Denar, ki so ga zbrale države, podjetja in mednarodne organizacije, da bi z njim Srebrenico in njene prebivalce po vojni postavili na noge, se je izgubil v rokah vojnih zaslužkarjev, opozarja bosanski preiskovalni novinar Avdo Avdić, ki je številne zgodbe prizadetih ljudi sestavil v film.
Neuradno gre za milijardo evrov, s katero si je svet opral vest, ker je na milost in nemilost Srbom prepustil 8000 ljudi. V filmu Srebrenica, na ogled bo jutri ob 21.30 v Kinu Šiška v okviru festivala Naprej/Forward, ki ga organizira Društvo novinarjev Slovenije, se Avdić pogovarja s politiki, pričevalci in svojci žrtev ter razkriva, kako so si denar razdelili lokalni tajkuni.
Srebrenica bi bila lahko zgodba o tem, kako na tem svetu ni nič več sveto. Pa ni. Ker nekaj vendarle je sveto - denar, pravi Avdić. Da filma v Bosni in Hercegovini ni želela predvajati nobena televizija, pove dovolj o tamkajšnjem soočanju z (bolečo) realnostjo.
Koliko časa ste že poznali to problematiko glede izginjanja denarja, namenjega Srebrenici? In kdaj ste se potem odločili posneti film?
Zgodba o zlorabah denarja v Srebrenici je stara prav toliko kot neodvisna Bosna in Hercegovina. Odkar so mesto razglasili za območje pod zaščito Združenih narodov, so se tam odvijale zlorabe predvsem bosanskih politikov in oficirjev, zbranih okrog tako imenovanega junaka Naserja Orića. Tako imenovanega pravim zato, ker je ta "junak" v skrivnostnih okoliščinah zapustil svoj narod. "Junak" je marca 1995 odletel s helikopterjem, štiri mesece kasneje pa je vojni zločinec Ratko Mladić s svojo vojsko v mestu storil genocid. Tako da zgodba o zlorabah v Srebrenici traja od začetka vojne. In v tej vojni so prebivalci Srebrenice stradali, medtem ko je ta "junak" organiziral konjske dirke. Obstaja zgodba, ki je zapisana v knjigi Srebreničana Ibrana Mustafića. Ko so nekega sestradanega dečka vprašali, kaj bi bil rad, je odgovoril: želim biti Naserjev konj.
Kako ste se dokopali do vseh podatkov, ki ste jih potrebovali za snemanje filma? Koliko časa ste zbirali dokaze, zapisovali pričevanja? V filmu smo priča, da na določena vprašanja sogovorniki niso želeli odgovoriti, ker imajo družine. Strah je bil torej nenehno prisoten in je najbrž še vedno?
Veliko mojih prijateljev in znancev prihaja iz Srebrenice, tako da sem slišal precej podobnih zgodb. Sledil sem jim in zbiral dokaze ter jih nato predstavil skozi film. Vedno so najboljše priče tisti, ki so neposredno prizadeti. Ko sem se pred 15 leti pričel ukvarjati z novinarstvom, sem se začel ukvarjati tudi s Srebrenico. Ta je najboljši dokaz za vse zlorabe. Kdor obišče to mesto - razen meseca julija - bo videl kraj, ki praktično ne obstaja. Ratko Mladić je ubil več kot 8000 civilistov, storil je genocid, tu ni dvoma. In za to bo konec meseca (haaško sodišče bo sodbo objavilo 22. novembra, op. A. I.) verjetno obsojen na dosmrtni zapor. Ampak tisti, ki so po vojni razpolagali s stotinami milijonov evrov, bodo žal ostali na svobodi. Ne trdim, da je to enak zločin kot Mladićevo ubijanje. Ni in nikoli ne bo. Mladić je zločinec, oni pa so lopovi, ki so okradli lasten narod.
Koliko denarja je prispelo v Srebrenico? Kje je končal in kdo vse si ga je prilastil? Glede na stanje, v kakršnem je danes Srebrenica, glede na razpadle hiše, popokana okna, prebivalci denarja očitno niso nikoli videli?
Žal nam mnoga veleposlaništva in mednarodne organizacije niso zaupale podatkov o tem, koliko so po koncu vojne vložile v Srebrenico. Po zneskih, ki so nam znani, je bilo mestu namenjenih od četrt pa tja do pol milijarde evrov. Po neuradnih, a precej zanesljivih podatkih, se številka giblje okrog milijarde. To je dveletni proračun celotne Bosne in Hercegovine! Če se sedaj, po 22 letih, odpravite v Srebrenico, boste prispeli v strašljiv kraj, kjer pozimi ni skoraj nikogar. Medtem v okolici Sarajeva in Tuzle nastajajo nova naselja, nove hiše tistih, ki so v preteklih letih razpolagali z denarjem za Srebrenico.
Številke, ki smo jim priča v filmu, so visoke. Nizozemska, Italija, Norveška, Švica, vlada Republike Srbske, Evropska unija. Denarja je bilo ogromno ...
Največ denarja je donirala Nizozemska. Njeni vojaki bi morali leta 1995 zaščititi Srebrenico, pa tega niso storili. Seveda so želeli Nizozemci s tem zneskom oprati svojo vest. Veliko denarja so podarile tudi zahodne in arabske države. Iz proračuna BiH pa se je za Srebrenico tekom let namenilo na desetine milijonov mark.
Kaj vas je pri snemanju filma najbolj pretreslo? Namestitveni centri, v katerih živijo ljudje še 22 let po vojni, grmičevje, kjer bi moral stati Spominski center Srebrenica, za katerega je bilo zbranega ogromno denarja?
Vse v Srebrenici je pretresljivo. Od Spominskega centra, v katerem ležijo ubiti civilisti, do namestitvenih centrov, v katerih še dvajset let po vojni brez elektrike in tekoče vode bivajo tisti, ki so preživeli genocid. 22 let je minilo od vojne in mi imamo še vedno begunske centre, v katerih živijo Srebreničani! V mestu, v katerega naj bi bila vložena milijarda evrov. Zgodba kateregakoli prebivalca je pretresljiva. Milijarda evrov je prišla sem, ampak prebivalci po zapuščenih rudnikih nabirajo koščke oglja. Dvajset let je minilo od vojne, ljudje pa so še vedno brez elektrike in vode.
Film v Bosni in Hercegovini menda sploh ni bil predvajan? Kaj to pove o medijski svobodi v vaši državi? Kaj so na to rekli prebivalci Srebrenice, največje žrtve dogajanja pred 22 leti?
Prebivalci Srebrenice so vse povedali v filmu. Največ so povedali prav v trenutkih, ko so molčali. Oni najbolje poznajo zgodbo o zlorabah. Saj o tem vse vedo tudi ostali prebivalci Bosne in Hercegovine, ampak tam počasi začenjajo izgubljati sočutje za tuje težave, ker imajo namreč svojih čez glavo. Ampak problem niso prebivalci, problem so mediji. Niti ena televizija v BiH ni želela objaviti našega filma. Mediji v Republiki Srbski še nimajo moči, da bi priznali genocid v Srebrenici, mediji v Federaciji pa nimajo poguma, da javno priznajo, kako so predstavniki žrtev in domnevni junaki po vojni okradli lasten narod. In potem dobiš - tišino. Za medije Srebrenica obstaja le meseca julija ali pa takrat, ko odkrijejo kakšno množično grobišče.
Ali v BiH torej sploh obstajajo mediji, kjer lahko novinar objavi dobro raziskovalno zgodbo? Oziroma ali obstajajo uredniki, ki se še niso pustili vkalupiti oblastnikom? Na kateri točki je v BiH danes raziskovalno novinarstvo?
Mi nimamo težav z novinarji, temveč s tajkuni, ki so prevzeli medije. Oni narekujejo novinarske zgodbe. Javnim servisom teme narekuje politika. V tukajšnjih medijih se seveda lahko prebira zgodbe o kriminalu, problem pa je, da te zgodbe niso napisane z namenom opozariti na korupcijo, pač pa jih diktirajo lastniki posameznega medija in politika, ki s tem diskreditira svoje konkurente. V BiH je veliko medijev, ki bodo objavili vse o nekom, jih je pa malo, ki bodo objavili vse o vseh.
Vsaj zame je bila v filmu najbolj pretresljiva podoba temnooke skuštrane deklice, ki za državo formalno sploh ne obstaja. Nobene igračke nima, nobene (svetle) prihodnosti. Pa možak, ki v rudniku nabira oglje. In molči. Kaj to pove o današnji družbi, ne le bosanski, pač pa tudi širše? Da obstajajo takšni otroci, pa ne le to - da živijo tu, blizu nas. Smo sploh še sposobni empatije? Vživljanja v sočloveka, ki potrebuje pomoč?
Ta deklica je še vedno brez identitete. Po koncu snemanja filma se je zgodila grozljiva zloraba te družine. Politiki so izkoristili njihovo revščino, dekličin oče je bil celo vpleten v fizični obračun na sedežu bosanske demokratske stranke. Politiki so se borili za oblast in kot "živo silo" izkoristili tega človeka. Na koncu so se vsi - razen njega - izvlekli iz sodnega procesa. Vsi. On pa ni imel izbire. Da bi nahranil družino, je pripravljen za 20 evrov prestopiti h konkurenčni stranki. Politika je ubila lasten narod, saj je s sirotami zelo preprosto manipulirati. Kot sem rekel - tujih težav ne vidimo, kadar imamo svojih čez glavo. V državi vlada skoraj 50-odstotna brezposelnost. Pokojnina znaša 150 evrov, osnovna potrošniška košarica pa 420 evrov.
In kaj vse to pove o družbi, ki služi na račun mrtvih ljudi? O nas, ki to dopuščamo?
Človeštvo počiva na mrtvih. Vedno mora biti nekdo mrtev, da je nekdo drug lahko živ. Ampak tu je težava drugje. Povsod drugod mrtve slavijo, le pri nas jih izkoriščajo, da bi prikrili zločin živih. Ko članice nekega združenja vprašate, zakaj so nezakonito porabile sto tisoč evrov, se razjokajo in pričnejo tarnati, da so jim ubili očeta, sina, brata. Ko Naserja Orića vprašate, kje se je izgubilo 200.000 evrov, namenjenih za izgradnjo spomenika žrtvam Srebrenice, ki ga niso nikoli postavili, bo on odgovoril - jaz sem krvavel za to zemljo. General George S. Patton bi dejal: "Če si za to državo prelil svojo kri, da bi lahko to objokoval celo svoje življenje, potem povej ceno za to ljubezen. Prodaj in odidi." Žal pri nas tedaj, ko ne morete opravičiti svojih zločinskih dejanj, samo poveste, da ste krvaveli za to zemljo in takoj vam oprostijo vse.
Je vaš film "zgolj" o Srebrenici ali ga je mogoče razumeti tudi v širšem kontekstu?
Srebrenica je svetovna zgodba. Združeni narodi so se obvezali, da bodo mesto zaščitili, pa so ga julija leta 1995 prepustili Ratku Mladiću. Svetovna zgodba je kraj, v katerem je bilo na pragu 21. stoletja ubitih 8000 ljudi. Svet je kasneje z denarjem pral svojo vest. Ampak žal so oprali le - denar.
"V tej državi ni nič sveto, niti genocid," ste v nekem pogovoru dejali o filmu Srebrenica.
Ko sem to rekel, sem se motil. Vedno bolj sem prepričan, da je tu svet le denar. Zaradi te svetinje so izdali tudi umorjenih 8000 ljudi. Zaradi te svetinje so izdali Boga, na katerega se sklicujejo. Srebreniška roža, simbol genocida, je žal eden od najbolj zlorabljenih simbolov. Promoviral jo je nekdanji islamski poglavar v BiH Mustafa Cerić, izdeluje in prodaja pa jo njegova sestra. Nihče od njiju nima nobene zveze s Srebrenico. Ženskam, ki živijo v tem mestu, ki so tam izgubile vse, pa so prepovedali izdelovati te cvetove. Ker je združenje, s katerim upravlja Cerićeva sestra, patentiralo cvet Srebrenice. Je kjerkoli na svetu patentiran simbol genocida?
Ste po snemanju tega filma doživeli katarzo? Ali so se prave zgodbe šele začele vrteti v glavi?
V BiH z vsako zgodbo doživiš neke vrste katarzo. Ampak meni osebno je lažje pisati o vojni, ker v njej nisem nikogar izgubil. Moj kolega Omer Hasanovič je v Srebrenici izgubil očeta in brata. On bi moral biti motivacija za vsakega novinarja. Pripadniki srbske vojske so mu ubili pol družine, zaradi njih je postal brezdomec, pa je kljub temu zbral dovolj moči, da je napisal zgodbo o zločinih, ki jih je vojska BiH storila nad srbskimi civilisti v Tuzli. In zatem so bosanski politiki njega ozmerjali z izdajalcem.
Včasih smo v precepu, ali je vredno tratiti svoj čas in energijo, se vplesti v zgodbo, raziskovati, ker se na koncu ne bo nič spremenilo. Tudi sami ste nekje dejali, da ni večje frustracije za novinarja kot to, da so po koncu raziskovanja njegove zgodbe brez učinka. A vaše preiskovanje Franca Kosa, ki je odgovoren za smrt več sto Srebrenčanov, je pripeljalo do njegove aretacije. Torej - je vredno.
Ko preiskujete neko zgodbo, ne čutite strahu, zato kdaj napravite tudi kakšno neumnost. Franc Kos je skupaj s šestimi prijatelji na svoj rojstni dan, 16. julija 1995, pri Zvorniku ubil 1200 Bošnjakov. Leta po koncu vojne se je s pomočjo lažne identitete skrival v vasi pri Bijeljini. Uspelo mi ga je najti prek njegovih soborcev. Deset minut sem stal pred hišo množičnega morilca in ga klical, naj pride ven. Tega ni storil. Ko sem objavil zgodbo, so me poklicali s policije in me prosili, naj jih odpeljem do Kosove hiše. Bilo je prepozno. Franc je pobegnil, a so ga na srečo aretirali na Hrvaškem in ga obsodili na 35 let zapora.
Bo kdaj katarzo doživela Bosna? Bo mogoče kdaj preboleti Srebrenico? Pozabiti ni mogoče, oprostiti pa najbrž tudi ne?
Bosanski narod doživlja katarzo, tako da beži iz te preklete države. V štirih letih je BiH zapustilo 150 tisoč ljudi. Ni to katarza? Ne želijo več imeti opravka s tukajšnjimi politiki, s tem ponorelim sistemom. Čeprav sam menim, da bi morala katarza ubrati drugo smer. Da bi morali prebivalci iz države nagnati pokvarjene politike, ki so vojne rane izkoristili za kriminalna dejanja. Omenjenih 150 tisoč ljudi je dokaz, da ljudje nočejo več vojne. Seveda se zločini ne smejo pozabiti, ampak menim, da zločini izpred 20 let tudi ne smejo narekovati prihodnosti.
Koliko ljudi danes še živi v Srebrenici? Se sploh kdo vrača nazaj v mesto?
V 20 letih je oblast v Srebrenico uspela vrniti več mrtvih kot živih Bošnjakov. V Potočarih je pokopanih okrog 7000 ljudi, mnogih trupel namreč še niso odkrili, v Srebrenici in okoliških vaseh pa živi skupaj približno 4500 povratnikov. In za to je bila porabljena milijarda evrov. Če bi dali denar vsaki družini, ki se je vrnila, bi bila Srebrenica danes mesto milijonarjev. Srebrenica je res mesto milijonarjev, a žal ti živijo v Sarajevu in Tuzli. Ukvarjajo se s politiko, predstavljajo žrtve in igrajo heroje.
Pred časom mi je slovenska pisateljica na nekem literarnem večeru dejala, da v Srebrenici vre. Tam živijo skupaj krvniki in njihove žrtve. Kako je to mogoče? In kam to pelje?
V Srebrenici ljudje ne živijo, pač pa životarijo. Bošnjaki in Srbi. V večini bosanskih mest bivajo skupaj žrtve in krvniki. A tudi dejstvo, da v Srebrenici, prizorišču genocida, ni bil storjen niti en umor kot povračilo za vojne zločine, kaže na katarzo, ki jo je doživel bosanski narod. In to je dokaz, da je skupno bivanje mogoče. In da so edini pravi krvniki naroda politiki. Bosanski, srbski in hrvaški.
Kje s(m)o ljudje izgubili sram? Občutek za sramoto?
Sramota se spreminja. Kar je bilo sramotno početi sedemdeset let, danes preprosto ni več sramotno. Meje se premikajo. In s tem se premikajo tudi meje časti.
