Pozabljeni gulagi, lakota in čistke: v Putinovi Rusiji popularnost Stalina raste

Josip Visarijonovič Džugašvili - Stalin. Jekleni mož je nekdanjem Sovjetskem imperiju z železno roko vladal vse od Leninove smrti do svojega lastnega konca 5. marca 1953. Obdobje njegove vladavine je danes poznano kot čas stalinizma, ki so ga zaznamovale gospodarske petletke, množične čistke, nasilna kolektivizacija, to je tudi čas velike lakote v Sovjetski zvezi, holodomora in nastajanja gulagov, kamor so pošiljali vse potencialne sovražnike, ter zrežiranih procesov, na katerih sta bili najpogostejši kazni smrt ali izgon v delovno taborišče. (Pre)številni pa so preprosto izginili. 

Stalin naj bi bil za smrt več milijonov ljudi – točnih številk ne ve nihče, zgodovinarji govorijo o 12 do 20 milijonih žrtev stalinističnega režima.

A predvsem si je Stalin ustvaril veliki kult osebnosti, kult 'velikega voditelja', ki je ob praznovanju njegovega 70. rojstnega dne dosegel že skorajda verske razsežnosti. Po njem so poimenovali vasi, mesta, postal je glavni lik v literaturi, poeziji, filmu in glasbi. 

Po njegovi smrti leta 1953 se je začel obračun s kultom velikega voditelja, ki je pod vodstvom njegovega naslednika Nikite Hruščova v obdobju t.i. destalinizacije oziroma odjuge začel propadati, na XX. kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze pa so bile v sicer tajnem govoru (ki pa je hitro zaokrožil po SZ) razkriti zločini stalinističnega sistema, začela se je množična rehabilitacija – samo v prvih letih po Stalinovi smrti naj bi bilo iz delovnih taborišč izpuščenih približno pet milijonov ljudi.

Rojen v gruzijskem mestu Gori v revni družini očetu čevljarju, je bil zaradi 'neposlušnosti' izključen iz univerze v Tbilisiju, kjer je študiral teologijo. Sprva se je pridružil socialnim demokratom, kasneje pa je sledil Leninu in njegovi poti v socializem, zaradi svojih političnih aktivnosti je bil večkrat zaprt. Leta 1913 so ga izgnali v Sibirijo, od koder je bil po oktobrski revoluciji izpuščen. Takrat se je začel tudi njegov vzpon na oblast, sprva je postal komisar za narodnostna vprašanje, leto zatem je bil imenovan na mesto ljudskega komisarja za nadzor nad obveščevalnimi službami.

Po Leninovi smrti se med njim in Trockim začne boj za oblast, iz katerega je kot zmagovalec izšel Stalin, ki je do leta 1928 dokončno obračunal z vsemi političnimi nasprotniki, si utrdil oblast v državi in zavladal velikemu Sovjetskem imperiju. Umrl je 5. marca 1953 na svoji dači, njegova smrt pa je bila za prebivalce, ki so tri desetletja živeli pod stalinistično propagando in vedeli skorajda nič o njegovem terorju, katastrofa, celotna država se je zavila v črnino.

V njegovem rodnem Goriju danes stoji muzej ob njegovi rodni hiši. A v njem niti besede o delovnih taboriščih in milijonih, ki so izginili brez sledu.

Gulagi, lakota in čistke pozabljeni - dandanes opevan kot 'arhitekt sovjetske zmage nad fašizmom'  

Kljub vsem zločinom in terorju, s katerim je njegovo ime za vedno povezano v zgodovini, se ga mnogi Rusi dandanes spominjajo z naklonjenostjo – da gre za velikega voditelja, v času katerega je Sovjetska zveza v svetu uživala ugled in spoštovanje, bila ena izmed velikih svetovnih sil; človeka, ki je imperij povedel v zmago nad fašizmom in nacizmom v Veliki domovinski vojni.

In njihovo število raste. Če so še pred nekaj leti javnomnenjske raziskave kazale, da približno tretjina Rusov meni, da je Stalin storil več dobrega kot slabega za Sovjetsko zvezo, se je odstotek ljudi, ki nanj gledajo z naklonjenostjo povečal. Javnomnenjska raziskava, ki jo je Levada Center, katerega rezultate povzema BBC, opravil marca to leto v 137 krajih po vseh Rusiji, tako v mestih kot na podeželju, kaže, da kar 51 odstotkov vprašanih spoštuje oziroma ima pozitivno mnenje o nekdanjem sovjetskem diktatorju – gre za najvišji odstotek v zadnjih 20 letih. V tem času so se po Rusiji znova pojavili tudi njegovi portreti, marsikje so vzniknili njegovi kipi. Ogromno zanimanja je v ruskem Jekaterinburgu požel tudi Stalinov koledar za leto 2019 - avtorji koledarja pa so samooklicani boljševiki, ki želijo, da zgodovina in ljudje na novo pretehtajo Stalinovo zapuščino. 

V raziskavi istega centra iz leta 2017 pa so Rusi Stalina postavili na sam vrh lestvice najizjemnejših ljudi v zgodovini - in prehitel celo trenutnega ruskega voditelja Vladimirja Putina. 

In čemu gre pripisati ponovni vzpon Stalina? Politična analitičarka Ekaterina Schulmann je za BBC Russian opozorila na tri glavne faktorje. Prvi je minevanje časa, ti dogodki so "vse bolj in bolj oddaljeni", drugi pa državna propaganda: "Ne smemo prezreti dejstva, da Stalina razglašajo za zmagovalca v vojni in modrega voditelja. Sovjetsko obdobje pa se razglaša za najboljši čas." 

Kot tretji faktor pa navaja protielitistična čustva, kar je po mnenju Schulmannove "najzanimivejši del": "Podoba Stalina ni podoba resničnega človeka, temveč kar se je ohranilo v ljudskem spominu – razumejo ga kot človeka železne discipline v boju proti pohlepnim birokratom, ki kljubujejo oblastem."

Da v ruski družbi obstaja "vedno večja nostalgija po sovjetskem obdobju in Stalinu kot voditelju", meni sociologinja Karina Pipija: "Stalinu vidijo kot osebo, ki je premagala fašizem, kateri gredo zasluge za zmago v Veliki domovinski vojni. In vojna zmaga je simbol narodnega ponosa za Ruse, tudi za tiste, rojene v postsovjetskem obdobju," je povedala za BBC Russian. 

To pozitivno mnenje pa še dodatno spodbuja nezadovoljstvo s trenutnim stanjem v državi, kjer si, po podatkih državne statistične agencije Rosstat, tretjina gospodinjstev ne more privoščiti več kot enega para čevljev letno, kar 80 odstotkov ruskih družin pa komajda preživi iz meseca v mesec. Rezultati raziskave so pokazali, da se je revščina v Rusiji v primerjavi z letom 2016 povišala.  Nedavna reforma pokojninskega sistema, ki je predvidevala zvišanje upokojitvene starosti, je tako sprožila množične proteste, mnogi prebivalci menijo, da "država zanemarja svoje socialne dolžnosti".

Morda najbolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da se je podpora Stalinu najbolj povišala v starostni skupini od 18 do 30 let. "Njihovo razumevanje Stalina temelji na mitu starejših generacij," še pravi Pipija. Stalin je za današnjo rusko mladino le še oddaljena preteklost, ključno vlogo tu igra tudi državna propaganda, ki Stalina (vse bolj uspešno) prikazuje kot simbol ruskega ponosa in simbol nekdanje sovjetske slave, katere podobo utrjujejo skozi popularne televizijske serije, ki prikazujejo tudi pozitivno podobo Stalinove tajne policije NKVD. Za povprečnega Rusa je nekdanji sovjetski voditelj tako postal "učinkoviti vodja" - vsaj s temi besedami ga opisuje eden izmed šolskih učbenikov.

Kolima: domovina našega strahu

Raziskava iz leta 2018 pa je pokazala, da kar polovica Rusov med 18 in 24 letom starosti še nikoli ni slišala za Stalinovo represijo. A to morda niti ni tako presenetljivo, šolski učbeniki in mediji se teme na široko izogibajo. 

In prav zaradi tega se je mladi youtuber in novinar Jurij Dud odločil posneti dokumentarni film, v katerem raziskuje Stalinove zločine.

Na Youtubu ima film z naslovom Kolima: domovina našega strahu (rus. Колыма - родина нашего страха) že več kot 15 milijonov ogledov: "Vse življenje so mi starši govorili 'bodi previden, ne pritegni nepotrebne pozornosti, to je nevarno'. A želel sem razumeti, od kje prihaja strah starejše generacije? Zakaj so prepričani, da bodo pogumna dejanja, ne glede na to kako majhna, kaznovana?" 

V filmu tako raziskuje, od kod izvira "prvotni strah" Rusov - Dud meni, da prav iz stalinističnih časov: "Kolima je eden izmed krajev, kjer je bil strah rojen". Od zgodovinarjev, lokalnih prebivalcev do potomcev žrtev terorja, Dud prepotuje pot od Magadana do Jakutska in povzema zgodbe iz Kolime, ki je dandanes sinonim za sistem sovjetskih delovnih taborišč. 

"Kolima ni naša preteklost, je naša sedanjost. Strah je glavni sovražnik svobode. Osvoboditev lahko dosežemo le tem, da se soočimo s preteklostjo. Samo tako lahko našo državo pripravimo na prihodnost," dokumentarni film zaključi Dud.