Potem ko je ameriški predsednik Geoerge Bush januarja z besedno zvezo »os zla« označil Irak, Iran in Severno Korejo, je postal glavni cilj ameriške politike zlomiti režim prve s seznama malopridnih držav – Iraka. Iraški predsednik Sadam Husein je na mestu največjega sovražnika »civiliziranega sveta« zamenjal Osamo bin Ladna. Kljub prizadevanjem ameriških jastrebov za takojšen napad na Irak, Bushevi administraciji za zdaj še ni uspelo prepričati mednarodne javnosti, da je napad nujen. 8. novembra je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo o Iraku, ki jo pet dni kasneje potrdil tudi Bagdad. Na podlagi omenjene resolucije - ta v primeru kršitev njenih določil dopušča vojaški poseg v Iraku - so se po dobrih štirih letih v to državo vrnili mednarodni inšpektorji za nadzor kemičnega, biološkega in jedrskega orožja. Kljub temu ameriški predsednik Bush ni zadovoljen z iraškim sodelovanjem, pomanjkljivo naj bi bilo tudi iraško poročilo o oborožitvi, zato se Združene države in njihova najzvestejša zaveznica Velika Britanija pripravljajo na vojaški poseg. Ameriški kongres je sicer Bushu že oktobra prižgal zeleno luč za uporabo sile proti Iraku.
Kljub mednarodnemu sodelovanju, poostrenemu nadzoru in aretacijam domnevnih teroristov na vseh celinah, so bili predvsem civilisti zahodnih držav tarče terorističnih napadov. Najhujši se je zgodil oktobra na indonezijskem otoku Bali. Življenje je izgubilo okoli 190 ljudi, največ mladih avstralskih turistov. Za napadom naj bi stala indonezijska skrajna skupina Džamaja Islamija, domnevno povezana z Osama bin Ladnovo teroristično mrežo Al Kaida. Slednja je prevzela odgovornost za teroristični napad na tunizijskem otoku Džerba, v katerem je aprila umrlo 19 ljudi, večinoma nemških turistov. Novembra je počilo v še enem med turisti priljubljenem kraju – kenijski Mombasi. Tarča so bili izraelski turisti, umrlo jih je 13.
Leto 2002 tudi v izraelsko – palestinskem sporu ni prineslo nič novega. Nadaljuje se tako palestinska vstaja, ki se je prevesila v tretje leto, kot tudi izraelska politika uničevanja zametkov palestinske države. Napadi skrajnih palestinskih gibanj so se vrstili kot po tekočem traku. Na drugi strani je izraelska vojska skoraj v celoti porušila objekte palestinske uprave v Ramali ter večkrat oblegala rezidenco palestinskega voditelja Arafata. Največ kritik pa si je Izrael prislužil z vdorom v palestinsko begunsko taborišče v Dženinu. Po trditvah Palestincev je izraelska vojska zakrivila množičen poboj, v katerem je bilo ubitih 500 ljudi, po oceni Združenih narodov – tem je Izrael preprečil preiskavo – pa je v Dženinu umrlo »le« 52 ljudi. Novo taktiko v boju za neodvisnost so ubrali tudi čečenski uporniki.
23. oktobra so v moskovskem gledališču Dubrovka zajeli okoli 800 talcev. Drama se je sprevrgla v tragedijo, ko so po treh dneh s pomočjo plina v gledališče vdrli ruski specialci. Ubili so 41 ugrabiteljev, zaradi zastrupitve s plinom pa je v naslednjih dneh v bolnišnicah umrlo 129 talcev. Mnogim ni bilo pomoči, ker ruske oblasti niso hotele povedati, kakšen plin so uporabili. Rusi so na po njihovem mnenju teroristično dejanje Čečenov odgovorili z novo ofenzivo v Čečeniji.
11. aprila je bilo ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče (ICC). Prihodnost omenjenega sodišča se je močno zamajala potem ko so Združene države najprej odstopile od podpisa ustanovne pogodbe, potem pa zagrozile, da bodo opustile vse mirovne misije po svetu, če njihovim državljanom ne bo priznana imuniteta pred tem sodiščem. To jim je Varnostni svet tudi odobril za leto dni, v tem času pa skušajo ZDA podpisati čimveč dvostranskih sporazumov s članicami ZN. Doslej je takšen sporazum, ki priznava imuniteto ameriškim državljanom, podpisalo 13 držav.
Februarja je pred sodnike na haaškem Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije stopil Slobodan Milošević, ki sicer sodišča ne priznava in se brani sam. Obtožnice ga bremenijo vojnih zločinov na Kosovu, poleg tega pa še genocida v BIH in na Hrvaškem. Sojenje je bilo zaradi Miloševićevih težav z zdravjem večkrat prekinjeno. V Haag je sicer prostovoljno prišlo kar nekaj obtožencev, med njimi tudi nekdanja predsednica Republike srbske Biljana Plavšić, ki je kot prva priznala krivdo za zločine proti človeštvu. Kljub zahtevam glavne tožilke Carle del Ponte, naj jugoslovanske oblasti oz. mednaroden enote na Balkanu aretirajo dva glavna obtoženca, srbskega generala Radka Mladića in nekdanjega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića, se to doslej ni zgodilo. Oba naj bi se skrivala nekje v Srbiji.
Zaradi zavračanja aretacije vojnih zločinov obtoženega upokojenega generala Janka Bobetka se je močno zamajal mednarodni položaj Hrvaške. Ostareli in bolni Bobetko je obtožen zločinov proti človečnosti in kršitev vojnega prava med operacijo Medački džep. Ker hrvaška vlada Bobetku ni izročila obtožnice, je mednarodna javnost začela groziti s sankcijami. Novembra je Evropska komisija Zagrebu celo svetovala, naj uradno ne zaprosi za članstvo v Evropski uniji.
Ta je 13 let po padcu berlinskega zidu odprla vrata vzhodnoevropskim državam. Na decembrskem vrhu v Koebenhavnu je petnajsterica sklenila pogajanja z desetimi kandidatkami za članstvo v Evropski uniji, tudi s Slovenijo. Znan je datum največje širitve doslej – 1. maja 2004 bodo v »evropski klub« vstopile, Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija, seveda če bodo pristopne pogodbe ratificirane v vseh parlamentih in če bodo v pristopnicah uspešni referendumi o članstvu.
Še vedno pa ni jasno, kakšna bo prihodnja ureditev Unije. Februarja je z delom začela t.i. konvencija o prihodnosti Unije, ki je pripravila prvi osnutek ustavne pogodbe, vendar se z njim ne strinjajo niti sedanje niti bodoče članice.
Največjo širitev si obeta tudi zveza Nato. Konec novembra je v Pragi devetnajsterica držav medse povabila sedem vzhodnoevropskih držav: Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo, Slovaško in Slovenijo. Članice so se tudi dogovorile, da bodo do oktobra 2004 oblikovale t.i. sil e za hitro posredovanje.
Tako zasedanje v Pragi kot v Koebenhavnu je pred morebitnimi nasilnimi demonstranti varovalo več tisoč policistov. Razen incidenta s paradižniki - dva ruska študenta sta z njimi obmetavala generalnega sekretarja zveze Nato Robertsona - pa večjih incidentov ni bilo.
Letošnje sicer vse številčnejše in vse bolj pogoste demonstracije proti nepravični globalizaciji in proti bližajoči se vojni v Iraku so v primerjavi s prejšnjimi leti potekale mirno. Na prvem Evropskem socialnem forumu, ki je novembra potekal v Firencah, je mirno demonstriralo več kot pol milijona ljudi. Svoje nezadovoljstvo so demonstranti izražali tudi na ulicah Salzburga, Rima, Madrida, Milana, New Yorka, Portlanda, Tokija, Seula, Melburna… Demonstracije so potekale tudi ob robu rednega srečanja Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke septembra v Washingtonu, na katerem so svetovni finančniki sklenili, da bodo do leta 2015 skušali prepoloviti revščino.
Kljub drugačnim napovedim se v minulem letu trend rastoče brezposelnosti v domala vseh razvitih državah ni spremenil. Prav tako si niso opomogli glavni motorji gospodarstva, ZDA, Japonska in Evropa. Ameriško gospodarstvo se je zaradi škandala s poneverjanjem bilanc – to naj bi bila splošna praksa več sto ameriških podjetij – znašlo v hudi krizi. Stečaju energetskega giganta Enron so sledila številna velika podjetja, kot so Adelphia, ImClone in WorldCom. Stečaj telekomunikacijske družbe WorldCom predstavlja največji stečaj v ameriški zgodovini. Zaradi omajanega zaupanja vlagateljev so borzni indeksi na ameriških, evropskih in azijskih borzah dosegali rekordno nizke vrednosti. Močno je padla tudi vrednost ameriškega dolarja. Tako je evro, skupna evropske valuta, ki je z začetkom leta 2002 stopil v veljavo v 12-ih državah članicah Evropske unije, septembra celo presegel vrednost dolarja.
Gospodarski škandali v ZDA očitno niso omajali priljubljenosti in moči republikanske stranke predsednika Busha, ki je na novembrskih kongresnih volitvah slavila popolno zmago. Z večino v predstavniškem domu in senatu, bo imel Bush prihodnje leto vsaj na domačem političnem odru, veliko lažje delo.
Volilno leto 2002 si bo Evropa zapomnila predvsem po porazu evropske levice. Nemalo skrbi so spomladi povzročile predsedniške volitve v Franciji, kjer je kandidat skrajne desnice Jean Marie Le Pen v prvem krogu premagal socialističnega premiera Lionela Jospina. Po demonstracijah in celo izbruhu neredov v Parizu je v drugem krogu slavil dotedanji predsednik iz vrst zmerne desnice Jacques Cirac. Njegova stranka je slavila tudi na junijskih parlamentarnih volitvah v Franciji. Po odstopu nizozemske vlade premiera Wima Koka, ki je prevzel odgovornost zaradi vloge nizozemske vojske v pokolu v Srebrenici, so predčasno na volišča odšli Nizozemci. Tri dni pred volitvami je državo pretresel umor desničarskega populista Pima Fortuyna. Njegova lista je prišla v vlado, ki pa je že oktobra razpadla, zato bodo Nizozemci januarja 2003 ponovno volili. Poleg Chiraca sta se na svojem dosedanjem stolčku obdržala tudi nemški in avstrijski kancler Gerhard Schröder in Wolfgang Schüssel.
Oba kanclerja sta se morala spopasti z eno večjih naravnih katastrof v Evropi – s poplavami, ki so avgusta dosegle razsežnost »stoletnih voda«. Narasle reke, Predvsem Laba, Donava in Voltava so poplavile Nemčijo, Avstrijo in Češko. Več deset ljudi je umrlo, na desettisoče jih je moralo zapustiti domove. Narasle vode so med poletjem pustošile tudi po Aziji. Najbolj so prizadele Indijo, Kitajsko, Nepal in Bangladeš.
Vsaj desetletje bo opustošeno okoli 500 kilometrov obale španske Galicije, pred katero je novembra skupaj s 77 tisoč tonami nafte potonil tanker Prestige in povzročil ekološko katastrofo. Iz očitno starega in slabo vzdrževanega tankerja, ki je plul pod zastavo Bahamov, je izteklo več kot 20 tisoč ton nafte.
Med najbolj črne dogodke leta 2002 sodita dve letalski nesreči. Prvega julija sta nad Bodenskim jezerom v Nemčiji trčili rusko potniško in tovorno letalo. Med 71 žrtvami je bilo kar 52 na počitnice namenjenih otrok. Za tragedijo naj bi bili odgovorni švicarski kontrolorji letenja. 27 dni kasneje je na letalskem mitingu v Ukrajini med gledalce strmoglavilo vojaško letalo. Umrlo je 76 ljudi, okoli 200 je bilo ranjenih.
Srečno pa se je končal polet južnoafriškega bogataša Marka Shuttewortha. 45 let potem ko je v vesolje poletelo prvo živo bitje, psička Lajka, je na Mednarodni vesoljski postaji pristal drugi turist, ki je za desetdnevni aranžma v vesolju in povratno vozovnico odštel 20 milijonov ameriških dolarjev.
