Slovenec v Santiagu: Dolgo se je nabiralo in zdaj je udarilo ven

V Čilu se nadaljujejo nasilni protivladni protesti, ki se iz prestolnice širijo tudi v druga mesta, in v katerih je umrlo že najmanj enajst ljudi. O trenutni situaciji smo se pogovarjali z Žigo Legvartom, Slovencem, ki z dekletom živi v Santiagu, v neposredni bližini predsedniške palače.

Kot je pojasnil, se je vse skupaj začelo prejšnjo soboto, ko se je cena metroja podražila za tri cente. Dijaki so začeli na silo vdirati vanje oz. preskakovati vratca za vstop, jih uničevati, poskušali so jih tudi zažgati. Posredovala je policija, ki je začela zapirati metro postaje.

"To je trajalo cel teden, v petek pa je postalo bolj resno, ker so se v celotno dogajanje vključile nasilne bande, ki uničujejo in ropajo trgovine ter se spopadajo s policijo. Ta je proti njim zato uporabila tudi vodni top in solzivec," pripoveduje.

V petek je vlada razglasila izredne razmere in v noči na soboto tudi uvedla policijsko uro med 22. in 7. uro. Na ulice so poleg policistov poslali tudi vojake, na križišča so postavili barikade, šole in banke so zaprte.

"Čilenci ne upoštevajo policijske ure tako kot Evropejci, oni so kljub temu zunaj, na ulicah. Nekateri mirno protestirajo in ropotajo z lonci v rokah, drugi pa plenijo trgovine, jih požigajo in se spopadajo s policijo. Ropati so začeli tudi supermarkete v drugih mestih – do včeraj so jih oropali okoli 70, zažgali pa okoli 30 trgovin, nekaj avto salonov in lekarn," še našteva Legvart, ki smo ga ujeli ravno, ko sta se z dekletom vozila in iskala odprto oz. delujočo trgovino.

Kot pravi, zdaj vsak dan spremljajo poročila in čakajo, da vlada javi, od kdaj do kdaj bo veljala policijska ura. "Predsednik je pred dnevi zelo ostro dejal, da je v Čilu vojna, a je general takoj zatem nasprotoval njegovim besedam in umiril situacijo s pojasnilom, da vojska in policija nista v nikakršni vojni z ljudmi, pač pa le varujejo ljudi in javno dobro."

Na vprašanje, kakšen je občutek oz. ali se na ulicah sploh še počutijo varne, je odgovoril, da gledati vojake z oklepnimi vozili ni ravno prijetno. "Spomnilo me je na leto '91, le da smo bili mi takrat organizirani, te nasilne bande tukaj pa niso. Čuden občutek je, ko protestniki blokirajo ceste in skandirajo. Če si v avtu, ne veš, ali te bodo spustili skozi ali pa bodo začeli udarjati po njem."

So se pa nasilnežem, ki ropajo in požigajo, v preteklih dneh po robu postavili številni ljudje, ki so se začeli združevati in skupaj s policijo in vojsko varovati trgovine, kar je zelo pozitivno, še poudarja naš sogovornik.

Pojasnjuje tudi, da je ekonomska situacija v državi zelo raznolika – osnovna plača je okoli 400 evrov, šolstvo in zdravstvo sta plačljiva, socialne razlike med ljudmi pa zelo velike. "To se je dolgo časa nabiralo in zdaj udarilo ven. Država je odreagirala, kakor je, zdaj pa poskušajo umiriti situacijo. Upamo, da se bo čim prej rešilo," je še dejal za 24ur.com.