Med otroki največ stresa povzroča šola: tudi zaradi pričakovanj staršev?

Raziskava izpred let je pokazala, da je med več kot 5100 vprašanimi otroki in mladostniki 17 odstotkov takšnih, ki ima vsak dan ali večkrat na teden težave zaspati, 14 odstotkov jih je vsak dan ali večkrat na teden nervoznih, 13 odstotkov pa razdražljivih. In po nekaterih ocenah je stanje po epidemiji še slabše. "Zame je bilo obdobje 9. razreda zelo stresno. Konstantno sem bila pod stresom, tesnobna in v stiski," pove Nina. "Sama šola se mi zdi super, uživam, ampak ocene so tiste, ki povzročajo veliko stresa," se strinja tudi Ira. "Veliko stvari imamo v kratkem časovnem obdobju in za vse potrebuješ veliko časa, da se pripraviš," doda Zoya.

Naključno izbrane dijakinje 2. letnika Gimnazije Ledina bi na prvo mesto na seznamu stresnih dejavnikov uvrstile šolo in verjetno bi jim marsikateri šolar prikimal. A pričakovanja staršev in s tem dodaten pritisk na otroke, so se zmanjšala, ocenjuje šolska psihologinja Anja Vidmar: "Če smo včasih imeli starše, ki so bili zelo zagnani, da mora biti njihov otrok odličnjak, se mi zdi, da se vedno bolj zavedajo, da je ta svet zahtevno okolje za naše najstnike. Tako da se mi zdi, da vedno več staršev želi, da je njihov otrok zadovoljen in vesel."

Če so se pričakovanja staršev umirila, pa so pričakovanja, ki jih imajo otroci danes do sebe, vse višja. Želja po ugajanju in priljubljenosti je s porastom družbenih omrežij postala vse bolj običajna. "Še bolj problematična pa se mi zdijo pričakovanja oziroma primerjava z vrstniki. Telesna podoba, kaj bodo oblekli, kaj bodo brali, jedli, katere serije gledali. Vse te stvari pritiskajo in zagotovo povzročajo stres pri otrocih," opozarja direktorica Javnega zavoda Mala Ulica Eva Strmljan Kreslin. "V tem starostnem obdobju želimo nekako čim več doživeti, uživati, obenem pa moraš skrbeti še za šolo, kar je zelo težko," pojasni Ira. "Če sem pred 15 leti še govorila, da so starši samo obremenjeni s tem, kakšni bi morali biti kot starši, zato da bodo čim več naredili za otroka, je danes to že mnogo hujše, ker na otroka pritiskajo vsi ti vplivneži," dodaja Strmljan Kreslin.

V poplavi mnogokrat nerealnih podob in informacij iz digitalnega sveta, s katerimi se mladi vse pogosteje primerjajo, bi morali otroke učiti tudi prizemljenosti. "In kar je še zelo pomembno, da vedno povezujemo neko zadovoljstvo v življenju z realno samopodobo. Vsi ne moremo imeti petic, niti ni tako mišljeno, ampak če se potrudim za neko oceno, če sem proaktiven, mora biti občutek dober, ne glede na to, ali je to dvojka, trojka, štirka. Ta del se mi zdi, da je treba močno ozaveščati," pravi Vidmarjeva. Da bo otrok sprejel usmerjanja, nasvete ter se nam v stresnih in težkih situacijah zaupal, je treba graditi na zaupanju, sta prepričani strokovnjakinji. "Na naših treningih starševstva starše učimo, naj se nekako posvetijo otroku vsaj 15 minut na dan, tako da bo otrok vodil pogovor, vodil igro, da ima občutek, da ga slišimo, vidimo, da sodelujemo z njim. Potem bodo vsi ti naši nasveti in usmerjanja padli na plodnejša tla," še dodaja Strmljan Kreslinova.

Stresu se je nemogoče popolnoma izogniti, meni Vidmarjeva, zato je otroke bolje učiti, kako ga prepoznati in obvladovati: "Kar bi bilo smiselno je, da ne govorimo toliko o stresu, kot govorimo o osebnostni čvrstosti, prožnosti. Nisem se rodila, da se znam ali ne znam spoprijemati s stresom. Naši dijaki so zelo opremljeni s teorijo, zdaj pa rabijo malo spodbude, da jo dajo v prakso."

"Tudi sama še nisem čisto našla pravega recepta, kako se soočati s stresom. Mislim, da je za vsakega posameznika drugače. Meni bo morda odgovarjalo, da grem na sprehod, nekateri se bodo igrali s psom, nekateri poslušali glasbo, nekateri šli spat," pojasni dijakinja Taja. Vsa dekleta pa se strinjajo, da je težavo bolje izpostaviti naglas, saj takrat izgubi moč, s katero te je dušila.

Je šola danes bolj stresna kot je bila včasih?

"Težava je v tem, da živimo v zelo kompetitivnem okolju," pravi dr. Tristan Rigler. "Stres je bil vedno povezan s šolo v otroštvu, ker so vedno neka pričakovanja, zahteve in seveda tudi medvrstniško nasilje. V današnjem svetu pa, ker je tudi pretok informacij toliko večji, vidimo izjemno tekmovalnost." In kako pomagati otroku v stiski? "Najprej je treba prepoznati, da je v stiski, kar je velikokrat zelo težko. Če govorimo o otrocih, sploh kadar govorimo o mladostnikih, moramo biti pozorni na to, če se otrok v relativno kratkem času zelo spremeni," opozarja Rigler. Lahko pristopimo k otroku in se poskusimo z njim pogovoriti. Velikokrat so znaki stiske zelo dvoumni, zato je vsako priložnost, ko se otrok želi pogovoriti z nami, potrebno tudi izkoristiti, še dodaja.

Premalo je pristnih stikov. "Način komunikacije se je spremenil," se strinja Rigler. Vzpostavil se je nekakšen hibridni sistem, kljub temu, da se mladi pogovarjajo v živo, še vedno sledijo dogajanju na telefonu, kar ni nič slabega, še pravi: "Velikokrat pa poznamo kar nekaj dijakov in otrok, ki so v razredu osamljeni, izključeni in iščejo kontakte prek telefona. Vendar to je povsem druga komunikacija, način stika, kot ga poznamo, če je stik prijateljski, pristen." Pa lahko telefon otroku dvigne samozavest? "V današnjem času se spodbuja, da je otrok samozavesten, da zna pohvaliti sebe in druge. Tako da ni vse negativno. Ampak na žalost vidimo ogromno spletnega nasilja, primerjanja z nerealnimi podobami, plastične operacije, filtri in tako naprej."

Kako otroku dvigniti samozavest, da bo lažje kos stresnim izzivom?

"Predvsem svetujemo, da ne stavi vse na eno karto. To pomeni, veliko otrok se želi dokazati samo na enem področju in na tistem biti briljanten. Ali je to šola, določen šport, določena veščina. Spodbujamo, da razprši te stvari, da so določene dejavnosti namenjene redukciji stresa, ne da je vse usmerjeno samo v uspeh," svetuje Rigler. Poudarja tudi, da je pomembno pohvaliti otrokove realne sposobnosti.