Po tednu dni, od Stoiljkovićevega samomora, je več kot očitno, da njegov strel predstavlja politično dejanje, katerega cilj je utrjevanje in širjenje upora prebivalcev zoper sodelovanje z Haškim tribunalom.
Podobna tarča, na podobni razdalji, kakor v primeru izročitve Slobodana Miloševića, je tudi primer upora enot državne varnosti "Rdeče baretke". Podobno kot takrat, je srbsko javno mnenje razdeljeno v dva tabora. V enem so pristaši Slobodana Miloševića in Vojislava Šešlja. Njima je, vsaj po stališčih glede sodelovanja s haaškim sodiščem, tudi predsednik Jugoslavije Vojislav Koštunica s svojimi političnimi zavezniki. Na drugi strani, je premijer Srbije Zoran Djindjić in njegovi privrženci, ki pogosto zastopajo interese tribunala bolj vneto kot njegovi predstavniki. V tem medsebojnem obtoževanju in vnovičnim delitvam na patriote in izdajalce, se izgublja dragocen čas.
Namesto, da bi se Srbija ukvarjala z rešitvami izhoda iz katastrofalnega družbeno-ekonomskega položaja, se zdi, kot da ljudje in dogodki iz preteklosti še vedno ovirajo sedanjost in postavljajo pod vprašaj tudi prihodnost.
Zdaj, ko je Stojilković udejanil svoje namene, ostaja odprto vprašanje posledic tega dejanja. Če izločimo skoraj vsakdanje medsebojno obtoževanje predstavnikov političnih opcij, Djindjića in Koštunice, lahko posledico Stoiljkovićevega dejanja razumemo kot zmago "ultra trde" nad "reformistično" strujo znotraj Miloševićeve Socialistične partije Srbije. Tu bi lahko postavili piko in zaprli dosje "Samomor Vlajka Stoiljkovića". Čeprav preložena, se izročitev obtoženih Haškemu Sodišču namreč nadaljuje.