Kar se je v nedeljo zgodilo na katalonskih ulicah, se sredi civilizirane in sodobne Evrope ne bi smelo. To je bil eden najpogostejših komentarjev na včerajšnje "spremljevalno dogajanje" ob katalonskem referendumu o neodvisnosti. Marsikdo je dan označil za "črno nedeljo".
Ni pa bil to najpogostejši komentar evropske politike. Ta je modro molčala in še vedno predvsem molči. Še najdlje je z obsodbo nasilja šel belgijski premier, oglasila se je tudi slovenska politika, kar pa ni presenetljivo, saj je bila pred nekaj več kot dvema desetletjema naša država v podobni situaciji.
Medtem ko se španska in katalonska politika danes še prerekata o tem, kdo je v tej zgodbi zakuhal kaj, analitiki ocenjujejo, da se za Španijo in Katalonijo začenja dolga in boleča pot celjenja ran - tako telesnih, ki jih je nasilje zadalo več kot 800 ljudem, predvsem pa družbenih. Madrid in Barcelona tako vsak sebi že dolgo nista bila.
Z analizo referenduma se danes ukvarja večina svetovnih medijev, ki veljajo za kreatorje javnega mnenja. Financial Times piše o ustavni krizi, ki se odpira, ko zagovorniki referenduma odpirajo šampanjec. Ocenjujejo, da bo pot k ponovni enostnosti težka, morda celo nemogoča.
Duh je namreč ušel iz steklenice, saj se je država z nasiljem obrnila proti ljudem, ki jih je želela zadržati ob sebi.
Pri Guardianu menijo, da gre za največjo kršitev demokratičnih norm v Španiji, po smrti fašističnega diktatorja Francisca Franca. "Španski premier Mariano Rajoy je storil vse, da bi preprečil referendum, ki ga je skupaj z ustavnim sodiščem razglasil za nezakonitega v skladu s špansko ustavo. A njegove besede niso prepričale. To je demokracija, nato je izbral silo, ki pa je poslala srhljivo sporočilo. Na eni strani je spomnil na špansko preteklost, na drugi na morebitno prihodnost. Na diktaturo," je zapisal Simon Tisdall.
Da se bodo po referendumu pomirili duhovi, ne verjame nihče. Za to, da temu ne bo tako, so najbrž še najbolj zaslužna dejanja španske vlade, ki je Kataloncem na pladnju prinesla izgovore za kakršne koli proteste, celo nasilje v prihodnje, po drugi strani pa morda prebudila nekaj borbenega duha v drugih nezadovoljnih španskih regijah, na primer v obubožani Galiciji.
Tudi v Baskiji, kjer so Etini separatisti desetletja in za ceno več sto mrtvih bili bitko za neodvisnost, je želja po neodvisnosti le zamrznjena, ne pa pozabljena. In tam raste nova generacija Baskov, ki se čutijo pozabljeni od Madrida in neslišani v lastni domovini.
Od tega, ali bo španska politika zdaj znala pravilno oceniti, kaj se je včeraj zgodilo na katalonskih ulicah, je odvisno, kako bo Španija šla naprej. Država šele okreva po uničujoči finančni krizi, zadolženost in brezposelnost padata v veliki meri po zaslugi turizma. Neprijetno bi bilo, če bi namesto turistov španske ulice zasedli protestniki.
Katalonski boj za neodvisnost pa bo odmeval tudi v delih Evrope, kjer želijo po isti poti - na Škotskem, Severnem Irskem, glasove o neodvisnosti je slišati celo po Bavarskem in Tirolskem. Medtem ko so eni glasnejši kot drugi, jim je večinoma skupno, da teženj po neodvisnosti ne razumejo kot vlada v Madridu. Namreč - večina ne želi razklati držav, katerih del so, želijo pa, da se jih sliši. Predvsem pa, da se jim tudi v sistemu odločanja da težo, kot jo imajo, ko je treba plačati davke.
Slednje je eden glavnih razlogov za nezadovoljstvo v Kataloniji in tudi razlog, zakaj želje po neodvisnosti tako rastejo še posebej po gospodarski krizi. Katalonci namreč čutijo, da so odplačali dolgove razsipnega Madrida, a da so dobri le za to - kot vodnjak z denarjem brez dna, ki pa v zameno dobi malo ali nič.
Potem pa je tukaj še politični vidik. Medle vlade, ki želijo biti všeč vsem, na koncu pa jih prezirajo vsi ali pa vlade, ki nimajo vizije, ljudi ne le v Španiji, ampak po Evropi in svetu, potiskajo v naročje lažnih prerokov. V času finančne krize je bila Španija daleč od tega, da bi bila politično stabilna, odsotnost oblasti pa je pustila prostor, v katerem so uspevali populisti z obljubami o boljšem življenju. Ti ljudem pridigajo o elitah, ki jih zatirajo in obljubljajo instant rešitve. Te se v praksi običajno slabo obnesejo, a če se tradicionalna levo-desna politika ne bo pripravljena upogniti niti za milimeter, se bodo očitno lomile celo države.
Katalonske oblasti naj bi zdaj v 48 urah razglasile neodvisnost. Da bi si vlada v Madridu premislila in začela spoštovati referendumsko voljo sicer manj kot polovice Kataloncev, ni pričakovati. Kdo in kako bo presekal gordijski vozel, pa zaenkrat ni znano, saj je na kocki tudi kakšno politično preživetje. Če je na eni strani Rajoy obljubil, da bo zaščitil enotnost države, je katalonski premier Carles Puigdemont na svojem stolčku tudi ali pa predvsem zato, ker je ljudem obljubil neodvisnost.
Ker nad referendumom zaradi relativno nizke volilne udeležbe in vzporednega dogajanja - pojavili so se namreč posnetki, da naj bi nekateri udeleženci serijsko glasovali, celo za nekaj Kataloncev visi vprašanje legitimnosti, naj bi si po pisanju španskim medijev nekateri želeli, da bi Rajoy imel pogum in sklical pravi, zakonit referendum. A Rajoyeva stranka dolgo in odločno nasprotuje kakršnim koli ustavnim spremembam.
Ankete, opravljene pred volitvami, ko nad dogajanjem ni visela senca nasilja, so sicer kazale, da Katalonci bolj kot čisto na svoje, želijo "bolj po svoje". In to rešitev bi po mnenju analitikov najbrž še vedno sprejeli, če bi bila predstavljena in implementirana na pravi način. Marsikoga bi od glasovanja za samostojnost odvrnila tudi razlaga, kaj za Katalonijo pomeni situacija, v kateri ostane zunaj EU.
Ena od stvari, ki jih Katalonci zamerijo Madridu, je kratenje avtonomnosti. In številni so pred referendumom upali, da bo izkupiček referenduma prav več svobode. Če bi bila Rajoyjeva vlada na to pristala že v preteklosti, referenduma sploh ne bi bilo. Ali jih to lahko zadovolji po "črni nedelji" pa ni več tako jasno.
Vprašljiv je tudi odziv na takšno rešitev v drugih španskih regijah. Ustavne spremembe, ki bi Kataloncem prinesle več svobode, bi pomenile, da bi Katalonija lahko bolj samostojno upravljala s svojim denarjem, a to bi prizadelo najrevnejše dele Španije, kamor se preliva katalonski denar.
Po drugi strani pa marsikdo meni, da vrtenja kolesja v Španiji enostavno ni več mogoče obrniti v drugo smer. Katalonski separatisti, katerih politična kariera nastane in pade na ideji odcepitve, se novim in novim referendumom in zahtevam ne bodo odrekli. Zato naj bi bila ločitev prej ali slej - neizbežna.
KOMENTARJI (94)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.