Stanovanjska problematika: 'Prva prepreka je, ker sem mama z otroki'

"Prva prepreka je, ker sem mama z otroki, potem naslednja prepreka je, če bi ti že oddali, ne bi dovolili, da se prijaviš. Na koncu sprejmeš karkoli, samo da se lahko prijaviš in uveljaviš subvencijo." To je zgodba o materi, za katero je nakup stanovanja utopija, najem pa zahtevna misija. Je zgodba, ki jo živi marsikatera slovenska, še posebej enostarševska družina, ki je prepuščena divjemu kaosu na tržnem najemnem trgu. 

Mojca je mati treh otrok, ki je zbežala pred nasiljem. Zaposlena je v šolstvu. O svoji stanovanjski problematiki bi odkrito govorila, a jo je strah, da ji stanodajalec potem ne bi podaljšal najemne pogodbe. Namreč dovolj ji je življenja v kovčkih, pa tudi ponižanj, ki jih je doživljala kot aktivna iskalka najemniških stanovanj. "Veliko je takih oglasov, da otroci in živali niso zaželeni," razlaga. "60 kvadratov za 1100 evrov, s tem, da želi, da mu obnovijo parket in pobelijo stene, zasledila sem tudi sem že štiri do pet pogradov v eni sobi, natlačeni en do drugega, postelja 1560 evrov. Ko mamice iščejo, se moški oglašajo in že med vrsticami prebereš, da naj ga pokliče, da bosta že našla rešitev." 

Njena stanovanjska kalvarija se je začela, ko je po dveh letih skritega varčevanja uspela zapustiti nasilnega moža. A ker so bile varne hiše polne, je morala najti najemniško stanovanje. Ker ji v nekaj tednih ni uspelo, so ji grozili celo z odvzemom otrok, ker ne poskrbi za njihovo varnost, pa čeprav se je še tako trudila, da bi ji nekdo le oddal stanovanje. 

Ko ga je končno dobila, jo je po treh mesecih lastnik želel izseliti, ker naj bi  menda stanovanje naenkrat potreboval zase. Sumila je, da ji varščine ne bo vrnil, saj se ji je zdelo, da goljufa že pri plačevanju stroškov. "Na listek je napisal elektrika 50, ogrevanje 400, na koncu je znesek bil 500 evrov stroškov poleg najemnine, položnice pa nikoli nisem videla." Pa čeprav je Mojca položnico večkrat zahtevala: "Rekel je, da nima časa, da bo, da on meni ni dolžan kazati položnice, da bo vprašal svojo odvetnico, če je on meni res dolžan kazati položnice. Iz stanovanja nisem želela it, dokler mi ni napisal pisno, da mi bo varščino vrnil naslednji dan in da je stanovanje prejel nazaj v natanko isti obliki, kot ga je dobil." 

To jo je kasneje rešilo, da je s pomočjo odvetnika le uspela izbojevati njen težko privarčevani denar. Kajti ko ga je začela po izselitvi klicati, kdaj ji bo vrnil denar, ji je začel groziti. "Da če se zavedam, da sem sama z otroki in da je on iz okolja, kjer so barabe okrog." 

Nov najem je našla po dveh mesecih. Vesela, da ji je lastnik dovolil, da lahko prijavi bivališče, a zaskrbljena, ker ji je  stanovanje po nekaj mesecih pridelalo bolezen. Astmo. Pristala je na močnih tabletah in inhalatorjih. "Zdravnica se je čudila, kako se mi je lahko tako intenzivna astma v tako kratkem času razvila." Stanovanje se je namreč izkazalo za tako vlažno, da so bile vlažne tudi obleke v predalih, če jih niso imeli odprtih, plesnivi so postali nahrbtniki in bunde. "Rokavi, ki so se dotikali omare, so začeli plesneti, oblačila so bila mokra v omari, izpod omare je pritekla voda, kljub odprtemu oknu, pohištvo se napihuje pozimi, tako da ko odpreš predal se ne več zapre."  

Pa čeprav 50 kvadratov veliko stanovanje ves čas zračijo, položnice so zaradi tega višje, a najhujši so strupeni trosi. "Po mojem sem tukaj videla vso možno plesen, kar obstaja. Rumeno, rdečo, sivo, oranžno, črno. Na eni strani brišeš, na drugi se ti druga pojavi." Najemnina pa 800 evrov. Mojca se poskuša čim manj pritoževati lastniku, strah jo je, da ji ne bi podaljšal najemne pogodbe. Zato tudi sama na tihem čisti plesen, na lastne stroške je kupila razvlaževalec in ventilatorje, saj je prvič, ko je stanodajalcu omenila, da je v stanovanju veliko vlage, dobila odgovor, da tega problema, preden je ona prišla, niso imeli nikoli. Je v čakalni vrsti za profitno in neprofitno stanovanje, na katerega pa čaka že vrsto let.

"V 15 letih se število prošenj giblje med 3500 in 4000 prosilcev, približno, desetini teh prosilcev lahko zagotovimo to stanovanjsko enoto, ostali pa na veliko žalost ostanejo brez neke varne in trajne strehe nad glavo," razlaga direktor javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana Sašo Rink. Nekateri na najem neprofitnega stanovanja čakajo tudi 10 let. Trenutno v skladu Mestne občine Ljubljana razpolagajo s 4650 stanovanjskimi enotami, potrebovali bi jih še enkrat toliko, da bi zadostili trenutnim potrebam v prestolnici. In s podobno stanovanjsko stisko se srečujejo tudi v drugih večjih urbanih središčih v državi. Streha nad glavo je za Slovenca s povprečno plačo vse težje uresničljiva pravica. Cene stanovanj so poskočile, kredita si marsikdo ne more privoščiti, čeprav za najemnino daje več kot bi dajal za kreditni obrok.

"Zanimivo, da smo mladi zaposleni kreditno nesposobni, smo pa sposobni za najemniško stanovanje plačevati 700 in več." To so kritike, ki so jih zapisale družine v Verigi dobrih ljudi. Pred časom so med njimi izvedli anketo o stanovanjski problematiki, ki je pokazala, da jih skoraj 80 odstotkov živi v najemu. Največkrat so zavrnjeni, ker imajo otroke, tretjina v poprečju plačuje 250 evrov več, in to na roke, kot je navedeno v pogodbi, visoke varščine so stalnica, kar zgovorno priča na primer ta primer matere s tremi dekleti. "Več kot pol leta je iskala stanovanje, potem ko ga je končno našla, so rekli, da mora plačat vnaprej dve varščini in najemnino za tri mesece, najemnina 900 evrov, s tem, da je bilo na pogodbi zapisano 200 evrov, tako da avtomatsko tudi iz subvencije izpade, ampak ji ni preostalo drugega, kot da tako stanovanje sprejme," razlaga Gaja Kuder iz Verige dobrih ljudi.

Najemniki se, ko je govora o slabih razmerah,  največkrat srečujejo s premajhnimi stanovanji, plesnijo, vlago, neustrezno izolacijo in dotrajano opremo. Na Verigi dobrih ljudi opažajo, da četudi družine v stiski uspejo dobiti stanovanjske enote, jih te večinoma pričakajo popolnoma neopremljene. "Običajno te izredne enkratne pomoči ne zadostujejo za nakup vsega, zato jim potem tudi mi pri tem pomagamo, pri teh novih začetkih oziroma samih vselitvah," dodaja Kudrova.

Na Dunaju, po katerem se pogosto radi zgledujemo, skoraj 60 odstotkov prebivalcev živi v občinskih stanovanjskih soseskah ali stanovanjih, ki jih subvencionira mesto. V okoli 220.000 stanovanjih živi pol milijona Dunajčanov. Mesto za stanovanjsko gradnjo, obnovo stanovanj in finančno podporo osebam z nizkimi dohodki letno nameni okoli 500 milijonov evrov. In tako visok delež javnih stanovanj zavira cene na zasebnem trgu. Je to mogoče doseči tudi v Sloveniji? "Dunajska stanovanjska politika je eden od vzorov stanovanjskih politik, upošteva dejstvo, da je neka zdrava socialna oziroma stanovanjska politika temelj za neko zdravo družbo, štejejo to kot del javne službe, vsled tega zbirajo denarna sredstva, pol odstotka bruto plače da delavec, pol odstotka bruto plače da delodajalec za stanovanjsko politiko," dodaja Rink. Pravzaprav smo podoben sistem nekoč že imeli v Jugoslaviji. Ko pa smo se osamosvojili, smo upe začeli polagati v nevidno roko trga. In se, kot to dokazuje stanje tudi drugod po svetu, zmotili. 

Morda pa se bo država po večletnem spanju le zbudila. Ker glede na to, da gradnja stanovanj zaostaja za rastjo prebivalstva, lastna stanovanja postajajo privilegij bogatejših, javna najemna stanovanja dobi le peščica, tržne najemnine pa se ne regulirano pnejo v nebo, kaj sploh še preostane povprečnemu Slovencu, da si lahko poišče primeren dom?