V doslej najhujših terorističnih napadih islamskih skrajnežev je po še nepopolnih podatkih umrlo 3711 ljudi. V Washingtonu so napade razglasili za vojno proti ZDA ter se ob veliki mednarodni podpori odločili za vojaško posredovanje v Afganistanu, ki nudi zatočišče teroristični mreži Al Kaida in njenemu voditelju ter glavnemu osumljencu za napade Osami bin Ladnu. Posredovanje v Afganistanu so podprli Združeni narodi. V globalno protiteroristično koalicijo so se vključile vse članice zveze NATO, ki so prvičv zgodovini aktivirale 5.člen ustanovne pogodbe, ki pravi, da je v primeru napada na eno članico napadeno celotno zavezništvo.
Poleg vojaške so ZDA sprožile tudi široko protiteroristično akcijo na nevojaški ravni. Države po svetu, med njimi tudi večina arabskih, so začele zapirati bančne račune terorističnih organizacij in njihovih članov, poostrile so varnostne ukrepe, predvsem pa se je začelo tesnejše sodelovanje in povezovanje različnih politik in držav. Ob pomoči ameriške vojske so enote opozicijskega Severnega zavezništva porazile talibanski režim v Afganistanu, kjer ameriški marinci še vedno iščejo Osamo bin Ladna in duhovnega vodjo talibanov mulo Omarja. Konec novembra se je pod pokroviteljstvom Združenih narodov v Bonnu začela konferenca o prihodnosti Afganistana. Predstavniki štirih največjih etničnih skupin so se dogovorili o napotitvi mednsrodnih sil v Afganistan ter o sestavi prehodne vlade, ki jo bo do prvih volitev čez dve leti vodil paštunski poveljnik Hamid Karzaj. Prebivalce ZDA pa so po terorističnih napadih dodatno prestrašile pisemske pošiljke s smrtonosno bakterijo vraničnega prisada, ki so bile namenjene predvsem politikom in novinarjem. Za bakterijo so umrle 4 osebe.
Po terorističnih napadih so se močno otoplili odnosi med ZDA in Rusijo. Slednja se je pridružila mednarodni protiteroristični koaliciji. Ameriški vojski je odprla vrata v nekdaj sovjetsko Srednjo Azijo in obljubila pomoč ruskih obveščevalnih služb. Kot je sredi decembra zatrdil ruski predsednik Putin pa dobrih odnosov ni skalil niti enostranski odstop ZDA od sporazuma o protibalističnih izstrelkih iz leta 72, ki je ZDA onemogočal načrtovano gradnjo protiraketnega ščita. Moskva nasprotuje ameriškemu protiraketnemu ščitu, ker bi ta po prepričanju tamkajšnjih oblasti lahko sprožil novo oboroževalno tekmo. Rusija je omehčala tudi stališče do širitve zveze NATO. Novembra sta se generalni sekretar zavezništva George Robertson in ruski predsednik Putin v Moskvi dogovorila za sicer omejeno sodelovanje Rusije z zavezništvom.
Tako kot ameriški predsednik Bush, je vojno terorizmu napovedal tudi izraelski premier Šaron, potem ko je v začetku decembra v seriji samomorilskih napadov v Izraelu umrlo 44 ljudi. Izrael je na napade odgovoril z letalskim obstreljevanjem palestinskih mest. Nasilje na Bližnjem vzhodu je po izbruhu palestinske vstaje septembra 2000 doseglo vrelišče že konec avgusta, ko so Izraelci ubili vodjo Ljudske fronte za osvoboditev Palestine Abuja Alija Mustafo. Palestinci so se dva meseca kasneje maščevali z ubojem izraelskega ministra za turizem in vodjo skrajno desničarske Narodne zveze Rehavama Zevija. Vstaja Palestincev je doslej terjala okoli tisoč življenj.
Na robu vojne se je v letu 2001 znašla tudi Makedonija. Na nasilje albanskih skrajnežev, ki so z orožjem zahtevali več političnih, socialnih in kulturnih pravic za Albance v Makedoniji, je z nasiljem odgovorila makedonska vojska. Spopadi, ki so divjali predvsem na območju Tetova in Kumanova na severu države, so se stopnjevali do konca julija, ko so se na Ohridu začela mirovna pogajanja. Ob pomoči posrednikov EU in ZDA, Francoisa Leotarda in Jamesa Pardewa, so voditelji štirih največjih makedonskih in albanskih političnih strank 13. avgusta podpisali mirovni sporazum, po katerem so morali albanski skrajneži zvezi NATO izročiti orožje v zameno za ustavne in politične spremembe. Albanci so dobili več pravic, skupaj z ostalimi manjšinami v Makedoniji pa tudi status državotvornega naroda, potem ko je makedonski parlament 16. novembra potrdil 15 ustavnih sprememb in novo preambulo ustave.
Desetletje po začetku krvavih spopadov na območju bivše Jugoslavije se je za zapahi leta 1993 ustanovljenega Mednarodnega sodišča za vojne zločine v Haagu znašel nekdanji predsednik ZRJ Slobodan Milošević, po mnenju mnogih glavni krivec za zadnje vojne na Balkanu. Haaško sodišče ga bremeni zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov na Kosovu in na Hrvaškem ter genocida v BIH. Miloševića je 1. aprila zaradi zlorabe položaja in korupcije aretirala srbska policija. Zahteve haaškega sodišča po izročitvi Miloševića pa je Beograd zavračal, češ da ZRJ nima zakona o sodelovanju s Haagom. Zaradi pritiska zahodnih držav, ki so izročitev pogojevale z denarno pomočjo, so srbske oblasti na čelu s premierom Zoranom Djindjićem 28. junija, tik pred začetkom donatorske konference za ZRJ, prepeljale Miloševića v Haag. Vlada ZRJ je pred tem sprejela odlok o sodelovanju s haaškim sodiščem, ki pa ga je ustavno sodišče novembra razveljavilo. Milošević, ki se brani sam in zatrjuje, da ne priznava haaškega sodišča, je na zaslišanjih nadaljeval politične govore. Njegova izročitev je povzročila največjo politično krizo v ZRJ po demokratičnih spremembah. Tako aprila kot junija je na ulicah Beograda v njegovo podporo demonstriralo več tisoč ljudi.
Zaradi odločitve vlade za sodelovanje s haaškim sodiščem so se z množičnimi demonstracijami soočili tudi na Hrvaškem. Največjega protesta se je februarja v Splitu udeležilo kar 150 tisoč ljudi, ki so zahtevali amnestijo za generala Mirka Norca. Norcu na Reki sodijo za uboje srbskih civilistov na območju Gospiča leta 1991. Oktobra je večtisoč ljudi na zagrebških ulicah zahtevalo umik tiralice za generala Anteja Gotovino, ki je na begu od julija, ko je haaško sodišče proti njemu izdalo obtožnico za zločine nad civilisti v Krajini. Generala Rahim Ademi, obtožen zločinov nad srbskimi civilisti leta 1993 v operaciji Medački žep ter nekdanji genaral JLA Pavle Strugar, ki ga bremenijo vojnih zločinov v Dubrovniku, sta odšla v Haag prostovoljno.
Haaško sodišče je letos izreklo tudi prvo obsodbo za genocid v Evropi po sojenju nacistom ob koncu druge svetovne vojne. Na 46 let zapora so obsodili generala Radislava Krstiča za genocid in zločine nad Muslimani v Srebrenici, kjer so v največjem pokolu v Evropi po drugi svetovni vojni leta 1995 srbske enote ubile najmanj 7000 ljudi.
Prvič po letu 1990, ko je Miloševićev režim Kosovu odvzel status avtonomne pokrajine, so 17. novembra pod okriljem Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi v tej pokrajini potekale parlamentarne volitve. Največ glasov je dobila Demokratska liga Kosova Ibrahima Rugove, ki se tako kot vse albanske stranke zavzema za samostojnost Kosova. V 120 članskem parlamentu si je zagotovila 47 sedežev. Kljub napovedi bojkota so se volitev udeležili tudi Srbi. Srbska koalicija Vrnitev pa ima v parlamentu s sicer omejenimi pristojnostmi 22 poslancev. ZRJ je 5. novembra sklenila sporazum z upravo civilne misije Združenih narodov na Kosovu (UMNIK), s katerim se je mednarodna skupnost zavezala k uresničevanju resolucije 1244 VS ZN, v kateri je med drugim zapisano, da je Kosovo del ZRJ.
Predčasne parlamentarne volitve so aprila potekale tudi v Črni gori. Zmagala je koalicija predsednika Mila Djukanovića, ki se zavzema za samostojnost Črne gore, vendar nima absolutne večine v parlamentu. Djukanović kljub vse manjši podpori Zahoda vztraja pri osamosvojitvi. Ker se predstavniki zveznih, srbskih in črnogorskih oblasti niso uspeli dogovoriti o prihodnji ureditvi ZRJ, se bodo o tem na referendumu aprila ali maja prihodnje leto odločali prebivalci Črne gore.
Svetovno gospodarstvo se je v letu 2001 soočalo z upočasnjevanjem rasti, teroristični napadi na ZDA pa so gospodarske razmere še poslabšali. V krizi se je znašla turistična industrija, ameriški in evropski letalski prevozniki so odpustili preko 100 tisoč zaposlenih. Evropsko kmetijstvo sta že pred tem prizadeli bolezen norih krav ter epidemija slinavke in parkljevke, ki sta predvsem v Veliki Britaniji zdesetkala živinorejo.
Po štirih letih recesije se je Argentina, tretja največja latinskoameriška ekonomija, znašla pred bankrotom. Zaradi negotovega socialnega položaja so v državi izbruhnili nemiri. 21. decembra je zato odstopil argentinski predsednik Fernando de la Rua.
Leto 2001 si bomo zapomnili tudi po hudih prometnih nesrečah v evropskih predorih, strmoglavljenju letal ter naravnih katastrofah. Januarja je katastrofalen potres z močjo 7,9 stopnje po Richterju stresel Indijo. Po uradnih podatkih je umrlo 14.239 ljudi, po ocenah indijskih oblasti pa naj bi bilo žrtev do 100 tisoč. Z enako močjo je januarja prizadel potres tudi srednjo Ameriko. Najhuje je bilo v Salvadorju, kjer je umrlo 683 ljudi. Julija je znova oživel vulkan Etna na Siciliji, vendar je povzročil le gmotno škodo. Junija je po Kitajski in Filipinih pustošil tajfun Utor in zahteval večkot 140 življenj, novembra je v tropskem neurju v JV Aziji umrlo 260 ljudi.
11. novembra, le dva meseca pa terorističnih napadih v ZDA, je na newyorško četrt Queens strmoglavilo letalo družbe America Airlines z 260 potniki in člani posadke. Poleg njih je umrlo tudi več ljudi na tleh. Preiskovalci so ugotovili, da je nesrečo povzročila napaka na repu letala. 4. oktobra je v Ukrajini strmoglavilo rusko letalo s 76 ljudmi na krovu. Kijev je kasneje priznal, da je letalo pomotoma sestrelila ukrajinska vojska. Septembra pa sta na milanskem letališču Linate trčili letali skandinavske družbe SAS in nemška cessna. V nesreči, za katero je odgovorna italijanska agencija za varnost poletov, je umrlo 118 ljudi.
V nesreči v drugem najdaljšem predoru v Evropi, švicarskem Gotthardu, je oktobra umrlo 11 ljudi, potem ko je po trčenju tovornjakov izbruhnil požar. V predoru Gleinalm na Pirnski avtocesti v sosednji Avstriji je po trčenju dveh osebnih vozil umrlo 5 ljudi.
23. oktobra so po 14. mesecih z dna Barentsovega morja dvignili potopljeno jedrsko rusko podmornico Kursk. V njej je umrlo 118 mornarjev, vzrok za nesrečo pa je še vedno skrivnost.
Rusija je konec marca v Tihi ocean uspešno strmoglavila vesoljsko postajo Mir. Po 15 letih potovanja v vesolju so se za uničenje Mira odločili zaradi varnosti in pomanjkanja denarja za njegovo vzdrževanje. Z ruskim plovilom Sojuz je 28. aprila v vesolje poletel prvi turist.
Ameriški milijonar Dennis Tito je za desetdnevno potovanje na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP) odštel 20 milijonov dolarjev. Z MVP pa je povezan še en zgodovinski dosežek. 2. novembra je minilo eno leto neprekinjenega človekovega bivanja v vesolju. V tem obdobju so se na MVP izmenjale tri posadke, ki so naredile 18 sprehodov v vesolju.
Slovenija v svetu leta 2001
Največji dosežek slovenske zunanje politike v letu 2001 je prav gotovo junijski vrh ameriškega in ruskega predsednika, Georgea Busha in Vladimirja Putina, na Brdu pri Kranju. Na njunem prvem srečanju sta bila v ospredju pogovorov predvsem načrtovana gradnja ameriškega protiraketnega ščita ter širitev zveze NATO.
Veliko pozornosti je bilo namenjeno pripravam na članstvo Slovenije v zvezi NATO in Evropski uniji. Petnajsterica je na vrhu v Goeteburgu za ciljni datum vstopa prvih kandidatk določila leto 2004, vendar pri tem opozorila, da datum ni zavezujoč. Državam EU se bodo lahko pridružile le najbolj pripravljene kandidatke. Slovenija, ki pričakuje, da bo pristopno pogodbo z EU podpisala že decembra 2002, je trenutno prva med kandidatkami po številu zaprtih pogajalskih poglavij. Uspešno je končala pogajanja o 26 od skupno 29 poglavij, še vedno pa so odprta poglavja kmetijstva, regionalne politike in proračuna. V rednem poročilu Evropske komisije je bila po mnenju uradne Ljubljane Slovenija doslej najbolje ocenjena. Po raziskavah slovenskega javnega mnenja smo Slovenci naklonjeni članstvu v EU, nekoliko manj podpiramo članstvo v zvezi NATO. Poleti se je v slovenskih medijih pojavilo precej negativnih mnenj o smiselnosti vstopa v zvezo NATO, ki bo na vrhu jeseni 2002 v Pragi odločala o tem, katere kandidatke bo povabila medse. To je novembra ob obisku v Ljubljani potrdil tudi generalni sekretar zavezništva George Robertson. Septembra je slovenska vlada sprejela nov letni nacionalni program za uresničevanje Akcijskega načrta za članstvo. Od uresničevanja načrta, bo, kot je dejal Robertson, odvisna odločitev v Pragi.
V prvi polovici leta je kazalo, da bosta Slovenija in Hrvaška rešili večino odprtih vprašanj, ki so posledica razpada nekdanje države, vendar se je leto končalo s polovičnim uspehom.
Premiera obeh držav, Janez Drnovšek in Ivica Račan, sta 9. junija na Reki dosegla dogovor o nuklearni elektrarni Krško (NEK). Sredi julija sta vladi potrdili in parafirali osnutek sporazumov o meji med državama in o NEK, decembra pa sta državi podpisali le slednjega. Glede NEK sta se državi dogovorili za enakopravno solastništvo v razmerju 50:50, za medsebojno poravnavo preteklih finančnih obveznosti in terjatev ter za skupno odgovornost glede jedrskih odpadkov, ki pa bodo do nadaljnega skladiščeni v Sloveniji. Z dogovorom o meji sta državi prvič določili mejo na morju. Slovenija je dobila okoli 80 odstotkov Piranskega zaliva in prost dostop do mednarodnih voda, Hrvaška pa morsko mejo z Italijo. Pri določitvi meje na kopnem sta državi izhajali iz ustavnega zakona iz leta 1991, ki določa, da je kopenska meja tista, ki je veljala na dan osamosvojitve 25. junija 1991. Sporni zaselki ob Dragonji po dogovoru pripadejo Hrvaški, prebivalci pa imajo nekatere ugodnosti. Vendar se je pri sporazumu o meji, predvsem zaradi morske meje, zataknilo na Hrvaškem. Zaradi nezadostne podpore sporazumu v saboru je premier Račan oktobra napovedal, da bo od sabora zahteval, naj se odloči za arbitražo. Slovenski predsednik Kučan pa je ob obisku v Zagrebu konec novembra dejal, da bi morebitna arbitraža o vprašanju morske meje odprla tudi vprašanje kopenske. 17. julija je slovenski parlament štiri leta po podpisu ratificiral maloobmejni sporazum s Hrvaško. 11. aprila ob srečanju premierov na Otočcu je Hrvaška Sloveniji vrnila leta 1998 zasežen obveščevalni kombi.
Še vedno je nerešeno vprašanje dolga hrvaškim varčevalcem nekdanje zagrebške podružnice Ljubljanske banke, ki ga bosta državi reševali v okviru nasledstvenih pogajanj. Naslednice nekdanje SFRJ (Hrvaška, BIH, ZRJ, Makedonija in Slovenija) so 29. junija na Dunaju deset let po razpadu skupne države podpisale sporazum o nasledstvu, ki je sploh prvi sporazum novonastalih držav na območju bivše Jugoslavije. Dosegle so soglasje, da je SFRJ razpadla in se dogovorile za ključe delitve premoženja in obveznosti nekdanje države. Posamezna konkretna vprašanja bodo v skladu s sporazumom reševale strokovne skupine. Sporazum o nasledstvu, ki ga doslej ni ratificirala nobena od podpisnic, ne zajema vprašanja starih deviznih hranilnih vlog. O tem se bodo naslednice pogajale pod okriljem baselske Banke za mednarodne poravnave. Že aprila pa so se naslednice dogovorile o delitvi zlata in deviznih vlog pri tej banki. Sloveniji je pripadlo 16, 39 odstotka premoženja, kar je znašalo 480 milijonov dolarjev.
Po vzpostavitvi diplomatskih stikov decembra 2000 so se otoplili tudi odnosi med Slovenijo in ZRJ. V Beogradu in Ljubljani sta državi odprli veleposlaništvi ter ob tem podpisali več sporazumov: o trgovinskem in gospodarskem sodelovanju, o sodelovanju na področu kulture in izobraževanja, o ukinitvi vizumov za imetnike diplomatskih potnih listov ter o mednarodnem cestnem prevozu potnikov in blaga.
Intenzivni dialog je obrodil sadove tudi v odnosih s sosednjo Avstrijo. Marca sta zunanja ministra, Dimitrij Rupel in Benita Ferrero – Waldner, na Dunaju dosegla dogovor o t.i. kulturnem sporazumu. Poleg sodelovanja na področju kulture, izobraževanja in zannosti sporazum nemško govoreči skupini v Sloveniji zagotavlja pravico uporabe maternega jezika ter kulturnega razvoja in druge pravice v skladu z 61.členom slovenske ustave. Kljub uvedbi dvojezičnega pouka v četrtih razredih ljudskih šol na avstrijskem Koroškem, je slovenska manjšina doživela udarec zaradi napovedi o zapiranju dvojezičnih šol oz. njihovi reorganizaciji v podružnice večjih šol ter imenovanju enojezičnih ravnateljev v dvojezičnih šolah. Koroški deželni glavar Jörg Haider pa se je, kljub drugačni odločitvi avstrijskega ustavnega sodišča, zavzel proti postavitvi dvojezičnih napisov.
Po desetletju čakanja je zaščitni zakon dobila slovenska manjšina v Italiji. Na valentinovo 2001 ga je dokončno potrdil italjanski senat.