Španske banke bodo najbrž potrebovale 40 milijard evrov pomoči

Naredimo prvi korak. Priznajmo si, da naš sistem ne deluje. Da nam ne daje enakih možnosti in ne zagotavlja pravičnosti. Zaslužimo si več, kot dolgoletno životarjenje, počasno hiranje in tiho smrt. Narediti moramo konec vsakodnevnemu boju za preživetje in prenehati z izražanjem hvaležnosti za vsako drobtinico, ki pade z mize elite. Dokler bomo tiščali glavo v pesek in upali, da vse skupaj mine, ne bo prav nič boljše. Ne bo minilo. In ne bo boljše. Samo še slabše. Pozabimo na pomoč političnih voditeljev. Vsak dan nam dajejo jasno vedeti, da imajo v mislih vse kaj drugega, kot nas, državljane. Nihče nam ne bo pomagal, če si ne bomo pomagali sami. Gre za osebno odločitev vsakega posameznika.

Kakšna bi bila rešitev iz tega položaja? Nagnati bi morali skorumpirane politike, oblast pa bi prevzelo ljudstvo. Postavili bi jasna pravila igre, ki bi veljala za vse enako. Poskrbeli bi za učinkovito regulacijo gospodarstva in hkrati deregulirali ljudi. Moto: osebna svoboda pred svobodo kapitala. Način? Neposredna demokracija – namesto iluzije demokracije, v katero smo prisiljeni danes. Kot je videti, so na to pot prvi stopili Islandci. Ti so nagnali megalomanske bančnike, pred sodišče postavili kupljene politike, zakoličili pravična pravila igre in se s pisanjem nove ustave odločili stopiti na pot neposredne demokracije. Danes kot edina država v Evropi beležijo gospodarsko rast.

Mario Draghi, predsednik Evropske centralne banke (ECB). Kako je Mario prišel do tako pomembnega položaja, na katerem lahko odloča o usodi več sto milijonov prebivalcev evropske unije? Začel je kot finančnik in postal italijanski predsednik Svetovne banke, nadaljeval v javni upravi kot direktor italijanske državne blagajne, se kot finančnik preselil v upravne odbore raznih korporacij in bank ter postal celo podpredsednik in izvršni direktor banke – uganili ste – Goldman Sachs, nato pa se prek ostalih zaposlitev vrnil na veliko evropsko sceno kot »predstavnik ljudstva« v obliki predsednika ECB-ja. Štirje možje, ki so v zadnjem desetletju odločilno krojili evropsko in svetovno politiko in vlekli poteze, ki so svet pomagale pripeljati v hudo gospodarsko depresijo, s katero se soočamo danes, se svojih v nebo vpijočih povezav s finančnim sektorjem sploh ne trudijo prikriti. In pri tem sploh niso edini. (Za nekaj ostalih najvidnejših kliknite sliko zgoraj.) Kapitalizem? Pomislite znova. Naš ekonomski sistem je vse kaj drugega kot to. Poimenovali bi ga lahko kvečjemu neofašistični korporativizem. Namesto, da bi država oz. politična elita zaščitila ljudstvo pred korporacijami, počne ravno obratno: korporacije ščiti pred ljudmi! Namesto, da bi zaradi kriminala, ki je ves svet pahnil v hudo krizo, aretirala krivce in jih postavila pred sodišče, se loteva ljudi, ki proti takšnemu kriminalu protestirajo. Komu torej služijo naši izvoljeni predstavniki v vrhu države: državljanom ali korporacijam?

Nekaj najvidnejših svetovnih voditeljev, teh izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki so sedeli na (vsaj) dveh stolčkih in katerih dejanja kažejo, čigave interese v resnici zastopajo: Tony Blair se je po zaključku svojega mandata kot premier Velike Britanije (1997-2007) zaposlil kot svetovalec finančne megakorporacije JP Morgan Chase, kjer naj bi njegova skupna letna plača dosegla neverjetnih 7 milijonov britanskih funtov. Njegovo premoženje ocenjujejo na £60 milijonov britanskih funtov, večino pa naj bi pridobil po zaključku svojega mandata na čelu Velike Britanije. Gordon Brown, ki je na premierskem stolčku nadomestil svojega prijatelja Tonyja (2007-2010), je bil pred tem v Blairovi vladi finančni minister. V času svojega ministrovanja je prek 17 dražb prodal 60 % oz 395 ton britanskih zlatih rezerv po povprečni ceni zgolj $275 za unčo zlata. Kmalu za tem je cena narasla na krepko prek $1.000 za unčo. Namesto $19 milijard, kolikor bi Britanci za zlato dobili leta 2011, je Brown zanj iztržil zgolj $3,5 milijarde. Zadnje mesece prihaja na plano, da je bila Brownova prodaja zelo premišljena: s tem manevrom je rešil globalno finančno institucijo Goldman Sachs, ki se je na trgu žlahtnih kovin povsem zainvestirala in je bila soočena s propadom. Propad tako ogromne korporacije bi sprožilo verižno reakcijo propadov bančnih institucij, Brown pa je to preprečil. Kaj menite, mu bo finančni sektor znal poplačati njegovo nesebično pomoč na račun britanskih državljanov? Mario Monti je novembra 2011 postal 54. premier sosednje Italije. Pri tem je zanimiva Montijeva kariera: na politično sceno je stopil kot evropski komisar za notranje trge EU in se v različnih evropskih telesih udejstvoval v evropski politiki. Po letu 2004 je postal mednarodni svetovalec korporacij, med katerimi je tudi banka Goldman Sachs, ki je vpletena v celo vrsto finančnih škandalov, sedi pa tudi v odboru evropske veje bonitetne hiše Moody’s. Monti je prototip tehnokrata, neizvoljenega politika, ki iz politike prehaja v korporativne vode in se nato vrača v politiko. Ironično je, da je prišel svojo državo reševati iz krize, v kateri se je znašla zaradi zloma prav tega finančnega sektorja, katerega predstavnik je. Požigalec, ki je prišel pomagati gasiti požar?

Če pustimo ob strani idealizirano definicijo o čudovitih strokovnjakih, ki bodo s svojimi apolitičnimi odločitvami rešili svet, so tehnokrati, v evropskem primeru tudi evrokrati, privilegirana kasta ljudi, ki s podporo mogočnega kapitala prehajajo iz korporativnega v politični in nazaj v korporativni svet. Brez pravnih ovir ali moralnih zadržkov. Zasedajo izvršne politične funkcije, na katere so bili izvoljeni, ali pa – kar je še posebej naraščajoč trend v zadnjih letih – nanje preprosto imenovani. Ljudstvo pri njihovem imenovanju ni imelo prav nobene besede, pa čeprav bi naj kot politiki zastopali prav njih. Primer takšnega neizvoljenega telesa je tudi Evropska komisija, izvršilno telo Evropske unije, ki s svojo politiko kroji usodo 500 milijonov prebivalcev.

Kapitalizem je gospodarska ureditev, ki temelji na privatni lastnini in trgu. Bistvo kapitalizma je prosti trg, na katerem se po principu ponudbe in povpraševanja določa cena. Ali drugače: prodajalec ima nekaj, čemur se je pripravljen za ustrezno kompenzacijo odpovedati. Kupec si taisto zadevščino želi v svoji posesti. Trg jima daje možnost oz. platformo, da se dogovorita o ceni, ki bo sprejemljiva za oba, opravita transakcijo in s tem dobesedno »ustvarita tržišče«. Svobodni trg pomeni, da so kupci in prodajalci pri trgovanju enakovredni, delujejo pod enakimi pogoji in upoštevajo ista pravila. Tako je vzpostavljen sistem, ki naj bi prek zdrave tekmovalnosti zagotavljal stalni razvoj na vseh področjih gospodarstva in s tem v družbo prinesel blaginjo. Ključno vprašanje je torej: ali je sistem, v katerem živimo, res kapitalistični sistem, ki ga je treba zgolj malce popraviti oz. izboljšati, pa bo vse spet v najlepšem redu? Gre torej zgolj za različne poglede na reševanje sistema, za nianse, o katerih se je mogoče dogovoriti? Je odgovor res v manj regulacije, kot nas prepričujejo neoliberalci, ali pa morda v več regulacije, kar zagovarjajo socialisti? Seveda ne. Sistem, v katerem živimo, ima toliko skupnega z modelom kapitalizma, kot je imela Sovjetska zveza skupnega s teoretičnim modelom komunizma. Torej bore malo. Našega sistema ne determinirajo svobodni trgi, ki so osnova in pogoj za kapitalistični sistem. Slovenci v takšnem sistemu nikoli niti nismo uspeli zaživeti. Ko smo končno dobili svojo državo, je bila tudi iluzija kapitalizma že desetletja le še mrtva črka na papirju. V zgoraj omenjenem članku se je avtorju zapisalo, da je bilo 19. stoletje čas »čistega kapitalizma«. Seveda ne bi mogli biti dlje od resnice. V 19. stoletju je namreč vladal brutalni korporativizem, nekakšen neofevdalizem, v katerem je večino niti v rokah obdržala aristokracija, torej bivši fevdalci in veleposestniki. Skozi 20. stoletje so nato lastniki kapitala, po novem industrijski magnati, zaradi velikih družbenih premikov in upora, ki se je rodil iz nemogočih življenjskih razmer, ljudstvu na mizo vrgli nekaj drobtinic, se iz prvih bojnih linij umaknili v ozadje in trdno sklenili, da se v prihodnje ljudstvu ne bodo pustili več tako presenetiti. Skovali so preprost, a sila učinkovit načrt: demokracijo! Demokracija: oblast ljudstva? Podobno kot pri kapitalizmu, gre tudi pri demokraciji zgolj za iluzijo. Iluzijo oblasti ljudstva. Na volitvah narod izvoli svoje predstavnike, ki naj bi zastopali njihove interese. Kako se to obnese v praksi in čigavi interesi so v resnici zastopani, je seveda druga pesem. Politiki je že od nekdaj v interesu moč, ki pregovorno izvira iz kapitala. V zadnjem desetletju je zlepljenost politike in kapitala privrela iz vseh por in postala grozljivo očitna. Kdo je na vrhu te prehranjevalne verige? Finančni sektor. Na prelomu iz 18. v 19. stoletje je ustanovitelj mogočnega Rothschildovega bančnega kartela, izjavil: »Če imam pod nadzorom valuto naroda, mi je vseeno, kdo piše zakone.« -Mayer Amschel Bauer Rothschild Predaji narodove suverenosti v roke eliti se je uprl 20. ameriški predsednik: »Ta, ki ima nadzor nad valuto, ima nadzor nad narodom.« -James A. Garfield In bil zaradi svojega nasprotovanja bančnikom kmalu zatem tudi umorjen. Kapitalizem v 19. stoletju? Niti približno. Se je pa na prehodu v 20. stoletju korporativna elita umaknila v ozadje in prevzela drugo, učinkovitejšo taktiko. S svojo neomejeno močjo so v pest dobili večino globalne politike, iz česar se je v zadnjem desetletju rodila nova – hibridna vrsta politika: tehnokrat. Če pustimo ob strani idealizirano definicijo o čudovitih strokovnjakih, ki bodo s svojimi apolitičnimi odločitvami rešili svet, so tehnokrati, v evropskem primeru tudi evrokrati, privilegirana kasta ljudi, ki s podporo mogočnega kapitala prehajajo iz korporativnega v politični in nazaj v korporativni svet. Brez pravnih ovir ali moralnih zadržkov. Zasedajo izvršne politične funkci

V času globalne recesije, ki se je začela z zlomom ameriškega nepremičninskega trga leta 2008 in se nato hitro razširila po vsem svetu, je v prvi plan znova privrel boj med »večnimi« nasprotniki: zagovorniki kapitalizma in prostega trga na eni ter reguliranega gospodarstva in socialne države na drugi strani. Oboji, tako levi, kot desni, ponujajo svoj pogled na rešitve za izhod iz gospodarske krize, pri čemer jim je uspelo debato zreducirati na eno samo skupno točko: kapitalizem NA NAŠ ali VAŠ način? Ta debata je maslo političnih elit in tipični »deli-in-vladaj-model« njihovega delovanja: v javni prostor vreči kost za glodanje, zavzeti vsak svoje ideološke okope, polarizirati ljudstvo in s tem spustiti dovolj ideološke navlake, da se povsem zamegli resnične vzroke za težave, v katerih smo se znašli. Medtem ko rešujemo, izboljšujemo, popravljamo, ukinjamo, zamenjujemo, mehčamo, civiliziramo, toplimo in socializiramo kapitalizem, smo povsem slepi za preprosto dejstvo, ki tako očitno zeva iz vsakega kotička našega ekonomskega ustroja: kapitalizem je mrtev! Tako pri nas, kot tudi po vsem zahodnem svetu. Prepiramo se o mrtvecu, ki že lep čas več ne diha. Na njem opravljamo operacije, ki naj bi ga pozdravile, pa čeprav ne kaže več znakov življenja. Našega sistema ne determinirajo svobodni trgi, ki so osnova in pogoj za kapitalistični sistem. Slovenci v takšnem sistemu nikoli niti nismo uspeli zaživeti. Ko smo končno dobili svojo državo, je bila tudi iluzija kapitalizma že desetletja le še mrtva črka na papirju.

Neki gospod Juncker iz EU pravi da potrebujejo 60 milijard evrov, in dodaja, da je "začutil olajšanje", ker ne nucajo še več denarja.... Če dobro zračunam, je 60 milijard kar 50% več kot 40 milijard, kot je navajal 24urCOM. A še kdo čuti olajšanje?

Naj gredo k Realu ali pa k Barceloni. Pol bodo mel dost dnara.

dolg=odvisnost, odvisnost=kontrola

"samo" 40 miljard, čeprav je španija v resnici že globoko v recesiji in verjetno tik pred bankrotom(podobno kot grčija, ki pa je še korak bližje nekontroliranemu bankrotu).Bomo videli, kaj bodo MsM prenašali tekom letošnje jeseni....

No problem, imamo še rezerve lahko damo komot 1 miliardko €.

na we are change slovenia si priberite šesti članek...predstavniki ljudstva in (samo)zadovoljevanje finančnih trgov...vam bo malce jasno ratalo kako vse skupaj laufa, pa naj mi potem še kdo lapa teorije zarote, ajde razni infadeli, lolipoly, us_enterprice, gremo brat, da se boste kaj naučili pametnega!

A bo Slovenija tudi Španiji morala dajati denar? Tako kot Grčiji? In komu še? S tem denarjem bi lahko rešili brezposelnost v Sloveniji, namesto da ga mečemo stran!

Ker slovenija nima več kam pospravljati denarja ker ga ima preveč,ga bo z največjim veseljem podarila

Španci se otepajo podarjenega denarja!!kAKO džentlementsko!!