Srčno dekle z le 35 udarci na minuto

Stopila sem iz avta in zagledala hišo toplih barv. Na prvi pogled  je izgledala, kot da ji ničesar ne manjka. Da vanjo sploh ni udarila uničujoča vodna gmota in jo  zamaknila s temeljev. Da okoli nje potekajo sanacijska dela po poplavah, so pričali le izolacijski materiali in železne konstrukcije gradbenih odrov. In pred tem domom sredi zelenja je stala Vanessa Bera. Dekle svetlih las in velikega nasmeha, ki je tako kot njen dom, na prvi pogled izgledalo, da je povsem običajna mlada in samozavestna, srečna in uspešna ženska, kar seveda je, a veliki, ampak se je skrival v njeni nenehni spremljevalki – zaščitni maski. Za Vanesso vsak infekt namreč lahko pomeni tudi njen konec.

In potem sem prisluhnila zgodbi. Zgodbi o ljubezni. Do narave, do ljudi, do življenja. Zgodbi, ki so jo morda nekateri prebirali drugačno, kot je v resnici. Ker jo je nekoč pisala deklica, danes ženska, ki ni nikoli želela biti žrtev za nekoga krivične usode, ampak je na  življenje raje gledala kot na dar in priložnost, da lahko pomaga soljudem.

Pogumna Neni

Vanessa se je rodila brez ključnic ter dela prsnice ter z desnostransko parezo. Zdravniki so ji napovedali, da ne bo hodila, ne govorila. A je Vanessa z vztrajnostjo in trdim delom zmogla to in še več. Smučala je, kolesarila, plesala balet, igrala violino. Hotela je biti enaka drugim, pa čeprav v športu ni mogla biti povsem. Njen največji dosežek oziroma rekord je bil, da je skozi cilj nekoč na šolskem teku pritekla predzadnja. "Verjetno so mislili, da sem pač bolj štoraste sorte," mi v smehu razlaga Vanessa, medtem ko se sprehajava po prazni in razbiti hiši, ki so jo prizadele poplave. Njen pozitiven ton in lahkoten pristop do težav in preprek me je presenetil.

Ko je Neni, kot so klicali Vanesso, dopolnila 10 let, je odšla na operacijo, ki naj bi ji stabilizirala prsni koš in zavarovala notranje organe. A operacija je bila neuspešna. Rebra ji je začelo vleči navznoter. Zdaj so le centimeter in pol stran od hrbtenice. Kar pomeni, da Neni ves čas trpi bolečine, plitko in težko diha. "Včasih me je strah, ko se peljeva z avtom, da se morebiti ne bi kdo zaletel v najin avto," razlaga Vanessina mama Isabelle Morel Bera, "Vanessa bi ostala tam za vedno. V avtu. Ker bi ji, četudi zaradi rahlega trka, lahko rebra prebila srce in pljuča."

Vanessi srce bije le 35 utripov na minuto, včasih za hipec celo neha biti, ima tudi hude težave z dihanjem in  zelo oslabljen imunski sistem, ne pa volje.

"Boli me že, boli, vsak dan," z meni nerazumljenim optimizmom potrdi moje vprašanje o težini bolečin, "ampak na svet nisem bila postavljena zato, da se smilim sama sebi, ali pa da nenehno razmišljam, da me in kako me boli."

Vanessa si želi živeti. Da življenju podari sebe, da morebiti s svojim znanje, študira namreč funkcionalno medicino, lahko pomaga ljudem s težavami. "Mami vedno reče, kako se lahko borim tako močno, kako da sem tako pozitivna, ampak to je samo zaradi ljudi okoli mene," razlaga Vanessa, ki verjame, da je na svetu več ljudi dobrih kot slabih.

Obnovljena hiša lahko Vanesso obvaruje pred usodnimi okužbami

A kljub temu je zdaj Vanessa v veliki stiski. Ker so ji poplave uničile dom. Pred 14 leti so namreč zgradili prav posebno hišo, namenjeno ljudem z oslabljenim imunskim sistemom. Z naravnimi materiali, dobrim prezračevanjem. V njej je bila Vanessa  manj bolna, lažje in hitreje je preživljala infekte. Zgradili so jo na nepoplavnem območju in za povrh še dvignjeno, kolikor se je le dalo, a jo je uničujoča povodenj vseeno zalila in jo celo zasukala, da so jo morali ponovno sidrati.

"Strah me je bilo, strah me je bilo, da če ni več mojega doma, kje sem jaz v tem svetu, če sploh še sem," se spominja grozljivega pogleda na poplavljen pristan.

Do dokončne sanacije in za Vanesso boljšega zdravja je zdaj še dolga pot. Tudi zato, ker se vsakič znova razkrivajo nove in nove poškodbe.

Družini, ki že tako ima hipotekarni kredit, predstavlja sanacija nepredstavljiv znesek. In kar je najhuje, Vanessi se zaradi bivanja v začasnem stanovanju slabša tudi zdravje. Vanessa  čaka tudi na zelo zahtevno operacijo, ki naj bi jo opravili strokovnjaki v Švici. Prvič v zgodovini. Če bodo seveda možnosti za uspeh dobre. In zdaj je Vanesso in njeno družino najbolj strah, da tudi zaradi uničenega doma, ki ji je nudil zavetje, operacije in nove priložnosti ne bi dočakala. 

Šopek španskega bezga in sms

Ko sem odhajala, v to nisem hotela verjeti. Ker da svet izgubi tako svetlo osebo, ki ima še toliko načrtov za dobra dela, bi bilo nepredstavljivo. Vanessi sem podala roko, ona pa meni šopek dišečega španskega bezga.

Naenkrat  se mi je zazdelo, da šopek diši po gorskem zraku, ki se sprehaja nad Triglavskimi jezeri, tako kot se je po njih nekoč sprehajala 7-letna Vanessa, ki je hotela dokazati, da zmore to tudi ona. In prešinilo me je, da sem Vanessino zgodbo na koncu vseeno prebrala in razumela v pravem tonu. V tonu, ki ljudem, ko jo preberejo s srcem, podari ogromno zagona in upanja v prihodnost.

Prijela sem telefon in naredila nekaj majhnega. Kaj niso velike stvari sestavljene iz malih? Zakaj ne bi bili del tega mi vsi?