni smrti videl ves svet. Čez noč je postala globalni simbol brutalne drže režima in izrednega poguma iranske opozicije. Njeno ime so omenili številni svetovni voditelji, med njimi tudi Barack Obama in Gordon Brown. Pred iranskimi velposlaništvi po svetu so se zbirale velike množice protestnikov, ki so prižigali sveče, nosili njene slike in majice z napisi: "NEDA – ne sprejemammo ničesar razen demokracije."

Tudi v Iranu je dobila svoje mesto. Njenemu imenu so posvetili številne vigilije, njen grob je postal svetišče, 40. dan po njeni smrti, kot to določajo šiitski obredi, pa so zaznamovali z velikimi demonstracijami v Teheranu, ki jih je zadušila iranska policija.

Zgodba o njeni smrti je bila tako močna, da je režim uporabil res izredne ukrepe, da bi jo utišal. Prepovedali so žalne slovesnosti, raztrgali so črne plakate pred njenim domom in vztrajno zahtevali, da jo pokopljejo v družinskem krogu. Njeni družini pa so ukazali, naj bo tiho. Njenim staršem naj bi celo ponuduli pokojnino, če v javnosti povedo, da so jo ubili tuji agenti.

Ubili naj bi jo pripadniki provladne milice Basidž, a režim še naprej krivi Hedžazija. V Teheranu so celo nadlegovali njegovo družino, skušali zapreti njegovo založniško podjetje, obtožili pa so ga, da je britanskim agentom pomagal pri izvedbi umora.

Nedina mater Hadžar Rostami Motlagh je bila vsa iz sebe. "Neda je umrla za svojo domovino, ne pa zato, da bi jaz dobivala dohodek od fundacije mučenikov. Če ti uradniki govorijo, da je bila Neda mučenik, zakaj potem kar naprej brišejo rdečo barvo z njenega nagrobnika?" se je vprašala in dodala, da bi zavrnila tudi, če bi ji nekdo ponudil ves svet.

Ko bo padel režim, bo postala mučenica

Times še piše, da je šest mesecev po Nedini smrti jasno, da ni umrla zaman. To, kako je umrla, in kasnejši odziv oblasti so razblinile še zadnje kaprice legitimnosti, ki so režimu preostale. Pomagala je navdihovati opozicijsko gibanje, ki ga zdaj vodi njena generacija. Niso je ustavile niti številne aretacije, prirejena sojenja, pretepanje in mučenje, njena odločnost in pogum pa sta navdihnila ves svet.

S tem, ko se približuje novo leto, se zdi, da takoimenovano Zeleno Gibanje pridobiva zaupanje. Ne zdi se več nemogoče, da bi lahko režim padel že v prihodnjem letu. Če in ko se bo to zgodilo, bo Soltanova ostala v spominu kot znamenita mučenica druge iranske revolucije.