Reševanje tajskih dečkov zahtevalo prvo žrtev

Reševanje v jami ujetih tajskih dečkov in njihovega trenerja je zahtevalo smrtno žrtev. Potapljaču Samanu Gunanu, ki jim je dostavil zaloge, je na poti ven zmanjkalo kisika, zato je padel v nezavest.

"Njegov potapljaški kolega je poskušal s prvo pomočjo, a se ni odzval. Prenesli smo ga do tretje dvorane in mu znova dali prvo pomoč, a je ostal nezavesten. Zato smo ga prepeljali v bolnišnico," je povedal poveljnik Rear Adm Arpakorn Yookongkaew. Žal je bil ves trud zaman. 

Umrli potapljač je bil v preteklosti član veje tajske mornarice, izurjene prav za naloge pod vodo. Vrste vojske je zapustil, tokrat pa se je vrnil, da bi pomagal pri reševanju ujete trinajsterice. 

Kljub tragediji reševalci ne bodo obupali. "Zagotavljan vam, ne bomo se prestrašili, ne bomo ustavili misije, ne bomo dovolili, da bi bila žrtev našega prijatelja zaman," je še dejal Yookongkaew. 

V reševalni akciji sodeluje okoli 1000 ljudi, od profesionalcev do prostovoljcev. Vodje operacije snujejo načrt, kako dečke in trenerja varno in čim prej spraviti na varno. Dečki se učijo potapljanja, saj je ena od možnosti pot po zalitih rovih. A ta je izjemno dolga, izkušeni potapljači potrebujejo šest ur do dvorane, kamor so se zatekli, in pet ur ven. 

Poznavalci tudi opozarjajo na tveganje, ki ga za neizkušene potapljače predstavljajo koridorji blatnih voda z ničelno vidljivostjo. Po nekaterih podatkih naj ne bi znal plavati nihče od dečkov, po drugih pa nekaj med njimi. V določenem delu poti so ozke klavstrofobične odprtine, skozi katere bi morali priti, ponekod je jama preozka za kisikovo bombo in izhodi niso vidni, tako da bi otroke lahko hitro zajela panika.

Druga možnost je, da v jami ostanejo nekaj mesecev in počakajo, da se voda umakne. A vprašanje je, kako bi toliko časa v temi zaznamovalo njihovo duševnost. Še več, nihče ne ve, za koliko se bo voda dvignila, ko pride monsunsko deževje. Bojijo se, da bi zalila prostor, kjer se nahajajo, čeprav črpalke ves čas delujejo s polno močjo.