Hajra Alić je pokopala eno samo kost svojega sina Muhameda. Ni mogla več čakati, položila ga je k njegovemu očetu. "Samo, da dobi označen grob. Da vem, kje leži ta ena sama kost mojega sina," je povedala. Ko je umrl, je bil star 17 let. Ta številka je napisana tudi na njegovi krsti, poroča Oslobođenje.
Muhamedove ostanke so našli leta 2004 na površini zemlje v Poljancih, identificirali so ga pet let pozneje. "Odločila sem se, da ga bom pokopala, dokler sem še živa. Da pokopljem svojo dušo in oči," je povedala Hajra, ki je 11. julija 1995 s svojima dvema hčerkama s konvojem zapustila Srebrenico, njen mož in sin pa sta ostala tam. "Odšel je s svojim očetom. Redža sem pokopala leta 2007, leta 2016 smo dokopali še njegove ostanke. Zdaj je cel," je še dodala.
'Umrla sta v gozdu, ko sta iskala pot do svobode'
Pokopali so tudi Remzijo Dudić in njenega soproga Nijazijo. Remzija je bila, ko so jo ubili, v šestem mesecu nosečnosti. Umrla sta v koloni, ki je skozi gozd iskala pot do svobode.
"Leta 1995 sta odšla z ostalimi Srebreničani. Kdaj so ju ubili, ne vemo, vemo le, da so ju našli v masovni grobnici na področju Vlasenice, Rašića Gaj. Niti v njej nista bila, bila sta na površju. Z njima je bil še en človek. Remzija je bila v šestem mesecu nosečnosti, ni se hotela ločiti od Nijazije in takšna je bila njuna usoda," je povedal Nijazijev brat Smail Dudić.
Bili so srečna družina, ki jo je uničila vojna. "Lepo smo živeli, brat je igral violino. Niti dve leti nista bila poročena. On je bil star 22 let, ona 20. Prvič je bila noseča. Mislili smo, da ju nikoli ne bomo našli. Zdaj imamo grob, ob katerem lahko molimo," je še dodal.
'Po 23 letih sem našel le nekaj očetovih kosti'
Hidajet Smajić je pokopal svojega očeta Hamida. "Mojega brata še nismo našli, od očeta smo našli nekaj kosti. Kaj naj rečem? Po 23 letih iskanja smo našli le nekaj kosti. Brez besed sem, gledam to in se mučim. Čakam, da ga spustim v zemljo, da bodo njegove kosti končno našle mir," je povedal.
Zdaj bo začel iskati bratove ostanke.
'Spomini niso zbledeli niti po 23 letih'
Srebreničanin Asim Mujić je bil julija leta 1995 ubit skupaj s svojim 20-letnim sinom Amirom. Ostanke obeh so našli v masovni grobnici na področju zvorniške Kamenice. Amirja so v Potočarjih pokopali leta 2007, letos je tam svoj mir našel tudi Asim.
O težkem razhodu, zadnjih besedah in miru, ki ga je končno dočakala, je spregovorila Asimova soproga Tahira Mujić. Kot je povedala za agencijo Anadolu, se je v Srebrenico vrnila leta 2004. Njena hiša je bila povsem uničena, živela je ob svečah, še danes živi sama in redno obiskuje sinov grob. "Njegovo truplo je bilo celo, manjkalo je malo roke in malo stopala," pripoveduje skozi solze.
Ostanke njenega moža so našli že pred osmimi leti. Okoli 30 odstotkov telesa še vedno manjka. "Ne morem več čakati, odločila sem se, da ga bom letos pokopala. Čakala sem in čakala, da bi našla vse, pa nič."
Z grozo se spominja trenutkov, kako so se razšli. Mož in sin sta ostala v Potočarih, ona je odšla. "Težko se je spominjati tega. Rekli so mi, da prideta za menoj, da se bomo našli v Tuzli. Lagali so, to se nikoli ni zgodilo. Zakaj je moral umreti moj otrok? Nikomur ni nič storil!" se sprašuje.
Njen soprog je že takrat slutil, da ne bo preživel. "Čisto potiho, tako da nihče ni slišal, mi je rekel: Tahira, prosim, poskrbi za najino hčerko in vnuke. Nama ne bo uspelo ... In tako je bilo. Bog ne daj, da še kdo kdaj doživi takšen razhod. V mojem življenju in srcu je nastala velika praznina. Izgubiš svojega otroka. Edinega sina. Spomini na ta trenutek niso zbledeli niti po 23 letih."
Edina stvar, ki jo drži pokonci, pravi, je to, da bo zdaj lahko obiskala in molila tako na sinovem kot moževem grobu. "Ko se od hiše odpravim k spominskemu centru, imam občutek, da sta z menoj, da sta živa. Nikoli ju ne bom pozabila, ne morem."
8372. Naj se nikoli več ne ponovi
"Napočil je čas, da se maščujemo Turkom," je 11. julija 1995 pred kamerami srbskih medijev ob vstopu v izpraznjeno Srebrenico zmagoslavno napovedal takratni poveljnik bosanskih Srbov Ratko Mladić. Kot Turke je zaničevalno imenoval Bošnjake, ki so jih Nato sile pod njegovim poveljstvom v naslednjih nekaj dneh pobile več kot 8000.
Na območju pod zaščito Združenih narodov so jih pobile v dobrem tednu - od 12. do 19. julija. Najmlajša žrtev je bila Fatima Muhić, ki se je rodila in umrla v istem dnevu, najstarejša pa 94-letna Šaha Izmirlić.
Posmrtne ostanke žrtev so po vojni našli v več kot 150 množičnih grobiščih, večinoma sekundarnih. Še vedno je pogrešanih med 900 in 1000 ljudi. Vseh verjetno ne bodo nikoli našli, a svojci še vedno upajo in se vsako jutro zbujajo z mislijo, ali bodo izvedeli, kje so končali njihovi najbližji.
Leta 2003 so zgradili spominski center Srebrenica - Potočari. Prvih 600 identificiranih žrtev genocida so pokopali 31. marca, še 118 pa 11. julija istega leta. Od takrat naprej vsako leto 11. julija organizrajo skupinske pokope žrtev. Doslej so pokopali 6610 žrtev genocida, ki so jih identificirali, še okoli 500 identificiranih trupel pa so pokopali na drugih pokopališčih.
