Ko je izbruhnila kriza na Cipru in je na dan prišla ideja, da naj bi varčevalci bank sodelovali pri njihovem reševanju, je večina začela govoriti o zlobnežih iz Bruslja, ki se želijo polastiti prihrankov malega človeka.
Ideja je bila nato izpeljana v močno omiljeni obliki, Ciper pa je vseeno dobil močno evropsko finančno injekcijo.
Kot zdaj kaže zaupno poročilo Evropske unije, ki se je pojavilo v ciprskih medijih, je bilo "ubogih ciprskih varčevalcev", ki bi bili prizadeti, zelo malo. To pa seveda povzroča jezo v državah, ki so za propadajoč razbohoten ciprski bančni sektor plačale največ, še posebej v Nemčiji.
Poročilo namreč kaže, da je kar 60 odstotkov strank ciprskih bank spadalo v kategorijo "visoko rizičnih komitentov", ki so precej verjetno pralci denarja, kartoteke tretjine varčevalcev ciprskih bank pa vsebujejo resne napake.
Čeprav izsek iz celotnega dokumenta ne vsebuje imen bank in njihovih najbolj rizičnih klientov, vseeno daje precej podroben vpogled v tisto, kaj je šlo narobe v državi, ki je pravkar dobila 2 milijardi evrov evropskih davkoplačevalcev.
Avtorja poročila sta Moneyval in ameriška računovodska družba Deloitte, pripravila pa sta ga na zahtevo finančnih ministrov evroobmočja.
Deloitte je preveril šest ciprskih bank, ki imajo 2 milijardi ali več depozitov. Pogledali pa so tudi 90 največjih posojilojemalcev, ki so si skupaj izposodili 16 milijard evrov, 180 velikih varčevalcev, ki so na bankah skupno hranili 8 milijard evrov in 120 naključno izbranih strank.
Ko so preverjali verjetnost, da so stranke nepridipravi, so ugotovili, da je vsaj 10 odstotkov strank politikov na različnih ravneh, 58 odstotkov strank pa predstavlja visoko tvegane komitente, ki najbrž perejo denar.
Pri tem je še posebej skrb vzbujajoče, da so do teh podatkov prišli brez temeljitega preverjanja strank, dovolj je bil že pregled osnovnih podatkov, ki se ga ciprskim bankirjem očitno ni zdelo vredno izvesti. Deloitte je v poročilu celo zapisal, da ciprske banke pravzaprav sploh ne vedo, kdo so njihovi komitenti. 27 odstotkov kartotek varčevalcev in 11 odstotkov kartotek posojilojemalcev ima namreč napačne podatke o imetniku računa.
Ugotovili so še, da so se banke v kar 75 odstotkih poslovnih računov mednarodnih podjetij večinoma zadovoljile s podatki odvetnikov in računovodij, za katerimi se skrivajo resnični imetniki računov.
V primeru bolj "kompleksnih" komitentov, kjer so posrednik med banko in imetnikom računa številne odvetniške družbe, so osnovne podatke preverili v le devetih odstotkih primerov.
Deloitte je preverjal tudi sumljivost transakcij v obdobju med letoma 2008 in 2012. Banke so ciprskim oblastem prijavile le eno sumljivo transakcijo v letih 2008 do 2010 in "nekaj sumljivih transakcij" leta 2011. Deloitte pa je ocenil, da je bilo takšnih primerov mnogo več, samo v enem letu so našteli 29 "zelo skrb vzbujajočih primerov".
Dokument tako postavlja na laž ciprske politike, ki so medijem zatrjevali, da bančno poslovanje v državi poteka v skladu z najvišjimi mednarodnimi standardi. Pod vprašaj pa postavlja tudi prejšnja Moneyvalova poročila, v katerih je bilo rečeno, da poslovne prakse ciprskih bank niso vprašljive.
Nekateri odstopanja opravičujejo s tem, da Moneyval ni imel dostopa do dejanskih kartotek komitentov, kot medvladno telo pa lahko ocenjuje le delo ciprskih državnih institucij, kar je bil eden od razlogov, da je v preiskavi sodeloval tudi Deloitte.
Nekaj dni po objavi dokumenta je razburjenje največje v Nemčiji, kjer za reševanje zadolženih držav prispevajo največ.
Tamkajšnji mediji ocenjujejo, da so denar dali goljufom. Kako sicer drugače razložiti dejstvo, da je od 14.000 podjetij imetnikov računov kar 12.000 poštnih nabiralnikov, ali kako lahko v registru piše, da je na Cipru "le" 270.000 podjetij, če jih je bilo samo od leta 2010 ustanovljenih več kot 56.000?
In kako je mogoče, da banke niso nič storile proti klientom, za katere je mogoče z nekaj kliki na svetovnem spletu odkriti, da so več kot sumljivi? Ena od "slavnih" strank Bank of Cyprus je tako bil obsojeni ruski prevarant, ki naj bi na Cipru opral 31 milijonov dolarjev.
Precej pa je tudi tistih, ki menijo, da je sumljive prakse bank, kot so znane na Cipru, že prej v Grčiji, poznamo pa jih tudi v Sloveniji, na nacionalni ravni enostavno nemogoče rešiti. Nekako po načelu – kar se Janezek nauči, Janezek pač zna.
In rešitev za prihodnost vidijo v bančni uniji, ki bi prinesla enotni bančni nadzor. Korak bližje slednjemu so včeraj naredili na zasedanju evropskega parlamenta v Strasbourgu, kjer so evropski poslanci izrazili široko podporo paketu pravil, s katerimi se vzpostavlja enoten nadzor nad evropskimi bankami.
KOMENTARJI (149)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.