Manj kot sama metafora svetlobe so študente - ti so Gianluca Aiola, Zoran Arizanovič, Giulia Battisti, Silvio Bellotto, Fabiola Cernelc, Valter D'Otavi, Alessandra Guolla, Miha Knific in Alessandro Mancassola - zanimala fizična stanja pojavljanja svetlobe v dvojnosti: snov - energija oziroma kako nematerialni, optični pojav v sliki predstaviti s snovnimi sredstvi, z barvo in pigmenti.
Koprska razstava je bila prvotno pripravljena za slovensko galerijo A+A v Benetkah, tema razstave pa ni bila izbrana naključno, saj so prav Benetke v preteklosti še posebno veliko prispevale k tematiziranju svetlobe v slikarstvu. Tako so v 16. stoletju poskušali odkrivati atmosferične učinke barve. V 19. stoletju je britanski slikar William Turner pod vplivom posebne svetlobe, ki z megličastimi prelivi raztaplja oblike predmetov, začel prikazovati svet nejasnih kontur in ukinjati prostorsko iluzijo slike. Moč Benetk in vpliv svetlobe pa je živ in navzoč tudi v delih Claude Moneta in Zoran Mušiča. To pa ne pomeni, da je problem svetlobe v umetnosti preživet, saj so svetloba, svetlobni ambienti, odbleski in prosojnost navzoči v delih mnogih sodobnih umetnikov. Z idejo o navezavi problema svetlobe na lokacijo Benetk pa bo hkrati tudi mogoče preveriti, ali v sodobni umetnosti še obstaja moč zgodovinskega izročila in ali kraj vpliva na usmeritev umetniškega ustvarjanja.
