Ravnatelj osnovne šole Vita Kraigherja Branko Lah je bil danes čustven: "Te hude stiske kažejo to, da so se učenke in učenci sposobni samopoškodovati in mi to opazimo". Tudi na njihovi šoli so imeli primere učencev s samomorilnimi mislimi, razlaga svetovalna delavka Darja Progar. "V lanskem šolskem letu smo imeli pri 12-letnikih dva primera, en primer pri 13-letnici in pa letos tudi pri 14 let starem otroku. Nič se ne sprašujemo, ali je to samo trenutna situacija, ampak se takoj odzovemo, tako da takoj obvestimo starše o tem in jih prosimo, da poiščejo pomoč zunanjih strokovnjakov, v šoli pa se tudi organiziramo, da smo vsi na to pozorni," pove. Zato je pomembno, pravi, da jim starši, ko stiske zaznajo, zaupajo, verjamejo in z njimi sodelujejo.
Andreja Poljanec, psihologinja ter zakonska in družinska psihoterapinja je pojasnila, da pri mladostnikih na zunaj tovrstne vedenjske vzorce bolj slabo opazimo, pa tudi jih ne znamo prepoznati. "Velikokrat so tej otroci pritajeni, neopazni." Notranja stiska, globina teh čustev je za večino težko breme, pravi in dodaja da te mladostnike večinoma spremlja občutek ničvrednosti, da nikamor ne spadajo, da niso cenjeni, obdaja jih celo občutek, da so odveč. "Če tej mladostniki nimajo niti ene osebe ob kateri se počutijo ljubljene je lahko hitro preveč."
Poljančeva ugotavlja, da se najpogosteje najbolj boleče v otrokovo dušo zarežejo težave v družinskem okolju. Navzven so te težave težko opazne in so bolj čustvene narave. Gre za tesnobo, ki vladajo v družini in nezmožnost znotraj nekaterih družin, da se o čustvih pogovarjajo. Rešitev bi bilo sproščeno okolje, kjer mladostnik lahko zaživi.
Zato je pomembno, da šole pomagajo in da mladostniki čutijo povezanost z vrstniki, da nekam pripadajo. Toda neko ključno temeljno vlogo, da se počutiš razumljenega, sprejetega, ljubljenega, pa morajo odigrati starši ali skrbniki. Pomembna pa je tudi vloga šole.
Čeprav so pri večini učencev uspeli, da so starši sodelovali, pa ravnatelj razlaga, da nekateri starši stisko otroka zanikajo, dokler se te ne izražajo na slabših ocenah. "Včasih učenci in učenke reagirajo z ocenami zato, ker hočejo poudariti, da potrebujejo obravnavo, da so v neki stiski in ne vedo, kako bi zadeve izrazili," še dodaja ravnatelj.
V knjižnici imajo Zaupkota, ki mu učenci lahko zaupajo tako pohvalo kot svojo stisko. "Na ta način odkrijemo, da učenci doživljajo določene težave, ali pa pridejo s pohvalami in te izpostavimo v razredu," pojasnjuje Progarjeva. S tem pa spodbujajo pozitivno vedenje. A kot pravi, vsako vedenjsko težavo, fizično ali psihično nasilje, ki je v porastu, obravnavajo zase in ga tudi spremljajo. "Če bi bil vzorec, bi bila to zelo hitro rešljiva zadeva, tako ga pa ni, tako, da moramo iskati vzroke, tudi s pomočjo zunanjih institucij, če vidimo, da sami česa ne moremo rešit," še pove.
Težavo predstavlja tudi pomanjkanje zunanjih institucij, saj otroci in mladostniki do ustrezne pomoči ne pridejo pravočasno. "V svetovalnih centrih so lahko čakalne dobe daljše tudi od enega leta," pravi. Poljančeva je k temu še dodala, da za dolge čakalne vrste kriva tudi celotna korona situacija, ki je stiske še poglobila in strinja se, da nekatere družine se same ne morejo znajti, zato bi morala vsem pripadati strokovna pomoč. "Zelo je krivično da moraš na obravnavo čakati tudi do enega leta," je zaključila.
