'Sodili me bodo po 208 sekundah'

Smrdi 'po goseh, ki se žgejo'

Kapitan letala Chesley Burnett Sullenberger III., bolj znan kot Sully, je bil pri svojih 57 letih prepričan, da bo to še en rutinski polet več v odlični letalski karieri, ki pa se je počasi iztekala.

Kot običajno si je pred poletom pripravil dva sendviča. Zaradi varčevalnih ukrepov namreč letalska družba ni več skrbela za prehrano osebja med letom in šel na delo. To je bil dan, ko je prvič srečal kopilota Jeffa Skilesa. Z mlajšim kolegom sta se ujela, še preden je letalo zapustilo letališče. Pa čeprav nista vedela, da se odpravljata na polet, ki ju bo za vedno povezal.

Letalo, namenjeno v Charlotte v ameriški Severni Karolini, je poletelo z newyorškega letališča LaGuardia. A že 90 sekund po vzletu so se začele težave, ko je trčilo v jato gosi. Bližnja srečanja letal in ptic sicer niso tako redka. Ameriški urad za letalstvo (FAA) je na primer samo od leta 1998 pa do 2004 zabeležil več kot 56.000 primerov, ko so letala imela težave zaradi ptic. Od leta 1975 pa naj bi te živali zakrivile pet velikih nesreč. A tokrat so se ptice zapletle v oba motorja, počilo je, zasmrdelo po "goseh, ki se žgejo", je kasneje v enem od številnih intervjujev dejal Sully, letalo pa je izgubilo moč.

Bili so v resnih težavah. A nekdanji pilot vojaškega letala F4 s 40-letnimi izkušnjami v letalstvu, ki je od leta 1980 delal tudi kot preiskovalec letalskih nesreč in študiral industrijsko psihologijo, je obdržal povsem mirne živce.

Čeprav še danes zatrjuje, da bi po letih urjenja podobno hladnokrvno ravnala večina njegovih kolegov, temu verjamejo le redki. In med njimi ni Patricka Hartena, ki je bil tistega dne v kontrolnem stolpu, ko mu je Sullenberger sporočil, da so ostali brez obeh motorjev. Kasneje je priznal, da mu zaradi izjemno mirnega tona, s katerim je govoril Sullenberger, ni bilo povsem jasno, kako velike so težave. "To, da letalo ostane brez motorjev, je ogromen problem. Ampak veste, neprijetne situacije v zraku niso redke in običajno lahko njihovo resnost ocenim na podlagi pilotovega glasu. Tokrat nisem mogel," je dejal Harten. Tudi on je bil kasneje deležen številnih pohval zaradi profesionalnega dela, medtem ko sta s Sullyjem mrzlično iskala rešitev.

Kapitan letala, ki se je naučil leteti že pri rosnih šestnajstih, je sprva upal, da bi se lahko vrnili na LaGuardio, a ni bil prepričan, da bo letalo dejansko doseglo pristajalno stezo. Če bi se zmotil in bi padlo na naseljeno območje, ne bi bili mrtvi le potniki, ampak tudi številni na tleh.

Nato je razmišljal o letališču Teterboro v New Jerseyju, za kar je Hartenu uspelo dobiti dovoljenje. A se je vmes izkazalo, da tudi to ne bo šlo.

"V reki Hudson bomo," je znameniti stavek, ki ga je izrekel Sully. In Harten priznava, da mu je zledenela kri v žilah. Na posnetku pogovora s pilotom ga je mogoče slišati, ko na to Sullyjevo izjavo reče "prosim, ponovite": "Ampak to je bil refleks. Zelo dobro sem slišal, kaj je rekel." Za Hartena je bil to velik šok. "Ljudje ne preživijo takšnih pristankov," poudarja Harten, ki so se mu pred očmi vrteli posnetki podobnega poskusa pristanka na vodi, ki se je končal z razbitim letalom in številnimi mrtvimi.

Šokiranega kontrolorja so takoj umaknili z delovnega mesta in trajalo bo več kot eno uro, preden bo izvedel, kaj se je zares zgodilo z letalom, in bo lahko spet zadihal.

"Ženi sem poslal poslovilno sporočilo. In občutil nenavaden mir."

Medtem so tudi meščani opazili, da se v zraku dogaja nekaj nenavadnega. "Bilo je bizarno, nerealno. Mislil sem, da se je zgodil nov teroristični napad," je dejal moški, ki je dogajanje opazoval s ceste. Prva misel večine, ki so opazovali dogajanje, je bila – ne že spet. Prepričani so bili, da gre za ponovitev 11. septembra 2001, ko so teroristi dve letali usmerili v dvojčka svetovnega trgovinskega centra.

"Primite se, padamo!" je medtem svojim potnikom sporočil Sully. Stavek, ki je vse do konca srhljivo odmeval, pravijo potniki. Kabinsko osebje ga je namreč ponavljalo in ponavljalo, medtem ko so skušali potnike prepričati, da se namestijo v pravilen položaj. "Prepričana sem bila, da je to to. Konec," je dejala potnica, ki se je v mislih poslovila od moža in dveh otrok. "Razmišljal sem, kaj naj. Ženi sem na hitro poslal sporočilo, da se je zgodila nesreča in da jo imam rad. Po tistem sem občutil nenavaden mir," se je dogodkov v kasnejšem intervjuju spominjal nek drug potnik. Spet tretji je molil za sina, ki je bil na istem letalu, a na drugem koncu.

Še najbolj miren je bil Sully. "Vedel sem, da lahko uspe," je tudi kasneje večkrat samozavestno ponovil. Pa čeprav je bila njegova prva misel, ko se je vse skupaj začelo: "Ne morem verjeti, da se to dogaja. To se meni ne zgodi!"

Nato pa je bila edina misel – preprečiti katastrofo. "Edina primerna površina je bila reka," se spominja. Čeprav je tudi on videl prizore etiopskega letala, ki se je leta 1996 razbilo na kose, ko je treščilo na valove Indijskega oceana.

"Moral sem pristati z natančno poravnanimi krili. Nos je moral biti rahlo privzdignjen, padec ni smel biti tako močan, da ga ne bi bilo mogoče preživeti, hitrost pa je morala biti nad minimalno hitrostjo letenja, ampak nikakor pod njo. In vse to se je moralo zgoditi istočasno," je kasneje opisal proces. Vsaka napaka bi bila usodna.

A tudi, ko je imel izdelan načrt, ni šlo brez težav. Pred njimi je bil most, ki so se mu za las izognili, Sullenberger in kopilot sta tudi upala, da na precej prometni reki ne bo plovil ravno na mestu, kamor sta usmerila letalo.

Do tega trenutka so tudi mimoidoči Newyorčani opazili, da letalo ni v prostem padu, ampak da nekdo skuša izvesti pristanek, kot ga še ni bilo. "Videl sem, da letalo leti zelo nizko, a je očitno bilo še pod nadzorom. Padlo je v vodo. Vrata so se odprla. Videl sem rešilne čolne in ljudi, ki so začeli plezati ven," pa je povedal moški, ki je nesrečo opazoval z 22. nadstropja stolpnice na Times Squaru.    

Novi trenutki groze: "Smo preživeli nesrečo, zdaj bomo pa utonili?"

"Pa saj sploh ni bilo tako slabo," je bil prvi stavek Sullyja po pristanku, je v enem od intervjujev dejal kopilot Skiles. Od vzleta, ki se je začel ob 15:25:09, do trčenja z jato ptic ob 15:27:11 in stika z vodo ob 15:30:43 je sicer minilo le nekaj minut. Ali drugače – od izgube motorjev pa do zasilnega pristanka so minile tri minute in 32 sekund. Kako hitro je bilo v tem času treba sprejemati življenjsko pomembne odločitve, je najbrž nepredstavljivo. In na srečo so se izkazale za pravilne.

Vendar to še ni bil čas za slavje. "V trup letala je začela vdirati voda. Spraševala sem se, če smo preživeli zato, da bomo zdaj utonili," je kasneje razkrila potnica. Začel se je boj s časom. Hitra evakuacija iz letala ni bila brez zapletov, prav tako so se potniki spraševali, kako dolgo lahko preživijo napol na krilih letala, napol v vodi, saj je bila temperatura vode usodnega dne blizu ledišča.     

A so se interventne službe, predvsem pa vsi, ki so bili usodnega dne na reki s svojimi plovili, več kot izkazali. Pomoč je bila na kraju v nekaj minutah. Da so vsi potniki zapustili letalo, ki je zdaj postalo atrakcija sredi reke in so ga opazovalci z obale hiteli fotografirati, se je Sullenberger osebno prepričal, preden ga je zapustil tudi sam. Dvakrat. Uradna potrditev, da so preživeli vsi potniki, je sicer sledila šele nekaj ur kasneje."Občutil sem najintenzivnejši občutek olajšanja, kar si jih lahko predstavljate," je dejal Sully.

Številni so bili sicer poškodovani, najhuje stevardesa, ki je bila v zadnjem delu letala, kjer se je udarec ob vodo najbolj občutil. A vsi so bili živi. Neverjeten razplet je ljudi spravil v evforijo.

"Draga, zgodila se je nesreča ..."

Sullenberger je po nesreči poklical soprogo. Upal je, da ji bo za dogodek povedal, preden bo prižgala televizor. A je bila zaposlena z drugim telefonskim pogovorom, zato je nekaj časa klice ignorirala. "Ampak telefon je kar zvonil, zato sem osebi na drugi strani rekla, da je očitno nujno," se Lori spominja trenutka, ki je tudi njej spremenil življenje. "Draga, zgodila se je nesreča," je Sully dejal tako mirno, da je žena mislila, da je bil udeležen v manjši prometni nesreči. "Ko mi je razložil okoliščine in rekel, moral sem pristati na reki Hudson, sem se začela vsa tresti."

Medtem ko so se začeli javni hvalospevi "mojstrskemu pilotu", so se za Sullyja in kopilota začela zaslišanja, za Lori pa dnevi, ko se je s hčerkama vred skrivala pred novinarji, ki so taborili na zelenici pred hišo. Naenkrat je bila soproga ameriškega junaka. "Imeli smo čudež na 34. ulici, zdaj imamo čudež na reki Hudson," je dejal newyorški guverner David Paterson, ki je pohvalil tako pilota kot reševalce.

A Sully se ni počutil prav nič junaško. Sledilo je obdobje nespečnosti, nočnih mor, visokega pritiska, anksioznosti in dvomov v to, ali je res sprejel najboljše odločitve. "Po 40 letih v zraku me bodo sodili na podlagi 208 sekund," je svoje občutke kasneje strnil Sully. Medtem ko je prejemal čestitke z vseh koncev sveta, ko je poštar okoli 50.000 pisem prinašal v vrečah in se je soproga šalila, da je dosegel status Božička, našla so jih namreč tudi pisma, na katerih je bilo le njegovo ime in okrožje, ko je bil povabljen na inavguracijo Baracka Obame in množico pogovornih šovov, je namreč potekala temeljita preiskava nesreče.

15 mesecev temnih oblakov: Preiskovalci nad junaka in ogorčena javnost

Medtem ko je javnost ploskala Sullyju, so preiskovalci nacionalnega odbora za prometno varnost NTSB skušali dognati, kaj vse bi lahko v situaciji storil bolje. Kar 15 mesecev je nad pristankom visel oblak dvomov. Pojavili so se celo očitki, da je bil pristanek na Hudsonu napačna odločitev, saj bi se bilo letalo lahko uspešno vnilo na LaGuardio. Pa tudi ugibanja, da nista odpovedala oba, ampak en motor.

Pilotom je na simulatorjih letenja (po nekaj neposrečenih poskusih) poškodovano letalo celo uspelo "vrniti" na LaGuardio. "Poskusi", ki niso šli v nos le Sullenbergerju, ampak tudi drugim izkušenim pilotom, ki so opozorili na razliko med realnimi kompleksnimi okoliščinami in rekonstrukcijo leta na simulatorju, potem ko oseba ni imela na voljo dobre le tri minute, da sprejme kritične odločitve, ampak neomejeno količino časa in poskusov za izvedbo optimalne rešitve.

Končno poročilo NTSB je sicer potrdilo, da so Sullenberger in ekipa storili vse prav, ko so 70-tonsko jekleno ptico, ki je naenkrat postala jadralno letalo, usmerili v reko. A nekaj grenkega priokusa je ostalo – številni so bili prepričani, da bi NTSB lahko herojsko dejanje obravnaval nekoliko drugače.

Zato morda ni presenetljivo, da se je prav preiskava znašla v središču filma, ki je pod taktirko filmskega veterana Clinta Eastwooda in s Tomom Hanksom v glavni vlogi, nastal leta 2016 in v kinematografske blagajne prinesel dobrih 240 milijonov dolarjev. Medtem ko je bil Sullenberger, ki je sodeloval pri nastanku filma, zadovoljen, so bili manj navdušeni pri NTSB, kjer so še vedno prepričani, da jih je film neupravičeno prikazal kot zlobce – navsezadnje cilj preiskave ni bil uničiti ugleda pilota, ampak izboljšati letalsko varnost. "Nismo KGB ali Gestapo," so zatrjevali, potem ko jih je film prikazal v izrazito negativni luči.

Kljub zapletom z NTSB je svet Sullyja sprejel kot junaka in ga kot takšnega vidi še danes. "V tem dogodku je bilo nekaj, kar je ljudem dalo upanje. Lomastila je recesija, ljudje so potrebovali dobre novice," o tem, zakaj je zgodba njegovega pristanka tako odmevala, meni Sullenberger.

Po drugi strani pa je svet cenil junaka, ki se je v novi vlogi več kot očitno počutil nekoliko neudobno. "Po eni strani se ne počutim junaško, po drugi strani pa tega ne želim zanikati in ljudem vzeti nekaj pozitivnega," je dejal o situaciji. Ljudje so tudi cenili, da je vedno poudarjal vlogo ekipe pri srečnem razpletu, predvsem pa jih je v turbulentnih časih recesije navduševala njegova mirnost. Deloval je kot človek, ki bo – ne glede na vse – opravil svoje naloge. In to je ljudi v času, ko so poslušali o tem, kako je nebrzdan pohlep peščice posameznikov, ki so bili prepričani, da si lahko dovolijo več, svet pahnil v krizo, navduševalo, danes menijo psihologi.

Brez dlake na jeziku: Če bi zaradi letalskih nesreč umrlo toliko ljudi kot zaradi težav v zdravstvu ...

Sullenberger je danes v ZDA še vedno iskan strokovni sogovornik, ko gre za vprašanja letalske varnosti, letalskih nesreč in varnosti nasploh. Med drugim je leta 2014 dvignil kar nekaj obrvi z intervjujem, v katerem se je razgovoril o varnosti v zdravstvu. "Samo v tej državi je na leto 200.000 smrti, ki bi se jih lahko preprečilo, vezane pa so na zdravniške napake in odpovedi v zdravstvenem sistemu, pri čemer izstopajo bolnišnične okužbe. To je toliko smrti, kot če bi vsak dan strmoglavila tri potniška letela in ne bi nihče preživel. V mojem letalskem svetu tega ne bi tolerirali. Žal v zdravstvu še nismo dosegli potrebne ravni zavedanja javnosti in politične volje, da bi to spremenili," je dejal Sullenberger, ki si je vmes ustvaril prepoznavnost tudi po tem, da govori brez olepševanja.

"Naše drugo življenje je staro deset let"

A medtem ko je svet v desetletju pozabil podrobnosti dogodkov nekega dne leta 2009, se potniki leta 1549 še vedno spominjajo vsake sekunde. Številni so ostali v stiku, ob obletnici so se, kot vsako leto doslej, zbrali tudi letos. "To je moja druga družina. Delimo nepredstavljivo izkušnjo," je ob tem dejala potnica Beth McHugh.

"Naše "drugo življenje" je staro deset let. To je res nekaj, kar je treba praznovati." pravi Barry Leonard. Eric Stevenson je v teh letih postal redni donator newyorškega Rdečega križa – iz spoštovanja na službe, ki so jim pomagale v kritičnih trenutkih. Denise Lockie v spomin na dogodke nosi ogrlico, na kateri visijo obeski, ki jo spominjajo na let 1549 – med drugim gos, letalska karta, letalce Airbus A320 in fotografija s Sullyjem.

Na srečanja prihajajo tudi tisti, ki so posredovali na kraju tragedije in celo njihovi otroci. "Takrat sem bila tako majhna, da nisem vedela, kaj se dogaja, sem pa videla, da je očka na televiziji," je za PIX11 povedala Serena Lombardi, hčerka enega od reševalcev, ki je danes zelo ponosna, da je bil njen oče del enega najsvetlejših trenutkov zadnjih let.

"To, da sem informiran in zmožen sprejemati odločitve, je moja državljanska dolžnost"

Sullenberger pa meni, da je zgodba letala, ki danes stoji v muzeju v Severni Karolini, in akterjev njegove usode lahko tudi dober nauk o voditeljih in vodenju.

"Ob tehničnih znanjih so enako pomembne človeške lastnosti. Osebno čutim, da je moja državljanska dolžnost, da sem maksimalno obveščen, da razmišljam kritično in neodvisno, da sem v vsakem trenutku zmožen sprejemati odločitve, pa ne takšne, ki temeljijo na strahovih ali lažnih informacijah," je jasen pilot, ki pravi, da se slava še ni povsem polegla, da ga ljudje na ulici še vedno prepoznajo in ogovorijo. "Ampak manj, odkar sem si obril značilne brke."