Te dni se svet zopet spominja usodnih mesecev in dni pred padcem ekonomsko in družbeno neuspešne Vzhodne Nemčije in njenih voditeljev, ki so bili na položaju od njenega rojstva, skupaj pa so nato hirali do devetdesetih let prejšnjega stoletja. "Paranoični starci v sivem", ki so verjeli v lastno nepremagljivost, Honecker, Mielke in drugi, so za lastno varnost bili pripravljeni skoraj zasužnjiti narod, ki naj bi jim zaupal njihovo prihodnost. Staranje in razpadanje sistema okrog njih jih je vodilo v vse bolj nezaupljivo življenje, to pa v povečevanje pritiska nad ljudmi.
Nemška demokratična republika (NDR) je bila v petdesetih letih manj zaželena, saj sta pomanjkanje dobrin in prisotnost sovjetske vojske, ki naj bi jih branila, ljudi prisilila, da začnejo bežati na Zahod. Med letoma 1949 in 1961 je državo zapustilo neverjetnih 3,5 milijona ljudi. Med njimi so bili predvsem številni kvalificirani delavci, strojniki, gradbinci in zdravniki, ki jih je NDR krvavo potrebovala. Tudi vodje socialističnega raja so se začeli zavedati, da bo izguba kvalificiranega prebivalstva začela ogrožani gospodarstvo Vzhodne Nemčije. Glavni arhitekt kolektivizacije in uvajanja planskega gospodarstva, ki je prisilil ljudi v beg, je nihče drug kot Erich Mielke, kasnejši prvi mož Stasija.
Mejo med Zahodno in Vzhodno Nemčijo so sprva nadzirali le policisti, kasneje pa so na vzhodni strani postavili še žičnato ograjo. A tudi to ni zadostovalo, saj so ubežniki izbirali vse bolj nenavadne in drzne načine, da so pobegnili na Zahod.
Protifašistični zid, ki je obrnjen navznoter
Da bi preprečili beg, so v Berlinu 13. avgusta 1961 med obema deloma mesta začeli graditi zid, ki je ločil prebivalce, družine in razdvojil milijonsko mesto. Vojaki in delavci so zabarikadirali prehode cest ter okna in vrata zgradb, ki so stale ob meji. Žico je kmalu nadomestil močno zastraženi betonski zid z bodečo žico na vrhu, ki je delil ulice, proge podzemne železnice in nasilno ločeval družine. Glavni pobudnik in nadzornik gradnje močnejšega in smrtonosnejšega zidu je ponovno Erich Mielke, to pa mu je prineslo najmočnejše mesto v NDR – mesto ministra za državno varnost (Ministerium für Staatssicherheit, MfS).
Stasi je nastal na željo Sovjetske zveze in z močno podporo in nadzorom zloglasne organizacije KGB. Če boste kdaj v Berlinu, je obisk Stasijevega muzeja nujen postanek, ki vam mora vzeti ogromno ur, saj je prava zakladnica dokumentov, ljudskega trpljenja in metod, ki jih je uporabljal Stasi. A kar je najbolj očitno, je vseprisotna sovjetska roka. Emblemi, načini in tudi metode so nastali na načrtih NKVD, kateri je v mladih letih pripadal tudi Erich Mielke, ta je tudi aktivno sodeloval pri Stalinovih velikih čistkah.
Mielke je za razvoj in predrznost Stasija odgovoren kot nihče drug, kar je mogoče videti v razvoju in velikosti te organizacije od njenega nastanka. Wilhelm Zaisser je bil prvi vodja Stasija, pretkani Mielke pa je bil njegov namestnik, trda koža in povezanost z režimom slednjega prideta na plano zelo hitro. Zaisser je želel zamenjati prvega vodjo Walterja Ulbrichta med uporom ljudi junija 1953, a je na koncu bil zamenjan prav Zaisser, Mielke pa je preživel. Stasi je po letih političnih menjav in majhnega vpliva organizacije izgubil veliko ugleda in moči, leta 1957 pa pride na prvo mesto nihče drug kot Mielke. Ta je imel dober, skoraj prijateljski odnos z voditelji Vzhodne Nemčije, kar mu je omogočalo mandat ministra v Stasiju vse do propada države.
Izboljšali so sovjetski model
Sovjeti so pri gradnji Stasija uporabljali načrte, ki so torej bili mešanica metod NKVD in KGB, Mielkejeva vnema pa je poskrbela, da je nastal najbolj represiven in obsežen nadzorni aparat policijske države. Simon Wiesenthal, znani lovec na naciste, je dejal, da je Stasi pod Mielkejem bil "veliko, veliko hujši kot Gestapo". Postopoma je uvajal najhujše in neodpustljive metode, pa tudi zgradil obveščevalni aparat, ki ni imel resne konkurence, tako na ozemlju Vzhodne Nemčije kot širše v Evropi.
Povezanost s Sovjeti, učenje v njihovih šolah in uvajanje metod se najbolj kažejo na oboroženem krilu Stasija, regimentu Felix E. Dzierzynski, ki je dobil ime po ustanovitelju Čeke, prve sovjetske obveščevalne službe, ki je bila znana po krvoločnosti in ukrivljanju resnice. Bila je organizacija, ki je aktivno vodila politiko rdečega terorja, masovnega poboja in zapiranja protikomunistično opredeljenih ljudi v Sovjetski zvezi po zmagi Rdeče armade v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. To so bili "dobri" primeri, na katerih so zgradili in vzdrževali ugled Stasija, a vseprisotnost je bila tako dobra, da so še nekateri sovjetski agenti v Vzhodni Nemčiji bili prepričani, da so šli predaleč.
Stasi (Mielke) je hitro spoznal, da zgolj površno nadzorovanje ljudi ne bo dovolj, da bi jih lahko na silo prepričali v uspešnost in vzdržnost socialističnega sistema. Državni nadzorni aparat se je tako začel vse bolj naslanjati na civiliste, ki so bili pripravljeni nadzorovati prijatelje in sosede. Te so imenovali neformalni sodelavci (Inoffizieller Mitarbeiter) in vse do leta 1989 so bili hrbtenica pridobivanja informacij za Stasi. V zadnjem letu NDR je za Stasi delovalo približno 189.000 ljudi, ti so prihajali z vseh mogočih koncev življenja, v celotnem življenju države pa kar 624.000 ljudi. Bolj kot se je država zapirala, pardon, branila s protifašističnim zidom, večji je Stasi postajal in več ljudi je zaposloval.
Tretjina prebivalcev ima kartoteke
Ampak tu se stvar zapleta, saj to ni končna številka. Teh 624.000 ljudi je dobila številko in kartoteko, v katero so Nemci vse načrtno zapisovali, vseh ljudi, ki so se tako ali drugače "pogovarjali" s Stasijem, je bilo po nekaterih ocenah kar 20 odstotkov prebivalstva (več kot dva milijona ljudi). Kot pišejo v muzeju, "je eden na 63 prebivalcev Vzhodne Nemčije sodeloval s Stasijem, imeli so enega tajnega policista na 166 državljanov. Za primerjavo, Gestapo je imel enega tajnega policista na 2.000 ljudi." Po nekaterih ocenah, če upoštevamo vse začasne in stalne sodelavce, je imel Stasi enega sodelavca na 6,5 prebivalca v državi.
Kartoteke, zaznamke v arhivih in sume, ki so ostali samo v mislih Stasija, pa so praktično imeli vsi prebivalci, saj se je vsakršno odstopanje, kazen, prekršek ali nestrinjanje strogo zapisalo, neformalni sodelavci so to vneto zapisovali. Vzhodna Nemčija je postala država nadzora, o kateri je George Orwell lahko le sanjal. Ne jugoslovanski Udbi ne sovjetski KGB ni uspelo zgraditi takšnega sistema in takšne birokracije, ki je v praksi nadzorovala tudi obnašanje ljudi. Ljudje tudi v svojih stanovanjih niso bili varni in če niso klonili v socialistično razmišljanje, je Stasi hitro začel snemati njihovo življenje, da bi zbirali "dokaze" za sodišča. Nekatere slike, posnetki, ki jih je na milijone, kolikor jih je Stasi naredil v celotnem času, so dostopni v muzeju in so na ogled javnosti.
Aktivnih agentov in zaposlenih je Stasi imel približno 90.000, tudi to število je naraščalo vse do leta 1989. Ti so bili naučeni uporabljati prisluškovalne in videonadzorne naprave, bili eksperti za vgradnjo teh v stanovanja in hiše ljudi, vse z namenom, da bi "izkoreninili sovražnike ljudstva". Vzhodna Nemčija in njen vodja Erich Honecker so želeli Moskvi pokazati, da so najboljši komunisti in najbolj pridni učenci Marxove šole, zato so socialistične spremembe uvajali najhitrejše in najbolj rigorozno. Bolj kot je država nazadovala in omejevala svobodo ljudi, večji "prisluškovalni" aparat so potrebovali.
Stasi je deloval na principu, da če v nekaj ali nekoga dolgo časa gledaš in ga nadzoruješ, boš prej ali slej našel napako in kršenje socialističnih vrednot. V zadnjih letih NDR je bilo jasno, da bo država razpadla, saj je izgubila kohezijo, moč in zaupanje ljudi, ki jih je takšno nezaupanje in iskanje napak prineslo. Ljudje so po več kot 40 letih policijske države NDR čakali samo še na eno stvar – svobodo, ki je prišla leta 1989 (1990). Stasi, vsemogočni simbol države in njene represije, še ni prenehal obstajati, a tudi na smrtni postelji je želel ohraniti skrivnosti.
Agenti in zaposleni v stavbah Stasija so po padcu Berlinskega zidu in odprtju mej še vedno bili na položajih moči. Novembra 1989, ko je na stotine Berlinčanov že začelo uničevati zid, ki je tako dolgo razdvajal mesto, so bili vse do formalne združitve Nemčij 3. oktobra 1990, vsaj na papirju, komunisti še vedno na oblasti. Ko je postalo jasno, da bodo protestniki in državljani želeli dostop do kartotek, so na ukaz vodje Stasija agenti začeli uničevati birokratske sledi. Ljudje so videli, da se nekaj dogaja in po mestu so začele krožiti govorice, da se želi Stasi rešiti. V vseh večjih mestih po Vzhodni Nemčiji so se dolge tedne dogajali spontani protesti, 15. januarja 1990 pa so ljudje v Leipzigu, Berlinu, Erfurtu, Dresdnu in drugih mestih po Vzhodni Nemčiji napadli in zaščitili Stasijeve kartoteke.
Nekajmesečno uničevanje papirjev je bilo učinkovito, tako da bo še leta trajalo, da se številne uničene dokumente ponovno sestavi. Stasijevi agenti so namreč, da bi prikrili uničevanje, dokumente rezali, in ne sežigali, saj bi ognje lahko videli ljudje. Za seboj so pustili vreče rezanega papirja, po nekaterih ocenah več kot 30 milijonov strani. Koliko je bilo uničenih, nihče ne ve, od konca Vzhodne Nemčije pa je že več kot sedem milijonov ljudi prosilo, da bi si pogledali svojo kartoteko, saj so te dostopne javnosti. Številni so spoznali, da so jih Stasiju izdali najbližji, partnerji in družinski člani, kar je uničilo številna prijateljstva, družine in človeške prihodnosti. Zadnja zapuščina Stasija, ki bo potrebovala nekaj generacij, da se zaceli.
KOMENTARJI (704)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.