Kontroverzni premier Viktor Orban bo svoje državljane spraševal, ali se strinjajo s kvotami za razseljevanje beguncev in migrantov po Evropi, s katerimi želi Evropska unija pravično razdeliti begunsko breme, potem ko je kontinent lani doseglo več kot milijon beguncev in migrantov, večina pa verjame, da je lahko številka podobno visoka tudi letos, še posebej zaradi novega razmaha nasilja v Siriji, razpok v odnosu med Turčijo in EU, slabih varnostnih razmer v širši regiji in naraščajočega pritiska migrantov iz revnih afriških držav na meje EU.
Pričakovati je, da bodo Madžari kvotam rekli odločen ne. A to ne pomeni, da jih bo Bruselj preklical. Zato se marsikdo sprašuje o smiselnosti referenduma, ki ne bo imel neposrednih zakonodajnih posledic niti na Madžarskem.
Predstava za domači teren: Orban kot rešitelj
A referendum je spretna poteza Orbana in ima širši politični cilj. Analitiki ocenjujejo, da skuša Orban z njim pod preprogo pomesti nekaj domačih problemov, po drugi strani pa se na domačem in evropskem političnem prizorišču še bolj zasidrati kot nasprotje nemške kanclerke Angele Merkel in večine evropskih voditeljev, ki imajo do begunskega in migrantskega vprašanja bolj zmerno stališče.
Orban želi biti "branik tradicionalnih evropskih vrednot" pred "invazijo muslimanov na Evropo", v zapisu za Foreign Policy meni politolog in strokovnjak za populizem Jan Werner Mueller in dodaja, da želi madžarski voditelj z referendumom tudi začrtati nekakšno novo evropsko pot, ki vključuje "močnejše narode, ki si upajo ugovarjati Bruslju".
Česa se Madžari pravzaprav bojijo?
Opazovalci zadnjega vrha voditeljev EU v Bratislavi, kjer je bilo med vrsticami slišati, da bo izpolnjevanje kvot prostovoljno, so sicer ocenili, da je sporazum o kvotah v praksi le še mrtev skupek črk na papirju.
Če torej v državi ni invazije beguncev in migrantov - čeprav je država lani prejela rekordno število prošenj, je namreč veliko prošnikov pot nadaljevalo v Nemčijo in Skandinavijo - madžarsko fobijo pred prišleki bolgarski politolog Ivan Krastev opisuje kot "demografsko iluzijo". Padajočo domačo rodnost in zgodovinsko izkušnjo s tujimi oblastniki naj bi po njegovem zdaj državljani v času begunske krize povezovali ogroženostjo suverenosti naroda, največjo grožnjo pa videli v prišlekih iz muslimanskih držav.
Da bi državljane "obvestil o nevarnostih", Orban ni varčeval. Foreignpolicy.com poroča, da je država za kampanjo pred referendumom odštela okoli 35 milijonov evrov, vsebinsko pa kampanja sloni predvsem na vzbujanju domovinskih oziroma protipriseljenskih čustev.
Eden od ministrov, Janos Lazar, je ljudstvo celo opozoril, da gre pravzaprav za "vprašanje dolgoročnega preživetja naroda", če Madžarska ne bo ostala "enotna demografska enota".
Dodal je tudi, da "se Bruselj boji le še ljudi in bo klonil le pod zahtevami narodov". Če takšne izjave koga spominjajo na izjave ameriškega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa, to sicer ni ravno naključje, Orban v ameriški predsedniški tekmi podpira Trumpa, aktualnega predsednika Baracka Obamo pa je Lazar obtožil, da "želi skupaj z določenimi skupinami Evropo preplaviti z muslimani".
Referendum je sicer po svoje ponovitev že videnega Orbanovega scenarija. Lani je okoli 8 milijonom državljanom razposlal vprašalnik, ki je služil "nacionalnemu posvetu o migracijah in terorizmu". Med drugim so bili vprašani, če menijo, da je porast terorizma povezan s slabim upravljanjem begunske krize v Bruslju. Prav tako so bili državljani opozorjeni pred prišleki, ki "jim bodo ukradli delovna mesta".
Kampanja je bila za Orbana več kot uspešna. Fokus ni bil več na njegovi vladi, na dejstvu, da narašča število korupcijskih škandalov, ali da je okoli pol milijona Madžarov v zadnjih letih zapustilo državo, tudi, ker je uspešnost, ko gre za iskanje dela, postala vse bolj povezana s političnimi zvezami. S skrajnimi stališči se je uspel znebiti celo še bolj skrajnih od sebe in precej "počistiti" politični prostor.
Kot je poročal bruseljski Politico, je Orbanova vlada, v želji, da ga prikaže kot evropskega rešitelja pred begunci, vseskozi, še posebej po dramatičnih podobah na tisoče beguncev in migrantov, najprej pred madžarsko mejo, nato na balkanski migrantski poti, ljudi obveščala o "nevarnostih, povezanih z migracijami". Med drugim so prejeli brošure z označenimi "zahodnimi območji, kjer se ni dobro zadrževati, ker so pod kontrolo migrantov". Na seznamu sta se znašla tudi London in Pariz, kar v britanski prestolnici ni naletelo na navdušenje.
Pojavili so se tudi plakati z vsebino v smislu – ste vedeli, da je bilo od začetka migrantske krize v terorističnih napadih v Evropi ubitih več kot 300 ljudi, piše Hungarian Spectrum.
"Kulturna protirevolucija"
Bodeča žica, ki jo je postavil na državnih mejah, je dejansko v veliki meri – čeprav zgolj v njegovi državi – rešila problem nezaželenih migrantov. Kar Orbanu daje veljavo tako doma kot predvsem v evropskih državah, kjer vlada nasprotovanje kakršnemu koli reševanju migrantske problematike – razen popolnega zavračanja migrantov.
Orban, ki je kariero začel kot liberalni kritik socializma, je v enem od govorov pred časom napovedal konec liberalnim idejam. S celo nekaj podpore med člani CSU – sestrske stranke nemške CDU, ki ji pripada kanclerka Merklova, napoveduje "kulturno protirevolucijo" v EU.
Kot odlično priložnost za njen začetek, katerega gonilna sila naj bi bile države višegrajske skupine, vidi britanski izstop iz EU. Voditelje EU v Bruslju opisuje kot nihiliste, po pisanju budapestbeacon.com pa obljublja, da se bo po dobljenem referendumu z Brusljem glede vprašanj o migrantski krizi boril "na življenje in smrt".
Če je v času, ko je nemška kanclerka izrekla sloviti "zmoremo", Orban pa je postavljal bodečo žico, marsikdo madžarskega voditelja imel za rahlo norega, so se vmes razmere v Evropi precej spremenile.
Ob obletnici "zmoremo", ki jo je obeležila z vrsto volilnih porazov na domačem terenu, je celo Merklova priznala, da so bile določene politike napaka. Od glavne – beguncem je potrebno pomagati – ne odstopa, a jasno je, da je tudi v Nemčiji navdušenje nad prišleki ugasnilo.
K temu je pripomoglo marsikaj. Med drugim dejstvo, da bo integracija v družbo in na trg dela za številne begunce in migrante dolgotrajna in mučna, da je obravnava azilnih prošenj počasna, če naj bo izvedena temeljito, da so se med begunce vendarle pomešali tudi ljudje, ki danes predstavljajo varnostno tveganje …
Predvsem pa neenotna evropska politika, ki ni znala in ne zna, ustrezno nasloviti vprašanj, ki se v zvezi z migracijami pojavljajo v glavah ljudi.
Številni so v velikih evropskih prestolnicah razumeli, o čem govori Orban, ko je govoril o nastajanju vzporednih družb – ker so takšne situacije ob odsotnosti ustrezne integracije, doživeli ob preteklih bolj množičnih migracijah.
Iz Luksemburga so prišli celo pozivi, naj se Madžarsko izključi iz povezave. Slaba ideja, potem ko se je EU že na primeru Grčije v času dolžniške krize naučila, da mehanizma, kako državo na hitro izključiti pravzaprav ni.
Čeprav je marsikdo pričakoval drugače, so evropski voditelji po "brexitu" pokazali le malo dejanske volje, da po udarcu, ki ga je povezavi zadal britanski referendum, EU okrepijo.
Besed je bilo precej, a zadnji dokaz močno deljenih mnenj med šefi držav, je bil prav vrh v Bratislavi, kjer je fasada enotnosti začela razpadati že dan po srečanju, ko se je na vlak kritikov, katerega strojevodja je Orban, vkrcal še italijanski premier Matteo Renzi.
V času, ko "evropske rešitve" ne delujejo, se evropski politiki zatekajo k domačim rešitvam. Nenaklonjenost bruseljskim odločitvam narašča v številnih državah EU, na dan prihajajo tudi stare težave. Zaenkrat se fronte bijejo med varčnim severom in nekoliko bolj zapravljivim jugom ter med liberalnim zahodom in nekoliko bolj tradicionalno in nacionalno usmerjenim vzhodom. A če je v času finančne krize še kazalo na možnosti dogovorov ali pa vsaj večinsko enotnost, je v trenutku, ko na evropski parket vse bolj prihajajo nacionalni interesi in nacionalne ideje, izjemno težko videti možnosti za kvalitetne skupne rešitve, ocenjujejo analitiki.
Da bo Orban z idejo "obnove krščanske identitete" prepričal celotno Evropo, ni pričakovati. Je pa jasno, da mu uspeva prilivati olje na ogenj delitve med narodi EU, kjer vse bolj narašča nezadovoljstvo z Nemčijo, ki pospešeno postaja nov grešni kozel.
Prav tako marsikoga skrbi madžarska zunanja politika, ki flirta z ruskim režimom Vladimirja Putina, znanega po tem, da enotna Evropa ni na vrhu seznama njegovih želja.
Čeprav je po realnem vplivu kaj takšnega težko reči, nekateri madžarski referendum primerjajo z britanskim. Če je tisti na Otoku del EU odcepil dobesedno, naj bi ta bil jasen pokazatelj, kam lahko peljejo samovoljne politike.
Evropejci imajo veliko manj proti, če so prišleki kristjani
Prestižna britanska univerza LSE je pred kratkim objavila izsledke raziskave, ki je nastala v sodelovanju z univerzama Stanford in Zürich. Da bi razumeli, kakšen tip prosilcev za azil so pripravljeni sprejeti Evropejci, med katerimi narašča skrb glede združljivosti kulture muslimanskih prosilcev z evropskimi vrednotami, so v 15 državah 18.000 državljanov prosili, da ocenijo 180.000 profilov hipotetičnih azilantov, ki so se med seboj razlikovali po spremenljivkah kot so spol, starost, izobrazba, poklicne izkušnje, religija, država izvora …
Ugotovili so, da potencialno ekonomsko breme migrantov spada med večje skrbi Evropejcev, ki so zato več pozitivnih ocen namenili visoko izobraženim prišlekom kot so zdravniki, učitelji ali računovodje. Še najmanj naklonjeni so bili tistim, ki so bili pred begom iz države brezposelni.
Prav tako so bili 15-odstotkov bolj naklonjeni sprejemu ljudi, ki prijajo kot begunci s kriznih žarišč, kot sprejemu ekonomskih migrantov. Predvsem pa je raziskava pokazala, da so Evropejci mnogo bolj naklonjeni sprejemanju kristjanov, ki prosijo za azil, kot muslimanov – in to tako osebe, ki volijo levico kot osebe, ki volijo desnico.
Profesor Dominik Hangartner je ob tem dejal, da bi se morali zakonodajalci pri svojem delu opirati predvsem na humanitarno noto, ki ima podporo med ljudmi.
Madžarska s svojim referendumom le vrh ledene gore
Slikati Madžarsko kot edino državo, kjer zavračajo sodelovanje v reševanju največje begunske krize na svetu po drugi svetovni vojni, bi bilo vsekakor zgrešeno. Prav tako še zdaleč ne gre za edino evropsko državo, kjer migrantsko krizo stranke izkoriščajo za notranjepolitične cilje, ali kot edino državo, kjer so na pohodu precej nestrpne ideje.
V Nemčiji je skrajno desna stranka AfD na zadnjih nekaj deželnih volitvah z obljubami o koncu politike dobrodošlice in kulture pretirane politične korektnosti, dosegla nekaj zavidljivih uspehov. V Veliki Britaniji so za "brexit" izjemno uspešno glasove nabirali tisti, ki so opozarjali na to, da bi brez članstva v povezavi, država lahko zaprla meje migrantom.
Na Finskem je stranka, ki želi omejitev migracij in podpira referendum, podoben britanskemu, tretja največja sila v nacionalnem parlamentu, v Franciji se vodji skrajne desničarske stranke Marine Le Pen obeta velik uspeh na predsedniških volitvah – med drugim obljublja, da bo francosko kulturo branila pred islamom. Obljuba, ki ji prinaša dovolj podpornikov, da je njeno retoriko do neke mere prevzel celo Nicolas Sarkozy, ki bi se prav tako rad vrnil na predsedniški stolček, ki mu ga je odnesel Francois Hollande, ki se je vmes izkazal za precej medlega voditelja.
Emilia Palonen iz univerze v Helsinkih, sicer strokovnjakinja za evropski nacionalizem, je za USA Today povedala to, kar bi moralo skrbeti večino politikov, ki so trenutno na čelu držav EU, glasovi pa se od njihovih strank – medtem ko sami na domači in evropski ravni ne ponudijo rešitev – pretakajo k skrajnim strankam: "Volivci ob pomanjkanju rešitev obupano iščejo alternative." Osrednje vprašanje torej obstaja, kdaj bo na to realnost reagirala "zmerna politika", za katero so desetletja relativnega udobja, opozarjajo analitiki.
