'Se pritožujejo, da so lačni, ker je bila malica zanič. Veste, kaj je lakota? Ko pozabiš noč in dan ter misliš le na kos kruha'

Doseči, da bo vojna nemogoča

Povezava sicer danes praznuje dan Evrope. 9. maj je spomin na delo Francoza Roberta Schumana, tedanjega francoskega zunanjega ministra, ki je v deklaraciji 9. maja 1950, predlagal ustanovitev evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ), katere članice bi združile svojo proizvodnjo premoga in jekla. Zgrožen nad morijo druge svetovne vojne je predstavil idejo, s katero je vojna med zgodovinskima tekmicama Francijo in Nemčijo postala "ne samo nesprejemljiva, ampak materialno neizvedljiva".

Iz ESPJ, ki so jo sprva sestavljale Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg, je kasneje nastalo to, kar danes poznamo kot Evropsko unijo, Slovenija pa je del te skupnosti od 1. maja 2004.

Da ima povezava danes vrsto težav, ni skrivnost, pravzaprav je dejstvo, ki ga glasno poudarja marsikateri politik, postaja celo tema gostilniških debat "navadnih državljanov".

A kot opozarjajo mnogi – premalo se ukvarjamo z vprašanjem, kaj pa je alternativa, če povezavo, ki je Evropi prinesla dolgo obdobje miru, razbijemo na koščke.

Evropska unija nima alternative, je prepričan evropski poslanec Lojze Peterle. "Evropa, ki velja za kontinent miru, je prostor različnosti, ki je s številnimi vojnami večkrat podivjal zaradi želja po dominaciji. Po katastrofi s fašizmom in nacizmom so se očetje Evrope dogovorili za temelje prostovoljne skupnosti evropskih narodov. Idejo dominacije je nadomestila ideja sodelovanja na podlagi spoštovanja dostojanstva vsakega," je ob današnjem dnevu Evrope zapisal na Facebooku.

Proevropski zmagovalci volitev na preizkušnji

Zmaga Macrona v Franciji je vsaj za nekaj časa odložila nevarnost "frexita". Odhoda Francije iz povezave - po zgledu Velike Britanije. Njegova protikandidatka Marine Le Pen je namreč Francozom obljubljala prav to, medtem ko je Macron opozarjal na nujnost reformiranja povezave.

A čeprav se po avstrijskih, nizozemskih in francoskih volitvah zdi, da je evropskepticizem dobil kar nekaj udarcev, analitiki opozarjajo, da težave povezave še zdaleč niso rešene. Ker se na ravni povezave pravzaprav vse od brexita ni nič spremenilo. Ne v Bruslju ne na nacionalni ravni držav članic.

Medtem ko se je po mnenju poznavalcev bruseljski aparat v času obstoja povezave spremenil v rigiden, neživljenjski birokratski stroj, ki rad ohranja lastne privilegije in delovna mesta evropskih birokratov, je pravzaprav težava še večja na domačih dvoriščih članic, kjer je EU večinoma postala prikladen izgovor za vse težave in slabo zakonodajo, ki jezi državljane. Pa čeprav večina pomembnih zakonodajnih in proračunskih odločitev ostaja v rokah držav članic.

A če se Evropejci radi ukvarjamo z nekoliko nenavadnimi bruseljskimi predpisi o obliki kumaric, priznani strokovnjak za zunanje zadeve Robert D. Kaplan opozarja, da se najpomembnejša vloga EU v desetletjih njenega obstoja ni veliko spremenila. Čeprav evropski državljani vidimo predvsem njene ekonomske prednosti (ali slabosti), predpise o prostem pretoku blaga, dela in znanja, EU ostaja branik miru. Tako med že obstoječimi članicami kot na kontinentu samem. "Balkan ostaja sod smodnika, ki ga lahko stabilizira le EU. Če Srbija, Albanija in Kosovo postanejo članice EU, se bodo etnične napetosti razelektrile, potreba po grupiranju na lokalni ravni bo postala minimalna," je prepričan Kaplan, ki se je o tej temi pred časom razpisal za New York Times. Tudi kot globalni igralec je Evropa mnogo močnejša združena kot če bi v "boj" na mednarodni parket ob bok Rusiji, ZDA in Kitajski poslali posamezne članice, opozarjajo analitiki.

In čeprav ti isti analitiki zmago Macrona vidijo kot uspeh, tako zanj kot za nizozemske zmagovalce velja, da se z zmago delo šele začne.

Rezultat francoskih volitev je namreč potrebno videti tudi z druge strani. Marine Le Pen je občutno popravila svoj položaj v francoski politiki. Če Macronu in njegovim evropskim kolegom spodrsne na najbolj perečih vprašanjih, s katerimi se spopada EU, morda že na naslednjih volitvah ne bodo več dobili popravnega izpita. Strahovi glede izgubljanja identitete na kontinentu, migracij, nekontrolirane globalizacije in demografskimi spremembami, namreč niso iz dneva v dan manjši, ampak večji. Tudi razdvojenost med ljudmi na političnih polih ni manjša, ampak večja, s tem pa se krepi tudi nevarnost ponavljanja najbolj mračnih zgodovinskih obdobij.

Temelji EU: vojna, trpljenje in lakota

O najbolj mračnem obdobju zadnjih desetletij v EU, drugi svetovni vojni, so sinoči spregovorili v Hiši EU v Ljubljani. Dušan Stefančič je kot najstnik preživel strahote kar šestih koncentracijskih taborišč, med njimi zloglasnih uničevalnih taborišč Dachau in Mauthausen-Gusen, je sicer zaskrbljen, ker nove generacije pozabljajo, zakaj je EU sploh nastala.

"Otroci danes so nezainteresirani za politiko in stvari, ki se dogajajo okoli njih. Zadnjič sedim v kavarni, pri sosednji mizi sta mladeniča, pred seboj imata pijačo. A mislite, da sta se kaj pogovarjala? Ne, vsak je imel pred seboj tablico in sta do nezavesti brskala po njej. To je bil njun "popoldanski razgovor". Ne vem, kaj sta iskala, ampak moja izkušnja s temi tablicami je takšna, da včasih, ko kaj pripovedujem, uporabim kakšno besedo, ki jo kdo ne razume. Pa jo moj sogovornik poišče na tablici. Čez pol ure pa spet išče isto besedo, ker si ni nič zapomnil. Jaz jim kar povem, fantje in dekleta, odvisni ste! Posledica pa je, da mladina ni zainteresirana ali pa zelo malo," opozarja mož, ki veliko časa namenja pogovoru z mladimi o grozotah vojne.

"Bojim se, da mladi o Evropi ne razmišljajo veliko. Še ne. Začeli bodo, ko bodo prišli do poklica, ko bodo iskali delo, saj je delo izhodišče za življenje. Brez dela ni nič. Ne moreš biti vedno kralj ulice," razmišlja naprej.

Priznava, da je glede tega razočaran. "Jaz se spomnim tistih let. Seveda je bilo drugače, živel sem v vojnih časih, moral sem narediti marsikaj, kar tem otrokom ni treba. Še dobro, da jim ni treba. Ampak danes se otroci pritožujejo, "je bila malica zanič, pa sem lačen". Veste, kaj je to lakota? Ko si v situaciji, ko ne misliš ne na dan, ne na noč, samo, kje boš dobil kos kruha ... To je lakota. Ampak o tem se jim seveda niti ne sanja. Dokler bodo smetišča polna koščkov kruha in salam, to ni lakota," je prepričan.

Pa bi se ljudje še kako morali zanimati za to, kako pride do vojne, do lakote, opozarja: "Jaz se bojim, da bo treba za Evropo veliko narediti." Del krivde po njegovem vsekakor nosi šolski sistem. In splošni pesimizem v državi.

Mož, ki odkrito govori o tem, da so ljudje, ki so preživeli vojne grozote, prišli domov, nato pa se vse življenje borili z demoni te izkušnje – vsak po svoje, tudi z alkoholom – zase pravi, da je optimist, ki ga stalno pritoževanje jezi: "Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, tu je vse narobe, ta je naredil tisto, ta ono ... Prepiramo se o nepomembnih malenkostih. Treba je biti optimist. Stvari in svet morajo iti naprej."

Treba pa se je tudi poslušati in slišati. Nekaj, kar gre težko od rok tudi mladim, ki predvsem čakajo, da bo sogovornik utihnil in bodo lahko povedali svoje, je bilo slišati sinoči.

Zgodovinarka Kaja Širok pa opozarja na vlogo, ki jo imajo o poznavanju zgodovine pri mladih njihove družine: "Najprej moramo opraviti s tem, na kakšen način se doma pogovarjajo družine o teh dogodkih. Ne glede na to, kako dobre učitelje zgodovine imaš v šoli ali razred, ki vidi evropsko pot, je družina tista, ki "zabetonira" način mišljenja. Tudi sovražni govor se gradi doma, gre v razred, od tam naprej. Evropa je zrasla na vrednotah, ki se jih danes morda ne zavedamo dovolj, so pa še kako pomembne."

Si pa generacije, ki vojne niso doživele, grozote težko predstavljajo. "Ko smo se mi vrnili domov, smo bili veseli, da smo imeli užitno hrano. Ljudje, ki so se vrnili, večinoma o izkušnjah niso želeli govoriti. Le redke izjeme. Potem so večinoma umrli. Druga generacija o tem ni želela ničesar slišati. Danes se šele tretja in četrta generacija ponekod sprašuje, kaj se je takrat zgodilo," glede pričevanj o mračni zgodovini na kateri je zrasla EU, pravi Stefančič, ki ga predvsem preseneča slabo zanimanje za preteklost v Sloveniji.

Čeprav virov ne manjka. In na srečo – kot pravi – bodo kot opomnik, kaj se ne sme ponoviti, ostali tudi potem, ko bodo pričevalci umrli. V pozabo in pometanje spominov o grozotah pod preprogo, o čemer je veliko govora še posebej pri nas, pa  ne verjame. "Pozabiti? Ne, ne ..."

"So spomini, ki so bili zamolčani in spomini, ki želijo biti danes poteptani. In veliko spominov izkorišča za svoje namene zlorablja politika," pravi Kaja Širok.

Osnovno vprašanje torej je, kako, na kakšnih temeljih in kaj natančno gradijo današnji evropski voditelji. EU je nastala na "spominih" ustanovnih očetov, ki so v uničujoči vojni videli sporočilo in temelje za gradnjo pozitivne zgodbe, brez da bi v prvo vrsto postavili lastne interese. "Svetovnega miru ni mogoče zagotoviti brez ustvarjalnih prizadevanj, sorazmernih z nevarnostmi, ki ga ogrožajo. Prispevek, ki ga lahko organizirana in živeča Evropa doprinese civilizaciji, je nujen za vzdrževanje miroljubnih odnosov," je zapisal Schuman.