Silvia Berlusconija je politika zamikala šele pred osmimi leti, prej se je 65-letni pravnik iz Milana ukvarjal samo s svojim podjetniškim imperijem. Ta je nastal na gradbeniških temeljih in se nato hitro razširil še na televizijske postaje, založbo, časopis, revijo, banko, filmsko podjetje in nogometni klub Milan. Marko Kosin, nekdanji slovenski veleposlanik v Italiji meni, da "on uresničuje sanje povprečnega Italijana, saj je iz navadnega človeka postal najbogatejši Italijan." Berlusconijevo premoženje ocenjujejo na 7 milijard dolarjev, kar ga uvršča na 34. mesto svetovne lestvice bogatašev. Svoje politično prepričanje pa zna strniti v enem stavku, da je bil "vedno prepričan antikomunist. V politiko sem vstopil zato, ker vem, kaj lahko naredi komunizem na oblasti."
Potem ko je pred slabim letom z obljubami o nižjih davkih, višjih pokojninah in novih delovnih mestih zmagal na volitvah, je Evropo zaskrbelo predvsem njegovo koalicijsko povezovanje s skrajnimi desničarji, ki Evropski uniji odkrito nasprotujejo. Lojze Peterle, slovenski zunanji minister leta 1994 pravi, da "skuša Berlusconi na evropskem planu dokazovati, da je prepričan Evropejec, ki pri tem uveljavlja italijanske interese." Kosin dodaja, da "Evropa ni navdušena nad njim, med drugim tudi zato, ker je lastnik treh televizijskih mrež, in zdaj ko je postal predstavnik vlade, je dobil nadzor tudi nad tremi državnimi mrežami"
Kako si Berlusconi predstavlja nadzor nad javno televizijo RAI, je nazorno pokazal ko je zahteval odstavitev treh znanih novinarjev, češ da zagovarjajo stališča opozicije. Generalni direktor javne televizije ga je moral spomniti, da premier ne more odstavljati zaposlenih. Berlusconi poslovnež pa se je pred kratkim opekel pri poskusu prodora na nemško tržišče, kjer mu niso dovolili odkupiti dela propadlega velikana Kirch Media.
Slovenija je imela z Berlusconijem slabe izkušnje v času njegovega prvega kratkotrajnega mandata leta 1994, ko je Italija zavirala približevanje naše države Evropski uniji. Delegacija slovenske vlade s premierjem Janezom Drnovškom, se je takrat srečala z Berlusconijem v Trstu. "Takrat je, moram reči, deloval zelo normalno, pragmatično, nikakor ekstremistično. Pogovor je potekal konstruktivno in z dialogom. Nisem dobil vtisa, da želi uveljavljati interes neke, za nas nedvomno močnejše države," ga označuje takratni zunanji minister Peterle.
Ko je lani drugič zasedel položaj premierja, je Italiji obljubljal reforme in gospodarski razcvet. V minulem letu pa je Berlusconi poskrbel predvsem zase. Odpravil je davek na darovanje in dediščino, saj ima pet otrok, in sprejel zakon, po katerem lažno prikazovanje bilance podjetja, kar so mu med drugim očitali na sodišču, ni več kaznivo. Na obljubljeno oživitev gospodarstva pa Italijani še čakajo.
Kljub protestom Berlusconi napoveduje, da bo nameravane reforme izpeljal, saj je že pred izvolitvijo obljubljal, da bo Italijo vodil tako dobro kot svoja podjetja. Vprašanje pa je, ali je državo res mogoče upravljati kot veliko, uspešno podjetje.
