Smučanje po stebru, ki podpira svet

Kavkaz. Ne le Veliki, pač pa Veličastni Kavkaz. Kjer si pettisočaki sledijo kot biseri na gorati ogrlici vse od Črnega morja pa do Kaspijskega jezera. Zevs je prav Kavkaz, enega od stebrov, ki podpirajo mitološki svet, izbral za Prometejevo kazen. Priklenil ga je nanj. Dandanes se zdi, da je ta regija še vedno pod Prometejevim prekletstvom in da tamkajšnji prebivalci še vedno plačujejo za ogenj, ki ga je prinesel ljudem. Življenje na Kavkazu je vse prej kot enostavno, strateška lega in geopolitika, predvsem pa pohlepni gospodarji vojne, ki vedno znova trgajo ta del sveta, jim ne prizanašajo. A z vztrajnostjo in odločenostjo, da bo prihodnost boljša, trmoglavo rinejo naprej, v razvoj, v odpiranje svetu, v stabilizacijo in v boljši jutri.

Tako po domače rečeno, je to območje en takšen Balkan, v mogočem primerljivo območje. Ne le po političnih dramah, ki so ga nazadnje do temeljev pretresle v 90. letih prejšnjega stoletja, pač pa predvsem po gostoljubju, odprtih, iskrenih ljudeh in izvrstni kulinariki ter vinarstvu. In če se vam kdaj zdi zapleteno tujcu razložiti dogajanje na Zahodnem Balkanu, je to na Kavkazu oziroma v Zakavkazju še toliko težje.

Vzdolž Kavkaza poteka jugozahodna meja Rusije, na območju, kjer se stikajo ruski, turški in perzijski svet. Med Rusijo, Turčijo, Armenijo in Azerbajdžanom pa leži Gruzija. Na ozemlju, trikrat večjem od Slovenije, živi okoli 5 milijonov ljudi. Država, ki si na vse kriplje prizadeva postati evropska ne le po načinu življenja, pač pa tudi formalno. Vse prej kot enostavno. Pri sosedi, kot je Rusija in njene republike, ki Gruzijo obdajajo. Med njimi Severna Osetija, Ingušetija, Čečenija in Dagestan.

A prav v neposredni bližini teh nekdaj nemirnih republik, zdaj pa kot se politično korektno reče, zamrznjenih konfliktov, Gruzija doživlja enega največjih razcvetov. Zimski, smučarski turizem. Osrednji smučarski center Gudauri, ki leži približno 120 kilometrov od prestolnice Tbilisi, okoli dve uri vožnje, nudi sodobna, a hkrati še ne izčrpana, kar nekako deviška snežna prostranstva. Pot iz prestolnice stane nekaj evrov (okoli 2 evra, če smo natančni) z javnim prevozom ali pa okoli 30 evrov s taksijem.

Nihalke in sedežnice, večinoma avstrijske proizvodnje, smučarje in bordarje pripeljejo vse do dobrih 3000 metrov nadmorske višine. Na okoli 50 kilometrih urejenih prog je gneča redek pojav. Dnevna vozovnica pa – 40 gruzijskih larijev oziroma 14 evrov v visoki sezoni (januar in februar) oziroma 30 larijev/11 evrov v nizki sezoni (december in marec)

A največji hit med tujimi, pa tudi domačimi turisti, je heliski. Dvig s helikopterjem, ki te z višine spusti na nedotaknjen cel sneg. Tudi operaterji helikopterjev so večinoma avstrijska podjetja, za trikraten dvig pa je potrebno odšteti okoli 500 evrov na osebo.

Pomanjkanje snega je zelo redko, a imajo za vsak slučaj kljub temu tudi naprave za umetni sneg. Pobočja so, kot so mi hiteli pojasnjevati snowbordarji iz Latvije, Rusije, Ukrajine, pa tudi iz Nemčije in Avstrije, so brez večjih kamnov, smučišča pa brez strogih pravil, raj za tako imenovani freeride. Tudi sicer gre za smučarski center, ki bo bolj ustrezal neodvisnim, adrenalinskim navdušencem kot pa morda neizkušenim družinam.

Namestitve so na voljo po zelo dostopnih cenah. Cene sob in apartmajev za 4 osebe se gibljejo od 25 evrov na dan pa vse do več sto evrov na dan. Odvisno od sezone in od stopnje luksuza. Zgornje meje praktično ni.

Bojte se cache

Gudauri še ni dosegel svojega vrhunca, kapacitete še vedno gradijo, okolico urejajo in dodelujejo. Tisti, ki pričakujejo švicarske standarde, nemško natančnost in italijanski stil, bi lahko bili razočarani, a za tiste, ki jim je pomembna smuka, ki so pripravljeni na svet gledati z odprtimi očmi, ob tem pa se še dobro zabavati, jih gruzijski Kavkaz ne bo pustil ravnodušne.

Ne glede na to, da Gudauri leži le okoli 40 kilometrov od Severne Osetije in približno toliko od Čečenije ter ne glede na to, da od zadnje gruzijsko-ruske vojne v državi še ni minilo niti 10 let, je območje povsem varno. Brez morebitnih ostankov minskih polj ali sporadičnih incidentov. Kljub temu pa se brez razloga vendarle ne kaže sprehajati po sami meji, do katere pravzaprav nihče ne želi niti voziti in ki jo ruska vojska jemlje še kako resno.

Še največja nevarnost sta promet po vojaški avtocesti, ki vodi čez Kavkaz, tudi čez prelaze na več kot 2300 metrov nadmorske višine, zlasti v zimskih razmerah in pa lokalno žganje Chacha.