Starše smo na ulicah Ljubljane spraševali: Kako vi vzgajate svoje otroke? Jim postavljate mejo? "Ja definitivno, meje morajo biti. Tako smo bili vzgajani tudi mi in tako morajo biti tudi oni," nam pove prvi sogovornik. "Jaz se še vedno spomnim učiteljice prvega razreda. Imeli smo drugačen odnos, spoštovanje do učiteljev," se spominja babica. Srbska turistka pa trdi: "Jaz sem imela meje in staršem sem hvaležna za to. Vedelo se je, kdaj smem prihajati domov, kdaj lahko grem ven, kaj lahko oblečem in kako se lahko obnašam. Sem mnenja, da meje morajo obstajati."
To je razmišljanje očeta, babice in mlade ženske o današnji vzgoji. Skupno jim je: kot družba smo padli na izpitu."Kriva je družba, otroci niso krivi, odrasli smo krivi. Kot starš lahko to rečem," pove oče.
"Na naših nacionalnih televizijah redko lahko vidimo kakšne risanke za otroke, zato pa lahko gledamo neumnosti, starlete, zadruge, kriminal. To je vse tisto, kar nas predstavlja, in to otroci delajo," je kritična srbska turistka.
Kaj smo kot družba naredili narobe? Res popolnoma napačno vzgajamo nove generacije? Odgovore iščemo pri psihiatru dr. Željko Ćuriću: "Močno verjamem, da oseba, ki je pri svojem otroku stabilizirala socialno moč, avtoriteto, običajno nima hudih težav pri vodenju otroka. Ker takrat je otroka dovolj pogledati. Ampak to ni strah, to je ljubezen, to je spoštovanje," razlaga Ćurić.
"Če ima otrok občutek, da mama govori eno, misli drugo in naredi tretje, je velik problem, kot tudi to, da oče ravna popolnoma obratno. Zelo hitro otrok ugotovi, ali mamica resno misli, ko je napovedala karkoli, nagrado ali kazen. Žal tukaj veliko staršev pogori na temo prepričljivosti," pojasnjuje Ćurić. Razlika med jezo in sovraštvom je velika in nujno je, da otroke to naučimo, še dodaja in pove: "Navodilo za uporabo je: jezen otrok se pripravlja na korekcijo, je treba nekaj spremeniti pri obnašanju drugih. Sovražen otrok, govorim o resnični sovražnosti, je pripravljen, da nekoga ubije."
Problem so trendi na družbenih omrežjih, ki so preplavljeni z videoposnetki, kjer napadalca publika še spodbuja: "Ker pogosto slišimo navijanje 'porini jo dol, ubij ga' ... To se spremeni, ko te iste fante in punce izpostavite posledicam, in posledice so običajno mrtvašnice ali centri za urgentno medicino," pripoveduje Ćurić.
Videoigrice so po mnenju Ćurića banalizirale vse. Od umorov, posilstev, kraj in, kar je strašljivo, ljudje smo do tega postali neobčutljivi.
Ta stopnja senzibilizacije je vidna tudi v grozljivkah, opozarja psihiater: "Poglejte malo grozljivke 60. ali pa poglejte grozljivke leta 2023. Bi rekel človek, da nismo ista vrsta. Smo, samo takrat je stopnja senzibilizacije bila bistveno višja in kamera je šla stran. Malo si slišal zvok in vsi so rekli, grozljivka. Danes je grozljivka, ko nekoga razcefra."
"In to zavedanje, da življenje ni videoigra, da konec igre ne pomeni še enega dodatnega življenja, ampak gotovo smrt, je tisto, kar bi morali starši svojim otrokom dopovedati in se z njimi pogovarjati," še zaključi Ćurić.
'Storilec v sebi nosi hudo osebnostno patologijo'
Pogovarjali pa smo se tudi z Leonido Zalokar, ravnateljico Strokovnega centra Planina. Na vprašanje, kaj se bo zgodilo s 13-letnikom, ki je izvedel strelski napad na osnovni šoli v Beogradu, odgovarja, da bi bilo zelo neodgovorno podati kakršenkoli odgovor, namreč, tega ne ve nihče. "Čas bo pokazal, kaj so bili dejavniki, ki so sprožili njegovo sporno vedenje. Dejstvo pa je, da ta deček v sebi nosi neko hudo osebnostno patologijo."
Uvid, obžalovanje in slaba vest pa so absolutno nujni elementi človeštva, prosocialnosti, pripoveduje sogovornica: "V kolikor ne uvidi svojih dejanj, bi ga bilo popolnoma neodgovorno pustiti med druge otroke."
Koliko je lahko v Sloveniji otrok, ki se lahko poistovetijo s tem fantom? Ki bi naredili isto, ker ne zmorejo več pritiska, samote, zbadanja, visokih pričakovanj? Ki nosijo v sebi to jezo? Zalokarjeva odgovori: "V Sloveniji je prevalenca osebnostnih motenj in psihopatije 1 do 3 odstotke. Ta pa velja tako za otroke kot odrasle."
Tako kot se določenih odraslih ne da prevzgojiti zaradi njihove lastne osebnostne patologije, ne glede na to, da lahko govorimo o razvojni motnji, kjer se marsikaj postopoma razvija, lahko že pri otrocih, mladostnikih ugotovimo tovrstno, resno psihopatologijo, pa je kritična sogovornica:"To pomeni, za 16, 17-letnika, bomo rekli, ne smemo ga opredeljevati, čeprav celotna zgodovina kaže, kako je z njim, da bo dobil diagnozo psihopata, ko bo star 18 let. Do takrat pa se bomo sprenevedali."
Danes v Srbiji poročajo o več incidentih, ki naj bi jih učenci izvedli oziroma načrtovali na šolah. To je še posebej zastrašujoče. Se lahko kaj podobnega zgodi tudi pri nas in je še samo vprašanje časa? "Seveda. Nisem vedela za tale domino in moram reči, da sem pretresena," pravi Zalokarjeva.
