FOTO: 'Zna se zgoditi tudi čudež'

Po dveh letih pogajanj se bodo predstavniki več kot 190 držav zbrali v Köbenhavnu z eno samo, a izjemno zahtevno nalogo: ustaviti dramatične podnebne spremembe. Tako imenovani podnebni vrh, ki se začenja v ponedeljek in bo trajal do 18. decembra, naj bi bil svetoven v pravem pomenu besede. Ideja je bila, da v dansko prestolnico privabi voditelje praktično vseh držav sveta. Svojo prisotnost jih je potrdilo več kot sto, tudi slovenski premier Borut Pahor.

V Köbenhavnu naj bi sprejeli dogovor, ki bo nadomestil Kjotski protokol. A s pomembnimi razlikami. Medtem ko je Kjoto vključeval zgolj industrijsko razvite države, naj bi nov sporazum zaobsegel vse. Pogajanja so bila zato še toliko bolj težka in bolj kot se je bližal začetek vrha, bolj je postajalo jasno, da dogovora na Danskem najverjetneje še ne bomo dočakali. "Zna se zgoditi tudi čudež. Ker bo v Köbenhavnu prisotnih toliko voditeljev in bo to res svetovni vrh, se mogoče zna zgoditi, da bomo prišli celo do končnega sporazuma,“ ostaja optimističen glavni slovenski pogajalec Andrej Krajnc.

In kakšen je cilj novega dogovora? Zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za toliko, da se temperatura ozračja ne bo dvignila za več kot dve stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijskimi časi. "Do leta 2020 je treba na globalni ravni zmanjšati emisije za več kot 30 odstotkov. Ponujene številke so daleč premajhne," je opozorila klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj. In dodala, da potrebujemo jasne zaveze tudi do leta 2050, ko bo treba izpuste zmanjšati za do 90 odstotkov. "Nam se cilji ne zdijo niti približno zadostni,“ je povzela stališče stroke.

Teoretično so cilji uresničljivi, odgovarja na pomisleke skeptikov. Da bi za tretjino zmanjšali izpuste, moramo takoj jutri za 40 odstotkov zmanjšati porabo premoga in za 20 odstotkov porabo nafte in plina.

Sicer pa je po njenem mnenju poleg obljub o odstotkih, "o katerih atmosfera ne ve nič", pomemben del globalnega dogovora pomoč deželam v razvoju, ki pa ostaja v senci. "Vsi govorimo o odstotkih znižanj, v resnici pa je treba zagotoviti, da se bo svet na to, kar nas v vsakem primeru čaka – in to nista dve stopinji, ampak 2,4 do 2,8 stopinje – prilagodil. S tem prilagajanjem bomo imeli težave tudi v razvitem svetu, o tem si ne delajmo utvar, povsem nemogoče pa je to za nerazviti svet," je poudarila.

"Brez finančnega paketa ne bo sporazuma," pravi tudi Krajnc. V številkah: Evropska unija naj bi po letu 2012 nerazvitim državam kot pomoč pri odpravljanju posledic podnebnih sprememb namenila okoli sto milijard evrov na leto. Slovenski delež naj bi bil okoli 100 milijonov, temu pa je treba prišteti še kazni, ker nismo izpolnili zavez iz Kjotskega protokola. 80 milijonov je že škode, prišteti pa je treba še eksterne stroške, kot so težave z zdravjem in degradacija okolja, je o tem dejala Kajfež Bogatajeva.

"Pa se odločimo za denar, če nas že podnebne spremembe ne prepričajo," je dodala. Tudi finančne ocene namreč govorijo v prid odločnemu prizadevanju za zmanjšanje izpusta toplogrednih plinov. Da bi cilje dosegli, bi potrebovali od odstotka do odstotka in pol BDP. Če jih ne bomo, bomo za odpravljanje škode potrebovali od pet do 20 odstotkov BDP.

"Zavedamo se problema, a ga ne rešujemo. Čeprav vemo, da nekaj počnemo narobe, tega ne popravimo, ker nam je tako bolj udobno," o trenutnem odnosu človeštva do okolja meni Lidija Živčič iz društva za sonaravni razvoj Focus. Okoljska, gospodarska in finančna kriza imajo podoben vzrok, je dejala. "Prepričanje, da moramo nenehno rasti, da moramo imeti nenehno več, nenehno boljše. To je v človekovi naravi, vendar naš planet tega ne prenese." Bolj bi morali razmišljati o tem, kako varčevati z energijo in kako preiti na obnovljive vire, je še dejala in dodala, da lahko tudi vsak posameznik veliko stori v tej smeri.

"Zavedati se moramo, da je reševanje okoljskih problematik v resnici problematično zato, ker se nam zdi, da je to nekaj, kar lahko vselej odložimo na jutrišnji dan," je, podobno kot Živčičeva, menil Igor Pribac s Filozofske fakultete v Ljubljani. Poudaril je, da je pred celotnim človeštvom čas velikih sprememb. "Če se hočemo prilagajati novim razmeram, novim ugotovitvam o tem, kakšne so naše možnosti za preživetje v prihodnje, potem moramo naše otroke vzgajati v povsem drugačnih vrednotah, kot so bile doslej," je dejal. Na novo bi morali napisati zgodovinske knjige, ki slavijo industrijsko revolucijo, v ceno izdelkov bi morali vračunati tudi škodljive vplive, ki jih njegova potrošnja povzroči.

"Liberalni način ekonomije je uspešen, dokler ne vračuna stroškov okolja. V tem je bistvo njegovega uspeha, da okolje izkorišča kot nekaj brezplačnega," pa pravi klimatologinja Kajfež Bogatajeva.

Kaj nas čaka?

Da bi rešili planet, je treba do leta 2020 emisije toplogrednih plinov zmanjšati za 30 odstotkov, v naslednjih desetletjih pa morajo še naprej padati. O teh številkah, za katere znanstveniki trdijo, da so premajhne, se pogajajo. A brez konfliktov ne gre, kopja se lomijo pri vprašanju, kakšen del odgovornosti naj kdo prevzame. "To so najbolj težavna pogajanja v zgodovini človeštva," je ocenil norveški minister za okolje Erik Solheim. "To je veliko težje kot pogovori o razoroževanju in globalni trgovini, pa tudi od doseganja dosedanjih okoljskih dogovorov."

Ponudbe so na mizi, skupna ugotovitev pa je: to nikakor ne bo dovolj, da bi – celo premalo ambiciozne – cilje dosegli. Združene države, ki niso bile del Kjotskega protokola, so obljubile 17-odstotno zmanjšanje emisij glede na leto 2005 in s tem znova močno razočarale svetovno javnost. To namreč pomeni le štiriodstotno zmanjšanje v primerjavi z letom 1990. Evropska unija se je odločila stopiti na čelo boja proti podnebnim spremembam in je do leta 2020 obljubila 20-odstotno zmanjšanje glede na leto 1990. Če bodo druge države sprejele podobne zaveze, pa naj bi se potrudila izpuste zmanjšati celo za 30 odstotkov. Še korak dlje so šli Norvežani: obljubili so 40-odstotno zmanjšanje.

In prav to je številka, ki jo od industrijsko najbolj razvitih držav zahtevata Kitajska in Indija. Tik pred začetkom vrha v Köbenhavnu sta zavrnili zahteve, da je treba do leta 2050 prepoloviti količino izpustov, čeprav sta si kljub temu zastavili dokaj ambiciozne okoljske cilje. Sicer pa je njuno stališče znano: največji del bremena leži na ramenih najbolj razvitih držav.

Če ne bo uspelo in bo temperatura še naprej naraščala, znanstveniki svarijo pred kataklizmičnim scenarijem. Zaradi taljenja ledu na skrajnem severu in jugu planeta se bo višala gladina morja, kar bo pognalo v beg prebivalce priobalnih krajev. Katastrofalne posledice ima tudi taljenje ledenikov v gorah. Tisti v Himalaji napajajo šest najpomembnejših azijskih rek. Kaj bo, če presahnejo? Drugi strani zaradi istega vzroka grozijo poplave, svet pa se bo moral pripraviti tudi na vročinske vale, uničevalna neurja, sušo in širjenje puščav ter izginjanje živalskih in rastlinskih vrst. "Pripraviti se moramo na konflikte okoli samega biološkega preživetja," je eno od posledic omenil Pribac.