Radovedni otroci marsikaterega odraslega pustijo odprtih ust, iz katerih nikakor ne pride odgovor na zastavljeno vprašanje. In številni otroci postavljajo svoje starše, tete, strice, babice in dedke v neroden položaj, ko pa si tudi odrasli težko odgovorimo, zakaj se je zgodil Pariz. Najlažje bi seveda bilo, če otrok o krvavih dogodkih, ki se odvijajo po svetu - Pariz, Bejrut, Sirija - ne bi izvedel ničesar, a v z informacijami prepredenim 21. stoletjem je to skoraj misija nemogoče. Nekje bo slišal, nekje bo izvedel. Kako torej otroku razložiti terorizem, vojno?
Če je le možno, mlajših ne izpostavljate medijskemu poročanju
''Ko se znajdemo v poplavi podob brutalnega nasilja in dokazov o nedoumljivem sovraštvu, je vprašanje, kako zaščititi otroka, zelo kompleksen,'' meni Claudia Gold, pediatrinja in specialistka za duševno zdravje otrok. Za Goldovo, kot je dejala za Fox6, je ključno, koliko jim povemo. Če je le možno, otroke do petega leta starosti ne izpostavljamo medijskemu poročanju oziroma jim ni treba povedati, kaj se dogaja, je dejala svetovalka Tricia Ferrara. ''Ohranjanje rutine je najboljše zagotovilo otrokom o varnosti v njihovem svetu,'' je dejala.
''Za otroke vseh starosti je najpomembneje, da jih potolažimo in zagotovimo, da so varni. S predšolskimi otroki se ne spuščajte v politični kontekst. To je morda primerno za starejše otroke, pri vseh starostih pa je pomembno, da jim zagotavljamo, da so varni,'' se, kot navaja britanski Telegraph, strinja tudi Gemma Allen, svetovalka pri britanski organizaciji za otroke Winston’s Wish.
Ameriški pediatri so opozorili starše naj bodo pozorni na fotografije, ki bi jih lahko otroci videli iz Pariza. Otroci, stari med šest in 11, rabijo le ključne informacije; tudi te je bolje čim manj izpostavljati medijskemu poročanju. Ferrarova je pojasnila, da so se mnogo naučili že iz 11. septembra 2001. Študije so namreč pokazale, da so tisti otroci, ki so bili več in dlje časa izpostavljeni podobam napada, imeli več težav s tesnobo kot manj izpostavljeni otroci.
''Vemo, da ima lahko nasilje dolgoročne posledice na otroke, če tudi se o njem učijo prek medijev,'' so poudarili pediatri. ''Otrok bo dogodek shranil v spomin glede na način, kako o dogodku govorite. Glede na starost otroka, se držite osnovnih dejstev in ugasnite televizijo,'' je svetovala Ferrara. Z njo se strinja Gail Saltz, profesorica na newyorški psihiatrični bolnišnici, ki opozarja, da naj otrokom nikakor ne razlagamo o podrobnostih.
Ne odrinite jih
Morajo pa starši prisluhniti otrokom in jim poskušati odgovoriti na vprašanja. ''Jasno jim dajte vedeti, da razumete, kako se počutijo. Nikakor jih ne odrinite in se izogibajte njihovim čustvom. To je sicer lahko težko, če ste, ker so otroci nervozni, tudi vi nervozni,'' je dejala Saltzova. ''A izražanje čustev jim bo pomagalo, da se spopadejo z dogodki. Potem pa jim dajte zagotovila o varnosti in o delu ljudi, ki nas ščitijo in o tem, da so taki dogodki redki,'' je dejala.
Potolažite jih in jim zagotovite, da so varni, a ostanite realni
Glenn Saxe, vodja oddelka za otroško in adolescentno psihiatrijo pri newyorškem Langone medicinskem centru, je za Fox6 dejal, da so prva vprašanja po takšnih dogodkih, ali sem varen, ali so moji bližnji varni. Vsekakor je treba pritrdilno odgovoriti svojim otrokom in jim dejati, da delate vse, da je temu tako, ne smete pa jim dajati lažnih zagotovil. Kljub vsemu je treba biti realen. Treba jim je potrditi, da strah in tveganje obstajata.
Na koncu je nujno, da pozornost iz tragedije preusmerite na prihodnost in da promovirate mir, je opozorila Allenova. Preprečiti je treba, da občutijo histerijo. ''Treba je širiti to, da večina na svetu vendarle želi mir. Kot reče Fred Rogers, ameriški voditelj oddaj za otroke: 'Ko se zgodi katastrofa, vedno poiščite tiste, ki pomagajo, če poiščete te, potem veste, da obstaja upanje'. Njegov nasvet posredujem družinam, naj v prizorih iz Pariza otrokom pokažejo reševalce, zdravnike, policiste, ki pomagajo ljudem, da so na varnem,'' je dejala.
Otroški psiholog Joe Taravella je za Fox6 dodal, da se staršem ni treba bati pokazati svojih čustev, saj otroci začutijo splošno vzdušje, četudi prikrivamo resnična čustva. ''Za otroke smo vzorniki. Moramo biti zgled tudi, ko smo žalostni. Pogovoriti se je treba o žalosti, a pogovor je treba končati s pozitivnim pogledom,'' je dejal.
Družbena omrežja
Posebno pozornost je treba dati tudi družbenim omrežjem, kjer so prisotni tudi že nekateri osnovnošolci. Tem je po besedah Allenove treba pojasniti, da so številne informacije, ki tam krožijo, napačne. Z njimi se je treba pogovoriti o tem, kaj se je zgodilo. Treba se je pogovarjati o fotografijah in posnetkih, ki se še močneje vtisnejo v spomin kot besede. ''Če so videli posnetke in se o tem ne bodo pogovorili z nekom, ki mu zaupajo, se to lahko zgradi v nekaj zelo velikega in njim nepredstavljivega. Ne želite, da bi otroci začeli fantazirati o tem, da nekaj prihaja po njih.''
Allenova je dejala, da se je tudi z majhnimi otroci sicer pomembno pogovarjati konkretno. Da jim ne smemo reči ''ta oseba je zaspala ali izgubili smo jo'', saj to lahko pri otroku povzroči tesnobo, ko se odpravlja spat. S frazo ''izgubili smo jo/ga'' pa pravzaprav ne povemo nič, saj se lahko otrok vpraša, ''kje se je izgubil, v trgovini morda''.
Staršem in sorodnikom predšolskih otrok Allenova, kot piše Telegraph, priporoča, da, če vpraša, kaj in kako, jim je treba razložiti, da je več ljudi umrlo, hkrati pa jim lahko odvrnete, da ne veste, zakaj se je pravzaprav to zgodilo. ''Zavedajte se, da otroci do približno petega oziroma šestega leta pravzaprav ne razumejo, kaj pomeni umreti oziroma ne razumejo dokončnosti te besede. Starejšim pa tako lahko poveste več.''
Z otroci se je treba pogovarjati predvsem o slabih dejanjih in obnašanju in ne toliko o slabih ljudeh, je dejala Allenova in pojasnila: ''Veliko je dela z družinami in otroci, ki so morali skozi proces po umoru. Pri otrocih je treba biti previden pri uporabljenih besedah: ljudje niso slabi, slabo je to, kar so storili. To pomaga premagati tesnobo in preprečiti strah pri otrocih, da 'slabi ljudje' prihajajo po njih.''
Štiri ključna vprašanja
Pri francoskem Liberationu so po petkovih dogodkih pripravili tudi posebno spletno stran Le P'tit Libe, kjer so na jasen in prijazen način otrokom, ki znajo brati, razložili, kaj se je zgodilo v Parizu. Na kratko so odgovorili na štiri ključna vprašanja: kaj se je zgodilo v petek zvečer, zakaj so teroristi napadli, kaj se bo spremenilo v vsakodnevnem življenju in kaj se bo zgodilo zdaj
''Zelo nasilni moški, teroristi, so organizirali napad na Pariz. Da bi vsilili njihov način pogleda na svet, so nasilni in povzročajo slabe stvari, upajo, da bodo na svetu zasejali strah,'' so na prvo vprašanje odgovorili pri francoskemu portalu, ki so ga pripravili v sodelovanju z otroškimi psihiatroma Marie Rose Moro in Thierry Baubet. Pojasnili so, kje so se napadi zgodili in poudarili, da so takoj prihiteli policisti, da zaščitijo ljudi. Zapisali so, da je umrlo 129 ljudi in da so reševalci takoj pomagali ranjenim, ki jih je veliko in za njih zdaj skrbijo v bolnišnicah.
Drugo vprašanje je, zakaj. Pri portalu so otrokom razložili, da imajo teroristi različne cilje in da teroristi, ki so napadli v petek, pripadajo Islamski državi, ki pa v resnici ni država, ampak skupina teroristov, ki so se pred 10 leti ustanovili v državi Irak. Le P’tit Libe otrokom razloži, da so se teroristi Franciji maščevali, ker jih napadajo v Siriji, kjer že več kot štiri leta divja vojna. Pri portalu so poudarili tudi, da je vera teroristov islam in da si pravijo, da so muslimani. ''Veliko ljudi ima enako vero, a so mirni in imajo radi mir. A tisti, ki so napadli, si islam razlagajo na poseben način in jim ni prav, če drugi ljudje ravnajo drugače kot oni. Da bi uveljavili svoj prav, so nasilni,'' so razložili pri časniku. Francoskim otrokom so pri časniku tudi na kratko razložili, kaj pomenijo izredne razmere in poudarili, da z vsemi ukrepi oblasti ne želijo reči, da je nevarno, da gredo ven, ampak le, da je treba biti pozoren.
Na zadnje vprašanje pa odgovarjajo z zagotovili o varnosti, češ da policisti sicer niso mogli preprečiti napada, a da je zdaj vsepovsod več policistov in vojakov, ki nadzorujejo državo, da bi zaščitili prebivalce. Dodali so, da so teroristični napadi zelo žalostni, a da so vendarle redki, vseeno pa nihče ne more reči, da ne bo nobenega več. Otroke so opozorili, da strah lahko povzroči negativne in slabe odzive, kot so denimo misli, da so vsi muslimani slabi in nasilni. Da teroristom ne bi prepustili zmage, je treba normalno živeti naprej, so zapisali pri P’tit Libe. ''Normalno je, da vas je strah in če slišiš stvari, ki jih ne razumeš in te skrbijo, se moraš pogovoriti z odraslim človekom, denimo staršem ali učiteljem,'' so na srce položili otrokom. Na slednjih pa je, kot opisano zgoraj, da jim prisluhnejo in skušajo odgovoriti na vprašanja.
