Genocid v Ruandi je bil eden "najhitrejših genocidov", ki bi ga mednarodna skupnost lahko preprečila, če bi ukrepala dovolj odločno in hitro. Tudi zato genocid v Ruandi ostaja črn madež v zgodovini moderne mednarodne skupnosti, predvsem pa Združeni narodi.
Radikalni nad zmerne in manjšino
Radikalni pripadniki večinskega plemena Hutu so se nad manjšinskimi Tutsiji in zmernimi Hutuji znesli večinoma z mačetami, palicami in kmetijskim orodjem, to pa bi po mnenju mnogih strokovnjakov lahko preprečilo že manjše število oboroženih pripadnikov mednarodnih mirovnih sil.
Po mnenju mnogih naj bi za sestrelitvijo predsednikovega letala stali hutujski skrajneži, ki so načrtovali genocid Tutsijev in njihovo dokončno iztrebljenje. V nasilju hutujskih milic je bilo vsak dan pobitih več tisoč Tutsijev, tako moških kot žensk in otrok, tarča skrajnežev pa so bili tudi zmerni Hutuji, ki niso želeli sodelovati pri pokolih. Včasih pa so na žrtve naščuvali pse ali pa jih zgnali v kočo, ki so jo nato zažgali. Krogle so bile za hutujske tolpe preveč dragocene, da bi jih trošili.
Med državljansko vojno je zbežalo več kot dva milijona beguncev, večinoma zmernih Hutujev. Umaknili so se v sosednje države Burundi, Tanzanijo, Ugando in Demokratično republiko Kongo, takratni Zaire. Nekateri izmed njih se še vedno niso vrnili na svoje domove. Vse skupaj je trajalo dobre tri mesece, nato pa je tutsijevska Ruandska domoljubna fronta (FPR) pod vodstvom Paula Kagameja, sicer sedanjega ruandskega predsednika, postopno zavzela vso državo in julija 1994 razglasila konec državljanske vojne in enostransko premirje. Naslednje leto so oblikovali začasno vlado.
Ruandska vlada se trudi, da bi odpravila vse etnične razlike in delitve. Državljane pozivajo, naj se imajo za Ruandce in ne za Hutuje oziroma Tutsije. Kartice o plemenskem poreklu, ki so bile uvedene med belgijsko kolonialno vladavino, so odpravljene, prepovedano pa je tudi vsakršno opredeljevanje po plemenu, četudi samo za statistične raziskave. Toda kritiki trdijo, da si vlada, ki jo nadzirajo Kagamejevi Tutsiji, prizadeva že kar preveč. Ruanda se z gorečnostjo, s katero Kagamejeva vlada skuša nadzorovati vsakodnevno življenje, po mnenju kritikov vztrajno spreminja v avtokratski režim. To pa bi morda lahko prineslo novo nezadovoljstvo in nove napetosti.
Slepa in gluha mednarodna »skupnost«
Medtem je mednarodna skupnost nemo opazovala in večinoma zrla stran. Pozornost je bila takrat usmerjena predvsem na Balkan. "Šele po genocidu sem se zavedel, da bi moral in bi lahko naredil več pri alarmiranju mednarodne skupnosti," je nedavno v New Yorku na spominski slovesnosti na genocid v Ruandi dejal generalni sekretar ZN Kofi Annan, v času genocida v Ruandi sicer vodja mirovnih operacij ZN.
Annan je bil tarča ostrih kritik, ker ni upošteval pozivov, naj ZN okrepijo kontingent v Ruandi, kar je večkrat zahteval vodja tega kontingenta, kanadski general Romeo Dallaire. V nasprotju s temi zahtevami se je Varnostni svet ZN v prvih tednih spopadov celo odločil zmanjšati sile v Ruandi z 2000 mož na 270. Povod za to naj bi bile zaostrene varnostne razmere, potem ko je bilo v ruandski prestolnici Kigali ubitih deset belgijskih pripadnikov mirovnih sil, pa tudi ostro nasprotovanje ameriškega predsednika Billa Clintona, ki se je upiral vsakršnemu posredovanju ZDA. General Dallaire je še danes zagrenjen, ker so mirovno misijo v Ruandi postavili povsem na stranski tir, in pravi, da se mu je pokol "zažrl v kožo".
Za spravo med etnijama in za to, da se grozote iz pomladi 1994 ne bi ponovile, se bori tudi ad hoc Mednarodno kazensko sodišče za Ruando s sedežem v tanzanijski Aruši, ki je bilo ustanovljeno leta 1995. Doslej je to sodišče izreklo 21 sodb visokim predstavnikom nekdanjega hutujskega režima v Ruandi, med njimi je za genocid obsodilo tudi takratnega ruandskega premiera Jeana Kambando. To je bila sicer sploh prva obsodba kakega predsednika vlade za genocid.
Na Mednarodno kazensko sodišče za Ruando leti mnogo kritik, da ni doseglo takšnega napredka kot Mednarodno sodišče za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Med vzroki so birokratski zapleti, spori z ruandsko vlado, pomanjkanje sodelavcev, pa tudi nezadostna angažiranost tožilstva. Po ločitvi funkcij glavnega tožilca sodišč za nekdanjo Jugoslavijo in za Ruando - to je bila do septembra lani Carla Del Ponte - naj bi se stvari sicer obrnile na bolje. Glavni tožilec sodišča ZN za Ruando je septembra 2003 postal Hassan Jallow.
Vzporedno z mednarodnim sodiščem odgovornim za genocid sodijo tudi lokalna sodišča v Ruandi, ki pa so povsem prenatrpana z delom. Na sojenje naj bi čakalo kar okoli 90.000 obtožencev.
