Soseska, ki je po 50 letih postala simbol napak: Bil je mali kralj med 9 sestrami, dokler ni diplomiral iz kriminala

Vprašanje, kaj je radikaliziralo Amedyja Coulibalyja, da je postal teroristični napadalec, ne da spati prebivalcem njegove soseske, ki pravijo, da so sicer revni, a da to ne pomeni, da so sami skrajneži. Kot dokaz navajajo Coulibalyjevo sestro, ki je vzhajajoča plesna zvezda in njegovega sošolca, ki je zastopnik zvezdniškega atleta.

Socialna soseska v kateri je živel Amedy Coulibaly, eden od napadalcev med terorističnimi napadi v Parizu, je betonski labirint v katerem vlada kriminal. Po njem se sprehajajo preprodajalci drog, oblast imajo (najstniške tolpe). Zdravniki, dostavljavci hrane in celo policisti tja zahajajo le, če je res nujno.

A bilo bi preveč posplošeno reči, da je Coulibaly postal skrajnež samo zato, ker je odrasel v tej revni soseski z 11.000 prebivalci. Večina njegovih vrstnikov namreč niti slučajno ni na poti v propad.

Coulibalyjeva sestra je na primer vzhajajoča plesna zvezda, eden od njegovih sošolcev je ugleden finančni svetovalec, nek drug sošolec je znan športni agent, ki med drugim zastopa svetovnega prvaka Ladjija Doucoureja.

"Naša soseska ni tovarna teroristov," pravi župan Philippe Rio.

Priznava pa, da je bilo eno od mnogih francoskih okrožij, kjer ima država le še šibko avtoriteto, kraj, kjer je Coulibaly že kot mladenič lahko zapadel v družbo, zaradi katere je namesto v šoli, maturiral na ulici – iz uličnih kraj in nato še "diplomiral" iz oboroženih ropov, kar ga je peljalo naravnost v zapor, kjer je spoznal Cherifa Kouachija in se radikaliziral.

Soseska Grande Borne je bila v 60-ih letih prejšnjega stoletja zgrajena kot soseska ugodnih stanovanj za delavski razred. Danes oblasti spominja na družbeno in arhitekturno napako. Na slednjo zato, ker je pomanjkanje cest – nekoč narejeno, da bi bila soseska prijazna otrokom – danes težava za policiste, ki ne morejo patruljirati po soseski, nizki bloki z zavitimi stopnišči in številnimi prehodi pa so odlična skrivališča za tolpe in droge. Družbena pa, ker je postala "odlagališče" za priseljenske delavce, ki so bili eno od gonil povojnega gospodarskega vzpona države, njihovi otroci in vnuki pa se danes v svetu, ki je njihove starše videl večinoma zgolj kot delovno silo, ponotranjili pa ga niso niti oni, ne znajdejo.

Soseska, ki je bila ena od žarišč protestov in nemirov, ki so državo zajeli leta 2005, je odrezana od avtoceste, povezave z javnim prometom so slabe.

Monique Vareillaud, ki je bila Coulibalyjeva učiteljica, ko je bil star 8 let, pravi, da je bil takšen, kot vsi drugi otroci, a tudi "mali kralj" v svoji veliki družini, kjer je bil edini fant v družbi devetih sester.

Situacija se je spremenila, ko je vstopil v najstniška leta in so oblast nad njim izgubili tako v šoli kot doma, zavetje pa je našel v pouličnih tolpah. "Prav tako ga je vase potegnila islamska vera. Odmaknil se je od družbe, nehal se je družiti z dekleti, dnevno je obiskoval molitve," se spominja socialni delavec De-Charles Claude Aka, ki je Coulibalyja spremljal do leta 1999, ko je ta nenadoma izginil in se pojavil lani. Dejal je, da mu mora povedati nekaj pomembnega. A kar koli je to že bilo, Aka ni izvedel. Danes ga preganja misel na to, da bi moral biti bolj vztrajen, saj meni, da je možno, da je Coulibaly že takrat razmišljal o terorizmu.

Do lani je sicer Coulibaly "zbral" že šest obsodb za oborožene rope in večino časa preživel v zaporu. Leta 2000 ga je policija ujela, ko sta s prijateljem kradla motorje. Policisti so prijatelja ob posredovanju ustrelili.

Ko je prišel iz zapora, je našel novega "prijatelja". Obsojenega terorista Djamela Beghala. Leta 2009 pa se je v obredu, ki ga francoska zakonodaja ne priznava, poročil s Hayat Boumeddiene.

Coulibalyjev odvetnik Damien Brossier ga opisuje kot vročekrvneža, opozarja pa, da po francoskih revnih soseskah hodi trenutno s kapuco na glavi veliko "malih Coulibalyjev". Po njegovem gre za to, da potomci priseljencev ne želijo – kot njihovi starši – živeti na socialni podpori, ampak iščejo hiter denar v kriminalu in drugih "instant" rešitvah, zato je sledenje zločinskim tolpam ali skrajnim mislecem oddaljeno le par korakov.

Prav veliko se v teh soseskah po letu 2005, ko so izbruhnili protesti, ni spremenilo. Grand Borne je po tistem dobil nov kulturni center in telovadnico. Slednjo so lani požgali. A težava je, da 40 odstotkov prebivalcev soseske, starih od 16-25 let, nima dela. Potem ko so jo oropali štirikrat v enem letu, so zaprli lekarno, soseska ima le enega zdravnika, prebivalci pa pravijo, da se jim delodajalci izogibajo, ker prihajajo iz Grande Borna.

Župan Rio se s tem delno strinja. Rasna diskriminacija v Franciji obstaja, barva kože je lahko karierna ovira: "Hodil sem v isto šolo kot Coulibaly, kar pomeni, da so naju nekoč poučevali isti učitelji, odraščala sva v istem okolju. Zato mi takšni dogodki zastavljajo veliko vprašanj. Je pa res, da nisem imel pomembne dodatne oteževalne okoliščine - ni mi ime Mohamed ali Mamadu."