'Smo v tunelu, iz katerega ne moremo zlesti'

Je pa situacija v državi še naprej vse prej kot rožnata, čeprav je dvajsetega avgusta Grčija po osmih letih izstopila iz mehanizma mednarodne finančne pomoči. To naj bi bil dokaz, da je grške krize, obdobja, ko je bila Grčija z eno nogo izven evroobmočja, z drugo pa na robu bankrota, konec, za državo, katere statistika izgleda vse bolj obetavno, pa se začenjajo boljši časi.

To je bil dan, ko smo lahko večinoma brali o pogumnih Grkih in o napakah, ki so jih naredili grški upniki, ki so zahtevali varčevalne ukrepe, o tem, kako so se "znesli nad neko državo".

Da bi se marsikaj dalo rešiti drugače, danes priznava tudi "zloglasna trojka". A večina "grške godlje" vseeno ni bila njihova krivda, kar vse bolj spoznavajo tudi Grki, danes razočarani predvsem nad domačo politiko, in žrtve lastne mentalitete, a vseeno brez pravega načrta, kako naprej drugače, pravi naša sogovornica Stavrula K. Na njeno željo njenega priimka ne razkrivamo, je pa iskreno spregovorila o svoji deželi in lastni izkušnji z grško krizo.

Grške krize je menda konec, v institucijah "trojke" so to dejstvo optimistično pozdravili. Ste nazdravljali tudi v Atenah?

Nismo. Niti ne poznam ljudi, ki bi menili, da je krize konec. Tukaj imamo bolj občutek, da smo zašli v krizo in se v njej še vedno utapljamo. Razlika je sicer v tem, da smo imeli dolgo obdobje, ko smo tonili vse globlje, zdaj se je situacija stabilizirala, a daleč od tega, da bi lahko govorili o koncu krize. Prav tako ne moremo reči, da se je v Grčiji kaj korenito spremenilo: še vedno imamo nizke plače, ljudje nimajo dela … Splošno razširjen občutek je, da smo v tunelu iz katerega ne moremo zlesti. Ovirajo nas davki, sesuta ekonomija, negotovost.

Splošno razširjen občutek je, da smo v tunelu iz katerega ne moremo zlesti. Ovirajo nas davki, sesuta ekonomija, splošen občutek negotovosti. Še najboljša rešitev bi bila zapustiti državo, a kaj ko to, ko imaš enkrat otroke, ni tako enostavno.

Kako ste krizno obdobje osebno doživeli in preživeli?

Sama sem javna uslužbenka. Moja prednost je, da imam službo za nedoločen čas, tako tistega splošnega občutka negotovosti, da lahko že jutri izgubim službo, nimam. Dejstvo pa je, da smo med krizo čez noč izgubili tretjino neto plače, kar je veliko. To je bila posledica enega od varčevalnih ukrepov, v sklopu katerega so oklestili plače javnih uslužbencev, da bi znižali izdatke države. V praksi je to pomenilo 500 evrov manj.

Takšna situacija ne prizadane le posameznikove denarnice, ampak najbrž tudi čustva?

Ja. Še posebej, ker nisem ena tistih, ki so prišli do službe z zvezami in poznanstvi. Imam doktorat, govorim štiri tuje jezike, če potegneva pod črto, sem v življenju naredila vse "kot je prav" - vsaj tisto, kar je v moji moči. Na koncu se moj mesečni prihodek giblje okoli 1.000 evrov, kar pa v praksi ni prav veliko in nikakor primerljivo s prihodki podobno usposobljenih kolegov po Evropi.

Človek se čuti opeharjenega. Pa tudi ujetega, saj so za več let zamrznili napredovanja.

In na koncu je dejstvo, da ne glede na to, kaj naredim, tukaj svoje situacije ne morem izboljšati, kar je hudo tudi za moja otroka. Ogromna težava so davki, saj je obdavčeno popolnoma vse – še otroci.

Otroci?

Po svoje res. Uvedli so kopico nenavadnih davkov z nenavadnimi imeni, ki jih pobirajo za nenavadne namene. Seveda s ciljem polnjenja državne blagajne. V konkretnem primeru so se zatekli k logiki, da če imaš otroke, si jih sposoben tudi preživljati, torej imaš sredstva, od katerih lahko kaj vzame še država. Logično bi seveda bilo imeti davčne olajšave za starše, a je ravno nasprotno. Država se je namreč odločila, da ne bo šla na lov za tistimi, ki ne plačujejo davkov, ampak se bo osredotočila na ljudi, katerih prihodki so sledljivi, na primer na javne uslužbence, in jih maksimalno obdavčila.

Čeprav je bilo med protikriznimi ukrepi ogromno govora proti korupciji in davčnim utajevalcem?

Boj proti korupciji ne obstaja. Vse, kar bi terjalo trud, da je država opustila. So pa na primer ugotovili, da lahko od samostojnih podjetnikov določene davke poberejo vnaprej, že kar na začetku leta. Ker si podjetniki seveda ne morejo privoščiti, da bi vnaprej odvajali dajatve, vam je najbrž jasno, da to v praksi pomeni, da zapirajo podjetja in to je zelo žalostno. Težko je za vse.

Kaj osebno je najtežje za vas?

Veste, kaj je najhuje? Ko primerjam, kaj vse so mi lahko privoščili moji starši, ko sem bila otrok, in kaj lahko ponudim svojim otrokom, pa vidim, koliko manj jim lahko dam. Generacije naj bi napredovale, pri nas gre v obratno smer.

Kje ljudje vidijo rešitev?

V selitvi v tujino. Vsi odhajajo. Mladi z dobro izobrazbo odidejo takoj, ko lahko, selijo se tudi mlade družine, beg možganov je neverjeten. Vseeno pa ni tako enostavno oditi, še posebej, če imaš otroke.

Od kod takšen razkorak med tistimi, ki pravijo, da Grčija obrača nov list in vašimi pogledi?

Eno so številke na papirju, drugo resničnost. Dejansko smo v hudi stagnaciji. Splošen občutek je, da se ne premikamo nikamor in se še dolgo ne bomo. Nobenih investitorjev ni. Dejstvo je, da vlada ni ravno vzpodbujala prihoda tujih investitorjev. Je pa veliko storila za to, da je vsa sredstva porabila za krpanje lukenj, ki so vidne v finančnih bilancah. Na papirju to zdaj kaže, da nismo več v krizi. V praksi pa se ni vlagalo v pomembne stvari kot je na primer izobraževalni sektor, prišli smo tako daleč, da so določene stvari 85-odstotno obdavčene. Seznam davkov je neverjeten.

Od davkov, povezanih s plačo, do davkov, povezanih z lastništvom nepremičnine, potem imamo splošen davek, posebne davke, prispevke za socialno varnost … Ko vse to plačaš, prideš do spoznanja, da je 85-odstotkov plače namenjene davkom. Zato tudi nima nobenega smisla iskati še eno vzporedno službo, saj se to v prihodkih ne bi korenito poznalo, v izčrpanosti pa zelo. Na koncu bi bila zadovoljna samo država. Preživeti v takšnem sistemu je zelo težko, saj od plače ne ostane nič. Ampak na drugi strani pa se cene v trgovinah v vsem tem času niso znižale. Občutek imaš, da ne živiš, ampak životariš. Delaš, pa vseeno ničesar nimaš. Ljudje gredo na počitnice le še v bližnje kraje, živijo po nekih novih, striktnih pravilih preživetja.

Koga Grki krivijo za to situacijo?

Večina krivi državo. Ljudje, ki dosledno plačujejo davke, so izjemno razočarani. Med ljudmi, ki jih sama poznam, je več tistih, ki zdaj po krizi, ne plačujejo davkov, prej pa so jih dosledno, kot obratno. To res kaže na neučinkovitost vlade, ki je z neučinkovitimi ukrepi ljudi, ki so religiozno verjeli v plačevanje davkov, pripeljala do nepokorščine.

Končni učinek marsikaterega ukrepa je tako ravno nasproten tistemu, ki so ga želeli. Celo na javnem prevozu pogosto vidim nekaj, kar sama imenujemo »majhna dejanja obupa« - ljudje, tako naveličani vsega, kar gre narobe, ne plačajo za prevoz z javnim prometom, ker se jezijo, da so oni tako na udaru, »velikim« pa se ne zgodi nič. Podjetja so na primer krizo izkoristila za to, da še vedno vztrajajo pri najbolj mizerni možni plači, še vedno trdijo - "ne moremo plačati", ljudje pa so slabe volje.

Bližajo se volitve. Tudi spremembe?

Ljudje so v to vlado polagali velike upe. Prepričani so bili, da bo vlada, ki jo bodo vodili mladi, prinesla svežino, nove rešitve, da se bo nekaj res spremenilo. Pa se ni. Ljudje so tudi menili – že dolgo nismo glasovali za levico – pa poglejmo, kaj bodo prinesli. Večinoma je še vedno vse po starem.

Vseeno kot vse kaže, ne bo velikih pretresov. Imamo vlado, ki upa na nadaljevanje statusa quo. V vsem teh času se je izogibala vsem resnim odločitvam, ves čas uporabljajo izgovor, da so na oblasti še premalo časa, da bi lahko izvedli kaj konkretnega. Napovedujejo velike spremembe, zgodi se pa nič ne. Prav tako vlada vseskozi krivdo vali na prejšnje vlade, čeprav so vmes minila že leta. Že mogoče, da te vlade ne moremo kriviti, da je naredila kaj zelo hudega, ampak dejstvo je, da niso naredili nič.

In vse, kar se je zadnje tedne dogajalo v povezavi s požari pri Atenah, je vsaj delno tudi odraz tega. Seveda ni njihova krivda, da je vzporedno gorelo na dveh koncih, da je pihal močan veter, vendar pa niso imeli nobenega načrta odzivanja ali obveščanja in to je za mnoge odločilo med življenjem in smrtjo. Ko je število mrtvih preseglo 90 so jih enostavno nehali šteti, ker jih je bilo preveč. Odgovornosti pa seveda ne bo prevzel nihče, namesto tega bodo družinam najbrž raje plačali odškodnino za mrtve svojce. Ta vlada je ekspert v kupovanju časa.

V nedogled časa ni mogoče kupovati. Kako na prihodnost v Grčiji pripravljate svoje otroke?

Poslala sem ju v francosko šolo. Tako bo pot v tujino lažja. Grčija je z mnogih vidikov idealna za življenje. Narava je lepa, klima odlična … Vendar pa v Grčiji lahko ostaneš samo, če imaš dobro službo. Dobiti dobo službo pa je skoraj misija nemogoče. Stvari, ki so v marsikateri evropski državi samoumevne, so tukaj postale nekaj, za kar se je treba res boriti.

Ko sva že ravno pri evropskih državah … EU je bila v Grčiji lep čas videna kot grešni kozel, govorilo se je celo o odhodu Grčije iz evroobmočja. Kako je s tem danes?

Številni od teh ukrepov so še danes tarča kritik, da so do določene mere upravičene, priznavajo celo ustanove same.

V procesu "reševanja Grčije", ki so se ga lotile evropske ustanove in IMF, sta pogosto trčila dva svetova. Njihov in naš grški, ko niso razumeli, kako Grčija deluje, niso se poglobili v našo zakonodajo na nekaterih področjih, včasih se niti niso želeli poglobiti in razumeti stvari, iz katerih bi lahko videli, da bo implementacija določenih ukrepov nemogoča ali ne bo prinesla zadovoljivih rezultatov … V osnovi pa so običajno predlagali precej racionalne rešitve. Sama sem iz prve roke videla, kako je nekaj predlogov v praksi delovalo zelo dobro, zato bi bilo krivično "trojko" samo kritizirati.

Mislim, da smo kot narod na točki, ko se ljudje zavedajo, da nas je v situacijo, v katero smo zabredli, v veliki meri spravila naša mentaliteta.

Pa so leta krize to mentaliteto spremenila?

Morda še najbolj v smislu, da je vse več ljudi ugotovilo, da smo morda smo res živeli nad svojimi zmožnostmi, preveč zapravljali … Ampak v praksi velikega učinka teh spoznanj še ni.

Če primerjate čas, ko ste sami odraščali, s situacijo, v kateri so sedaj mladi v Grčiji … Kje vidite največjo razliko, ki je po vašem mnenju povezana s krizo?

Ko sem bila sama v letih, ko smo zaključevali šolanje, sem razmišljala o tem, kako lahko zdaj grem, kamor želim, počnem, kar želim … Današnja generacija mladih pa ima občutek kot da so v okovih. Ne vedo, kje najti službo, na splošno so zgubljeni. Ni pa še situacija očitno dovolj zrela za spremembe pri temeljih. Pomagalo bi, če bi se mladi usmerili v uporabne poklice, tako bi lažje dobili delo. Vendar ljudje tega ne razumejo. Generacija mojih staršev je bila pripravljena storiti vse, da njihovi otroci ne bodo kmetje, "navadni delavci" … Bil je trend, da vsi študirajo, ker bodo potem bogati. Danes je to mentaliteta, ki ovira. Če bi se mladi odločili za poklicne šole, bi marsikdo lažje dobil delo. Grški šolski sistem tudi ni zelo širok, zato je za določena zanimanja nujen študij v tujini, za kar pa se potrebuje denar. Imamo torej državo zmedenih mladih.

Kaj pa starejši? Večina se še vedno spomni grških upokojencev, ki so opozarjali, da so na robu preživetja. Kako jim gre danes?

Moji starši so upokojeni in čeprav sta delala več kot 40 let, plačevala vse prispevke in upravičeno pričakovala pokojnino, ki jima bo omogočila dostojno življenje, imata danes mizerno pokojnino, primerno za životarjenje. To seveda ni pošteno in je zelo žalostno, ker so zdaj na istem tisti, ki niso delali nič in tisti, ki so delali vse življenje in računali na varno starost. Nič bolje ni za mlade, ki ne morejo na svoje, ker nimajo denarja.

Kriza je torej spremenila tudi grško družbo. Na katerem področju je to najbolj očitno?

Grki smo narod, ki mu veliko pomeni, če imamo v lasti nepremičnino. Pred krizo ni skoraj nihče živel v najemu, 90-odstotkov ljudi je imelo v lasti hišo ali stanovanje, nepremičnine so romale iz generacije v generacijo. Zdaj je nepremičninski davek tako "nor", da se dediči takšni dediščini raje odpovejo. Ljudje množično prodajajo družinske domove, s tem se prodaja tudi družinsko zgodovino, tradicijo, del identitete. Način življenja se je precej spremeni. Te dni sem gledala naše časopise in podoba črnega tunela je res odlična prispodoba za našo situacijo.

Katera je po vašem mnenju največja, dolgoročno škodljiva napaka politike, povezane z medkriznim reševanjem Grčije?

Kako lahko misliš, da si zlezel iz krize, če ne vzpodbujaš investicij, ne vzpodbujaš ljudi, da delajo, služijo in zapravljajo? Saj se kolesje ekonomije ne more vrteti.