Avtorici: Tina Čuček in Tina Smole
Po Afganistanu je letos padel Irak, ki naj bi z orožjem za množično uničevanje ogrožal svetovno varnost.
Ameriška vojska je ob podpori "koalicije voljnih" po petih tednih spopadov vkorakala v Bagdad. Po padcu prestolnice in spektakularnem rušenju kipa Sadama Huseina je ameriški predsednik Bush 1. maja oznanil konec večjih spopadov. Glavnega razloga za vojno – orožja za množično uničevanje v Iraku – niso našli ne mednarodni inšpektorji ne ameriška vojska.
Vendar se z Bushevo oznanitvijo konca spopadov vojna ni končala. Začeli so se vrstiti napadi upornikov v domala vseh večjih iraških mestih, ki so na obeh straneh terjali več življenj kot pa sama vojna. Poleg ameriških in vojakov koalicijskih sil so bili tarča napadov tudi civilisti in člani mednarodnih organizacij v Iraku. V samomorilskem napadu na sedež Združenih narodov (ZN), ki velja za enega najbolj krvavih, je umrl tudi posebni odposlanec ZN v Iraku Sergio Vieira de Melo.
Še eno zmago - ne pa tudi miru - so Američani dosegli sredi decembra, ko so ujeli prvega na listi najbolj iskanih - Sadama Huseina.
Če so bili samomorilski napadi nekdaj predvsem značilnost palestinsko-izraelskega spora, odslej ni več tako. Tarče samomorilskih napadov, za katerimi naj bi stala teroristična mreža Osame bin Ladna, so bili predvsem zahodni cilji v državah z večinskim muslimanskim prebivalstvom – Indonezija, Maroko, Pakistan, Savdska Arabija in Turčija.
Kar dvakrat je počilo v savdski prestolnici Rijad, kar tako v Washingtonu kot Rijadu razumejo kot napad na Ameriki vdano kraljevo dinastijo. Z dvema zaporednima napadoma v Carigradu, v manj kot tednu dni, je novembra terorizem ponovno potrkal tudi na evropska vrata.
Nasilje se nadaljuje tudi na Bližnjem vzhodu. Vsakršna prizadevanja za mir so propadla, dokončno pa jih je, kot kaže, pokopal izraelski varnostni zid, ki ob medlih kritikah mednarodne skupnosti vztrajno raste na palestinskih zasedenih ozemljih.
Poleg najbolj množičnih demonstracij v Evropi in ZDA po vietnamski vojni je Iraška kriza povzročila tudi razdor v mednarodni skupnosti.
Odnosi so se najbolj ohladili med Washingtonom na eni ter Berlinom in Parizom na drugi strani. Nemčija in Francija sta ob podpori Moskve in večjega dela evropske javnosti najbolj vztrajno nasprotovali vojni, zaradi česar sta zdaj prvi na ameriškem seznamu držav, ki ne bodo dobile poslov pri obnovi Iraka. Mnogi Američani pa so svoje "domoljublje" izrazili z zlivanjem francoskega šampanjca in preimenovanjem krompirčka iz "french fries" v "freedom fries".
Politični razkol se je pokazal tako med članicami Evropske unije kot med "staro" in "novo" Evropo. Proameriški britansko-italijansko-španski navezi se je s pristopom k vilenski izjavi pridružila deseterica vzhodnoevropskih držav iz čakalnice zveze Nato, med njimi tudi Slovenija.
Bolj kot ne slabo leto za Evropsko unijo se je decembra končalo z nemško-francoskim ignoriranjem Pakta stabilnosti in propadlo medvladno konferenco, na kateri se voditelji članic in pristopnic niso mogli sporazumeti o evropski ustavi. Švedski volivci so na referendumu zavrnili evro, Britanci so se referendumu zaradi slabih napovedi raje odpovedali.
Leto pred širitvijo je Unija sklenila še s slabimi gospodarskimi rezultati.
Sredi aprila je EU v Atenah podpisala pristopne pogodbe z desetimi pristopnicami. 1. maja 2004 bodo v "evropski klub" vstopile, Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija.
Največjo širitev si obeta tudi zveza Nato, ki je v začetku leta sklenila pristopna pogajanja s sedmimi državami: Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo, Slovaško in Slovenijo. Oktobra je zaživela prva enota t. i. sil za hitro posredovanje, v Moskvi pa se je prvič sestal svet Nato – Rusija.
Medtem ko je Nato prevzel poveljstvo nad mednarodnimi stabilizacijskimi silami v Afganistanu, kar je prva misija zavezništva zunaj Evrope, pa se z najbolj perečega dela stare celine – Balkana počasi umika. Tako kot v Makedoniji naj bi v bližnji prihodnosti tudi misijo v BiH vodila Evropska unija.
Jugovzhodno Evropo je marca letos najbolj pretresel atentat na srbskega premiera Đinđića, ki je bil po mnenju mnogih analitikov začetek državnega udara. Sledila je razglasitev izrednih razmer, policija je vzporedno s preiskavo začela preganjati mafijske združbe. Zaslišali so več tisoč ljudi. Avgusta so vložili 44 obtožnic proti osumljenim sodelovanja pri umoru Đinđića, 21 so decembra začeli soditi. Glavni osumljenec, nekdanji vodja posebne policijske enote Milorad Luković - Legija, ki naj bi stal tudi za umorom nekdanjega predsednika Srbije Ivana Stambolića, je še na prostosti.
Politična kriza v Srbiji pa se je po ukinitvi izrednih razmer nadaljevala. Potem ko je podporo vladi odrekla ena od koalicijskih strank, je oktobra Srbija ostala brez v. d. predsednice, vlade in skupščine. Predčasne parlamentarne volitve so razpisane 28. decembra 2003, pred tem so novembra že tretjič v dveh letih zaradi prenizke volilne udeležbe propadle predsedniške volitve, na katerih je sicer največ glasov dobil kandidat radikalcev.
Vzpon desnice, ki se napoveduje v Srbiji, so pred tem že prinesle volitve v BiH in na Hrvaškem.
Medtem se v Haagu na sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije nadaljuje maratonsko sojenje nekdanjemu predsedniku ZRJ Slobodanu Miloševiću, proti kateremu je pričala vrsta politikov, med njimi tudi hrvaški predsednik Mesić in nekdanji predsednik Slovenije Kučan. Prostovoljno pa se je predal vodja srbskih skrajnežev Vojislav Šešelj, kljub temu pa v Haagu še vedno ni trojice najbolj zaželenih, nekdanjih voditeljev bosanskih Srbov Karadžića in Mladića ter hrvaškega generala Gotovine.
Evropo je poleti zajel vročinski val, ki je terjal veliko število življenj ter povzročil hudi sušo. Zaradi visokih temperatur je v poletnih mesecih zagorelo tako v ZDA kot v Avstraliji. Seznamu naravnih nesreč pa so se pridružili tudi hudi potresi v Alžiriji, Turčiji, na obalah Mehike in drugod.
Pravo paniko pa je povzročila epidemija smrtonosne pljučnice, ki je prizadela predvsem Azijo – Paking, Hongkong in Taipei. Iz Azije , kjer je tudi izbruhnila, pa se je razširila v druge države po svetu.
Med bolj črne dogodke leta 2003 sodi nesreča ameriškega raketoplana Columbia, ki se je s sedmimi člani posadke pred očmi svetovne javnosti pri pristajanju razpadel in zgorel. Po ZDA in nekdanji Sovjetski zvezi je kot tretja država prvega človeka v vesolje poslala nova (vesoljska) velesila – Kitajska.