100 dni mineva, odkar je veliki up francoske in evropske politike, predvsem tistega dela, ki raje ne bi varčeval, kot to predlaga nemška kanclerka Angela Merkel, Francois Hollande prišel na vrh francoske politike.
Kaj je obljubil?
Ko je prišel na oblast, je Hollande obljubil, da bo v prvih 100 dneh za tri mesece zamrznil cene bencina, čeprav se bo morala država zato odpovedati delu prihodkov iz naslova trošarin. Da bo omejil plače direktorjev v državnih podjetjih na 340.000 evrov letno, znižal davek na dodano vrednost, pomoč najrevnejšim družinam za šolanje otrok povišal za četrtino in minimalno plačo dvignil na 1398 evrov na mesec. Za začetek pa je obljubil spremembo pokojninske zakonodaje in znižanje upokojitvene starosti z 62 na 60 let, zahtevana delovna doba pa naj bi bila 41 let. Poleg tega je milijonarjem obljubil 75-odstotno obdavčitev.
Kaj je storil?
Čeprav te dni po slovenskih nabiralnikih elektronske pošte kroži sporočilo, ki Hollanda kuje v zvezde in v katerem piše, da je razprodal državna vozila, znižal plače vlade, državnih uradnikov in državnih direktorjev, pobral denar cerkvi in zaposlil 59.000 izobraženih ljudi, izkupiček prihranka pa večinoma namenil za projekte za revne, je resnica seveda malo drugačna. Francois Hollande pač ni Robin Hood. Marsikaterega evropskega ekonomista skrbi, da ne obvlada niti osnovnih matematičnih operacij, ampak zgolj politiko všečnosti.
Hollande je res uvedel 75-odstotni davek za tiste, ki imajo več kot pet milijonov premoženja. Množice so ploskale. Britanski premier tudi. Povedal je, da bodo v Britaniji francoskim bogatašem pač položili rdečo preprogo in počakali, da s svojimi milijoni pridejo na Otok. Tam bodo plačevali nižje davke, s tem pa se bo polnila britanska proračunska blagajna.
Ker zakon francoskim milijonarjem denarja še ni odnesel in ker uradne statistike o preseljevanju še ni, je dejanski učinek Hollandove odločitve težko izmeriti. A francoski mediji opozarjajo na pomembno podrobnost. Navadni smrtniki se, ko država sprejme zakon, ki nam ni všeč, ne moremo preveč pritoževati, bogataši pa se v takšnem primeru pač uradno preselijo v vilo v davčno bolj prijazni državi. S seboj pa odnesejo še denar, ki bi ga morda bili pripravljeni investirati.
Hollande je tudi zares znižal upokojitveno starost tistim, ki so začeli delati zelo mladi. To bo državo na leto stalo okoli 4,5 milijarde evrov. Težava je tudi, da takšna odločitev nima podlage v demografski sliki, ki tako kot v preostalih delih Evrope tudi v Franciji kaže na staranje prebivalstva, projekcije pa kažejo, da bi Francija, če bi želela imeti uravnoteženo pokojninsko blagajno, morala kvečjemu pokojninsko starost še dvigniti na 65 ali 67 let.
Všečen je bil tudi ukrep znižanja plače poslancem in ministrom. Žrtev 30-odstotnega nižanja plač je bil tudi Hollandov mesečni prihodek. A stradal ravno ne bo – že vedno mesečno zasluži okoli 15.000 evrov. Povprečna francoska plača sicer znaša okoli 3000 evrov.
Francija je pod njegovim vodstvom kot prva v Evropi tudi uvedla davek na finančne transakcije. S tem je – tako vsaj pravi njegovo medijsko kolesje – napovedal vojno brezsrčnim finančnim trgom, ki so zakuhali krizo. A celo francoski ekonomisti menijo nekaj drugega. Da gre za spretno predstavo, saj je Hollande pragmatik, ki ve, da se mu spopad s finančnimi trgi ne splača. Poleg tega menijo, da niso krize zakuhale finančne transakcije in trgovanje z lastniškimi deleži, ampak trgovanje s kreditnimi derivativi, ki pa jih zakon ne nadzoruje.
Hollande je tudi ostro napadel avtomobilskega proizvajalca Peugeot, ko so napovedali, da bodo zaradi slabše prodaje odpustili več tisoč delavcev. Naložil jim je pripravo novega reševalnega načrta, ki ohranja delovna mesta. A analitiki pravijo, da se je to dogajalo že v Sarkozyjevih časih. Gre pač za pogajanja in na koncu bo nekaj ljudi vseeno ostalo na cesti, v zameno za ohranitev nekaj delovnih mest pa se družbi najbrž obeta kakšno "darilce".
Česa ni storil?
Ko je Hollande po volitvah začel deliti drage bonbončke, je tudi povedal, kako jih bo financiral. Z gospodarsko rastjo in obdavčevanjem gospodarstva.
A o rasti ni ne duha ne sluha, podjetniki pa načrtujejo, da bodo pakirali kovčke, saj z vse višjimi dajatvami njihovi izdelki niso cenovno konkurenčni kitajskim.
Ob okrogli obletnici, torej 100 dneh vladanja, so vodilni francoski mediji Hollandovo delo vzeli pod drobnogled. Sprašujejo se, kje so spremembe, ki jih je napovedoval v volilnem sloganu. Že res, da je začel delati, ko je zasedel pisarno. A dela počasi in nič konkretnega, ugotavljajo.
Letos, ko je bilo v proračunu treba zakrpati le okoli 7 milijard evrov veliko luknjo, je šlo. Davek za bogate bo težavo rešil zelo hitro. A za Hollanda se bo pravo delo začelo po počitnicah in pravi pokazatelj, kam gre njegova politika, bo priprava proračuna za leto 2013, menijo. V tem proračunskem letu se namreč pričakuje luknja v velikosti 30 milijard evrov. Ta pa se z le kozmetičnimi popravki ne bo dala več zakrpati.
Dolgoročno rešitev bi lahko prinesle le strukturne reforme, za katere pa še ni jasno, kakšne naj bi bile, saj francoski politični analitiki menijo, da francoska levica, čeprav trdi, da je celo desetletje čakala na novo priložnost za oblast, v tem času ni naredila reforme svoje politike in razmišljanje prilagodila novih svetovnim razmeram.
Poleg tega Hollande ni zmagal na podlagi programa, ampak karizmatične osebnosti, in ker je obljubljal, da bo "normalen" – torej popolnoma drugačen od Sarkozyja.
Kje je Francija danes?
Francija se po Hollandovem prihodu ni spremenila v Indijo Koromandijo. Jesen bo zato za francosko vlado še kako vroča. Brezposelnost se je v zadnjih treh mesecih z 9,8 povečala na več kot 10 odstotkov, francoski sindikati menijo, da je trenutno v neposredni nevarnosti na deset tisoče delovnih mest.
Kljub nekaterim všečnim ukrepom tudi Francozi opažajo, da Hollandovi vladi manjka reformnega duha, zato predsednikova priljubljenost kopni. Da ne dela dobro, meni 51 odstotkov Francozov. 60 odstotkov Francozov mu ne zaupa, ko gre za reševanje evrske krize, 62 odstotkov pa jih meni, da nima pravih idej za reševanje vprašanja emigrantov.
Potem so tukaj še ekonomski kazalci. Država po treh intervalih padanja gospodarske aktivnosti stopa nazaj v recesijo, julija so oklestili ekonomsko napoved za letošnje in prihodnje leto. Evropa pa kritizira francosko počasnost v boju z zniževanjem javnega dolga.
In največji dosežek mandata?
Potem so tukaj še ekonomisti, ki ugotavljajo, da so, ko gre za ekonomsko statistiko, francoske številke še hujše od tistih, ki opisujejo Italijo, ki to drago plačuje na finančnih trgih.
A tukaj je tudi Hollandov največji dosežek. Kljub slabim aktualnim številkam in slabim prognozam za reforme se Francija zadolžuje skoraj zastonj. Je pač dovolj dober igralec, da njegova vlada daje vtis trdnosti in to je trenutno za trge očitno najbolj pomembno.
Če se grška, španska in italijanska vlada ves čas majejo, je za Hollanda jasno, da bo čez štiri leta še vedno na svojem mestu. Večino ima tudi v parlamentu. Politika je pač predstava za javnost, finančni trgi pa delujejo po principu psihološke panike. Nekaj, kar naši politiki večinoma pozabijo, preden odprejo usta.
KOMENTARJI (179)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.